Njen, njegov, njun. Priimek!

Že stotič podrsam s prstom po ekranu mobilnika, ki leži na mizi pred mano. Nestrpno čakam že ves dopoldan, nekaj. A resnično sem si želela ob koncu dneva videti njene oči in njen nasmeh razvlečen do ušes. Zna me pomiriti in danes sem potrebovala njeno hladnokrvno mirnost. Posledica mojega nemira – danes nisem naredila nič. Spet vzamem v roke mobitel. Tipkam. Spet.

» Gospa Novakova, bi mogoče napisala odgovor, TAKOJ, ko prebereš sporočilo?« Še predno dobro odložim, mobitel zapiska. Presenetljivo, izbira besed deluje!

»Gospa Breznik, pridem ob uri. Ne bo ti treba poslati pome … P.S.: Z veseljem bi se podpisovala kot Šuštaričeva, tako da veš!«

Opa, tole pa nekaj ni zdaj v kontekstu. V roki premetavam mobilnik. Vzela sem si nekaj minut, da razmislim. Med tem dobim sporočilo. Seveda, njeno. Ali moja teorija drži, da sporočila bere, vendar odgovore piše … redkokdaj?

»Veš, da me zafrkavajo, ker še nisva poročena in torej še vedno nosim svoj priimek. Me ne rabiš še ti opominjat. Ja?« tale ton, ki je dihal iz njenih besed mi ni bil všeč. Predvsem, ker sva zašli od prvotne teme.

»Sploh nisem tako mislila, niti na pamet mi ni prišlo, da bi te zafrkavala. To si si ti tako razložila. Želela sem le odgovor. Res, …« odpošljem odgovor.

Adam in Eva ga še nista imela in tudi Kajn se ni podpisoval kot Kajn Adamič. Priimek! Njen, njegov, njun.

Danes ga imamo vsi ljudje. Nekateri imajo celo dva – priimka. Včasih pa seveda ni bilo tako. Priimke so namreč prvi uvedli Benečani v 11. stoletju iz preprostega razloga, ker je država potrebovala ločevanje številnih Janezov in Francev v mestu. Da slučajno ne bi kdo pozabil plačat davke, seveda!

Prvi priimki so odražali poklic ali stan posameznika, izpeljani so bili iz rojstnega imena ali kraju rojstva, če se je le ta preselil. Priimek je bil lahko izpeljan iz osebnih lastnosti ali iz vzdevka. Sprva svojega priimka nisi podedoval preko generacij kot danes, ampak le po lastnem očetu. Ampak, ko se je ženska poročila, je prevzela možev priimek. Ženska nekoč ni imela pravice do svoje lastnine. Zanjo je bil izključno odgovoren oče in nato njen mož.

Pri prevzemanju moževega priimka se vidi, da se pravzaprav še vedno, čeprav se tega ne zavedamo, ženska smatra kot – lastnina? Če bi mojo prijateljico nagovorila z »gospa Novak, » bi ne bila huda name? Izrazila bi njen priimek in ne priimek njenega očeta Ali kot mi je nakazala, da bi bila rada »gospa Šuštaričeva«. Torej bi ob poroki prevzela priimek svojega moža. Zapleteno.

Ob svoji poroki nisem prevzela moževega priimka. Sva se strinjala, da obdrživa vsak svojega. Brez neke poglobljene diskusije ZAKAJ, se nama je zdel takšen dogovor najboljši. Sem pa nekje na spletu zasledila zapis, da je skrajno nepraktično, da imata mož in žena vsak svoj priimek, otrok pa očetovega ali celo oba priimka. V vrtcu ali šoli lahko nastane kaos, ker se ne ve kam in h komu otrok spada. Pa vendar, moj otrok se piše po očetu, jaz pa imam torej svoj priimek. In ko me moj otrok zagleda, se me vidno razveseli in zavpije »mami«!

Po mojem mnenju prisotni hitro ugotovijo, h komu ta otrok sodi, a ne?

Kljub temu, da imamo ženske naše podalpske deželice svobodno voljo odločitve, ali bomo ob poroki obdržale svoj, možev ali oba priimka, pa te svobode odločanja še vedno nima dosti žensk po svetu, celo v državah »demokratične« Evrope. A v nekaterih državah je danes protizakonito, torej ženskam z zakonom prepovedana uporaba moževega priimka. Draga moja prijateljica, gospa Novak, tole boš pa morala prebrati, seveda meni na ljubo.

V Kanadi morajo ženske po zakonu iz leta 1981 obvezno zadržati svoj prvotni, dekliški priimek, tudi ko se poročijo in z njim živeti celo življenje.

Leto 1983 je bilo Grčija tudi v znamenju množičnih feminističnih protestov, posledica pa je sledila tudi v zakonodajo – od tega leta dalje namreč grška zakonodaja zahteva od vseh žensk, da tudi ob poroki obdržijo svoj priimek.

Še dosti bolj “napredna” glede tega je Francija, kjer so že leta 1789 sprejeli še danes veljaven zakon, ki Francozom prepoveduje uporabo kateregakoli drugega priimka, razen tistega, katerega so prejeli ob rojstvu. Tako tudi ženske ob poroki, pa naj si še tako želijo, ne morejo prevzeti moževega priimka, lahko pa oba zakonca uporabita ob svojem priimku še partnerjevega.

Najstrožjo zakonodajo glede tega imajo v Belgiji, kjer se osebni priimek v bistvu nikoli ne sme zamenjati, medtem, ko je v sosednji Nizozemski ženskam dovoljeno prevzeti možev priimek le v določenih primerih.

Drugačna slika pa je na Japonskem, kjer se od partnerjev zahteva sprememba priimka ob vstopu v zakonsko zvezo, kar v praksi pomeni, da se večina žensk odloča prevzeti možev priimek.

V Španiji, Čilu, Koreji in Maleziji pa recimo, kot pri nas, ne obstaja zakon, ki bi ženski nalagal prevzemanje moževega priimka, a tudi če bi bil, bi bilo to težko izvedljivo, kajti v teh državah obstaja močna tradicija zadržanja dekliškega priimka tudi ob vstopu v zakonski stan in večina žensk to tradicijo dosledno izvaja.

Povzetek, gospa Novak, bodi ponosna na priimek, ki ti ga je podaril oče. Če pa je želja po spremembi priimka vseeno premočna, pa ti zakonodaja ponuja kar nekaj možnosti, da si spremeniš priimek.

Različne kombinacije menjave priimka

Prvi in najpreprostejši način je, da se na upravni enoti odda vloga za spremembo priimka. Potem pa le še akcija spreminjanja dokumentov. Voila, gospa Novak, tu torej ne potrebuješ »čakanja«, da te partner vpraša ali bi se podpisovala s priimkom vajinih otrok.

Drugače pa je ob sklenitvi zakonske zveze. Lahko se sporazumeta, da prevzameš njegov priimek ali obratno. Lahko obdržita vsak svoj priimek ali pa vsak od vaju doda svojemu priimku priimek drugega. Pri tej kombinaciji lahko nov priimek dodata takoj za ime ali pa priimek pripišeta za starega.

A ne pozabit, sprememba priimka velja takoj od sklenitve zakonske zveze. Torej takoj, ko dahneta usodni da, se spremeni tudi priimek, če se seveda za to odločita.

Možen pa je tudi kompromis, pogodita se na pol, če se ne želita pisati Xy… ali Zy…, skrajšata oziroma ustvarita svoj priimek.

Ko te naslednjič nekdo podraži zaradi dekliškega priimka, mu predstavi mene. Poročeno, a z dekliškim priimkom. Dobila boš mir.