Dobrota je sirota. Pa je res?
Dobrota je sirota, pravijo. Pa je res? Sama menim, da ni. Mislim, da je dobrota nekaj, kar nas notranje izpopolni. Napolni z upanjem, srečo. Nam daje upanje za boljši dan. Dobrota je vrednota. Pa je ta vrednota dandanes cenjena? Marsikdo zamahne z roko češ, dobrotniki … navadni naivneži. Ampak, ali ni dobrota na nek način tudi to, da dajemo od sebe dobro vibracijo, da smo pošteni, prijazni do soljudi … ?
Našla sem čudovito misel o dobroti, ki zajame bistvo dobrote, kot jo dojemam tudi sama.
”Pomena dobrote se zavedajo le tisti posamezniki, ki nesebično dajejo in ničesar ne pričakujejo v zameno.” (Tatjana Malec)
A vendar, ko takole pišem te vrstice, in razmišljam … Morda je čisto izven tega, kar sem vam želela danes sporočiti, a vseeno, nekako ne morem mimo. Zato, dovolite mi nekaj vrstic razmišljanja o ”veselem decembru”.
December je tu in iz medijev se sliši, bere o različnih dobrodelnih akcijah. Lepo in prav. A, ko na dobrodelnost pogledam s tega zornega kota, torej decembrske dobrodelnosti, potem …
Potem je dobrota res ena velika sirota. Naj razložim, zakaj. Seveda je lepo, vzpodbudno, da se dogajajo takšne in drugačne dobrodelne aktivnosti. Super, da glas o dobrodelnosti ljudi odmeva z vseh strani. Seveda je. A, kaj nam pomaga, če se to dogaja le decembra. Oziroma, kaj nam pomaga, če potrebo po lastni dobrodelnosti začutimo le v decembru? Ja, dobrota je res sirota.
December. Čaroben čas. Čas, ko so mesta, domovi, odeti v nešteto prelepih lučk. Čas, ko se (morda) malo ustavimo, si vzamemo čas za bližnje. Morda celo čas, ko opazimo stisko drugih ljudi in zato pomagamo. Ali pa vsa dobra decembrska dela izhajajo iz slabe vesti? Ja, slabe vesti!
Danes sem odšla po nakupih. Nič posebnega. Moka, nekaj sadja, zelenjave. V trgovinah pa cele kolone ljudi. Polni nakupovalni vozički … Kar ni mi bilo jasno kaj je zdaj to! Ej, Irena, prvi decembrski dobri mož se bliža … In, seveda, ta nas mora bogato obdariti. Da ne govorim potem še o Božičku in seveda darilcih pod novoletno jelko. Pa ne pozabimo na bogate pojedine!
No, zame vse to ni razlog za brezglavo zapravljanje. Seveda imam rada decembrska obdarovanja, a jih omejim. Držim se skromnosti. Veliko daril naredim sama. Kar se pa hrane tiče, ne pojemo nič več kot sicer. Zato ne potrebujem velikih količin takšne in drugačne hrane. In najbolj žalostno je, ko potem vsa ta odvečna hrana po praznikih pristane v smeteh.
Božič. Dandanes se mi zdi, da je postal praznik blišča, razsipa. Seveda je lepo, ko je vse praznično okrašeno. Ampak, ali ni vse skupaj že pretiravanje? Ljudje sredi novembra manično kupujejo okraske, za katere bodo v decembru ugotovili, da jih pravzaprav že imajo. Kaj je smisel božiča? Sicer ne želim pisati o veri, tako da verska prepričanja gor ali dol, a vseeno, ne morem mimo naslednjega vprašanja. Kaj ni bil Jezušček rojen v skromnem hlevčku? Zakaj mi ne moremo biti skromni?
Zame je Božič čas, ki ga preživim doma, z meni ljubimi ljudmi. Brez bogatih daril, razsipavanja. Božična večerja je skromna. Pa ne zato, ker bi bila preveč ”šparovna” ali ker se mi ne bi dalo kuhati. Enostavno menim, da je tako prav. Bodimo skromni in imejmo se radi. Povejmo si to z besedami, drobnimi (dobrotnimi) dejanji. Ne pa z dragimi darili.
No, in ko tako razmišljam, o tej dobroti, ki je sirota, me prešine. Morda ljudje decembra sem ter tja opravijo dobro delo zato, da se počutijo boljše in pomirjene same s seboj, ker se prepustijo nakupovalnim mrzlicam in bogatim obdarovanjem? Da potlačijo slabo vest. Žalostno se mi zdi, da marsikdo za ”veseli december” zapravi vse prihranke. Da je le december preživet ”na veliki nogi”. Potem januarja pa stok in jok, kako ni za položnice, ah, kaj za položnice, niti za kruh. Še bolj žalostno pa je to, da ko nekdo naredi eno malo dobro delo enkrat na leto ali še manj, se bo ta človek glasno tolkel po prsih in glasno oznanjal svoje dobro delo. Tisti, ki pa dobro razdajajo iz dneva v dan, pa stojijo v ozadju. Zadovoljni, ker so lahko pomagali. In jim zadostuje, da to vedo le oni. Tega ne potrebujejo razlagati celemu svetu.
No, pa da ne odjadram čisto predaleč stran. Vsak zase ve, kaj lahko in kaj ne. Kakšne so njegove zmožnosti in ali je pripravljen iti preko teh zmožnosti. In tudi, kakšne so njegove želje, predstave, prioritete.
Zgornje vrstice so le moje razmišljanje o decembru, božiču. Času, ki je postal … čas potrošništva. In mi, ovce, temu sledimo (ali pa ne) in zraven niti ne razmišljamo preveč.
Pa se vrnimo nazaj k dobroti, ki ni sirota. Pravijo, da s(m)o naivni tisti, ki se razdajajo(mo). Pa smo res? Morda. A naj vas popeljem skozi mojo izkušnjo. Izkušnjo, ki mi je dala več, kot sem si mislila.
”Kdor odvzema sebi in daje nehvaležnežu, ni nikoli nič dal, ker prejemnik dobrote ni dojel.” (Tatjana Malec)
V zadnjem letu je bilo moje življenje, hmmmm – pestro. Vsega po malem je bilo. Bilo je zanimivo, poučno, navdihujoče. A tudi težko, žalostno. Naučila sem se, da jadram s tokom življenja. Nič več se ne upiram in plavam proti toku.
In del novih izkušenj je bilo tudi delo s starostniki. Po izgubi zaposlitve me je življenje postavilo pred dejstvo. Bodi doma, se smili sama sebi in jamraj drugim, kako ti je hudo, ali pa … skoči in plavaj. Pa sem se odločila za skok. In ta skok v neznano mi je dal potrditve, da dobrota ni sirota.
Torej, dana mi je bila možnost za delo v domu upokojencev. Želite resnico? Če bi mi nekdo takšno delo ponudil pred nekaj leti … No, rekla bi mu, da je nor, da jaz res nisem za to. Tokrat pa sem si rekla – zakaj pa ne. Sicer me je bilo strah. Predvsem zato, ker se ljudje pogosto izogibamo domovom za ostarele in pravzaprav nimamo neke prave predstave, kako takšni zavodi delujejo. Nimamo pojma, kaj se dogaja za tistimi štirimi stenami in pogosto jim naše predstave delajo krivico.
No, in se je začelo. Sprva je bilo toliko novih informacij, obrazov. Potem pa se človek nekako najde, znajde, navadi. Pa to ni nič novega. Vsakdo, ki je kdaj menjal poklic, službo, je to doživel.
Včasih, ko sem se pogovarjala s prijatelji, znanci in so me vsi po vrsti spraševali, kako kaj nova služba, sem dobila občutek, da mi ne verjamejo. Da niso mogli doumeti, da je to, kar govorim, resnica. Da mi je delo s starostniki priraslo k srcu. Da uživam v tem. Da mi to delo tako zelo veliko da. Notranje, duševno. In predvsem, da je to delo, ki ga rada opravljam.
Mislim, da, ali vidiš preko starih, zgubanih obrazov, od katerih vsak nosi svojo življenjsko zgodbo, ali pa ne. Seveda, moraš biti tudi človek za to. Ni lahko. Sploh če delaš z dementnimi. Pa nepokretnimi in še in še. Včasih življenje piše grozne zgodbe. A občutek, ko veš, da si človeku podaril nasmeh, mu stisnil roko in mu dal nekaj človeške topline. Vse je v tem trenutku! Ko ugotoviš, da te ljudje sprejmejo za svojega. In verjemite, pri starostnikih si moraš to zaslužiti. Pošteno! Brez bližnjic.
Moj čas tam se je iztekel. A se še vedno vračam. Zato, ker tako želim. In naj vam povem, o ne, dobrota ni sirota. Kajti povrne se ti v vsej veličini. Tisočkratno. Ko vidiš veselje na obrazu ljudi, ko te ponovno zagledajo. Sploh tistih, s katerimi si bil največ v stiku. In celo tisti, s katerimi nisi imel veliko opravka, si pa imel vedno na zalogi nasmeh zanje. Občutek je neprecenljiv. A zaradi tega občutka ne postaneš prevzeten, pač pa ponižen. Srečen, da si lahko del takšnih zgodb. Srečen, da ti je dano, da pomagaš ljudem.
Čakam dan, ko se bom lahko vrnila k njim. Tja, kamor čutim, da na nek način spadam. Saj, ja, služba je služba, seveda. A če jo opravljaš s srcem … Potem je služba lahko tudi tvoje poslanstvo. Tvoj košček dobrega, ki ga daš svetu …
Sama že od nekdaj rada pomagam. Ljudem, živalim. Sem dober človek? Tisti, ki me poznajo, pravijo, da sem. Sama … ? Ne vem … Se pa trudim biti pravična, nesebična. Borim se za svoje želje, ideale in če sem zato sebična. Prav. Vem pa, da zaradi mojih hotenj drugim ne delam slabega. Trudim se ne obsojati, saj – vsak se trudi po svoje in ”brca” po tej naši zemljici. Rada sem dobrodelna. Z delom svojih rok. Čez celo leto. A za to ne potrebujem posebnih priznanj. Mislim, da tisti, ki me poznajo, vedo, da če me potrebujejo – sem tu. Za njih. In ker rada pomagam, sem srečna, da me je življenje pripeljalo tja, kjer sem odkrila svoj način, da lahko ljudem dam košček sebe, nekaj dobrega. Tja, kjer sem na novo odkrila del tega, kdo sem in kam grem.
Torej vsem, ki menijo, da je naivno biti (pre)dober …
Ne, biti dober človek ni slabo, pač pa je nekaj najlepšega, kar lahko podarimo sami sebi. In zato dobrota ni sirota. Dobrota je … za vsakega nekaj. Vsak ima svoj način, da svetu nekaj podari. In pomagamo lahko na veliko načinov, ne le finančno. Seveda, denar je sveta vladar. A, notranje, nam kupi denarja nič ne pomagajo. Včasih je pomoč nekomu lahko že nasmeh neznancu na ulici. Kaj pa veste, morda potrebuje ravno to. Tako je dobrota lahko marsikaj. Sirota pa prav gotovo ne.