Ideje za branje: Vse, kar vem o ljubezni
Priznati moram, da že po naslovu nisem pričakovala neke globlje zgodbe. Čtivo za spustiti možgane na pašo, sem si rekla in potegnila knjigo z rumenimi platnicami iz police s pripisom »priporočamo«. Če priporočajo, sem si mislila, potem že ni slabo. Navsezadnje sem iz te iste police prejšnjič potegnila Izginuli svet in bila navdušena. Tudi pozitivni komentarji o avtorici in izdelku na platnicah knjige, so bili spodbudni. A vendar …
O knjigi
Od kar sem mama in mi za prebiranje knjig konstantno primanjkuje časa, se ravnam po pravilu – če me knjiga ne prepriča v prvih nekaj poglavjih, jo odložim. Načeloma sem vedno vse prebrala do konca, a v zadnjem času cenim svoje proste trenutke veliko bolj, kot sem jih nekoč in jih ne želim zapravljati za nekaj, kar me ne pritegne in posrka vase.
Pri knjigi Vse kar vem o ljubezni, mi je ta formula neprestano trkala po zavesti. A sem vztrajala do konca. Iz nekega neznanega razloga sem se prebila skozi vseh nekaj več kot 330 strani, saj me je res zanimalo, kaj avtorica, z letnico rojstva mlajšo od moje, ve o ljubezni. Če ne drugega, bom odkrila še kakšen uporaben recept, ki jih v knjigi, med drugim, tudi najdemo, sem si mislila in brala dalje.
Avtorica pripoveduje o svojem odraščanju, kako si je kot otrok, od kar ve zase, želela odrasti in postati samostojna. Pripoveduje o srečanju z alkoholom, ki je postal skozi najstništvo in zgodnje odraslo obdobje njen stalni spremljevalec, s pomočjo katerega je nastopala pred drugimi in s tem pridobila (ne tako) laskavi naziv »žurerke«. Pripoveduje o drogah, (bežnih) razmerjih z moškimi, iskanju partnerjev preko aplikacij, tesnobi s katero se srečuje in ji kroji življenje veliko bolj, kot si je pripravljena priznati. Pripoveduje o prehranski motnji, smrti in o prijateljstvu, kar je edini razlog, da sem sama prebrala knjigo do konca. Če v čem, je avtorica dobra v odnosu s svojimi prijateljicami, kar je tudi edino, kar ji rahlo zavidam. Knjiga pripoveduje o iskanju samega sebe, čeprav je teh (resnih) spoznanj za moj okus premalo. Večino časa sem imela občutek, da berem internetno različico življenja Carry Bradshaw pomešano z dnevniškimi zapisi Bridget Jones. Morda zato, ker sem nedavno brala neko drugo avtobiografijo, ki me je popolnoma navdušila, in se mi je zato prepogosto zdelo besedilo pričujoče knjige, kot mahanje s cepcem po prazni slami.
A da ne bom krivična. Avtorica zelo odkrito spregovori o soočanju s samim seboj s pomočjo psihoterapije, kjer se končno »razgali« pred bralcem in ponudi navdih za vsakogar – ko se naposled le sreča sama s seboj, ugotovi, da je to razmerje v katerega je treba vlagati. Kako pomembno je imeti rad sam sebe, biti sam s seboj, uživati sam s seboj. In prijateljicami. S prijateljicami imajo resnično zavidljive odnose, za kar jim gredo vse pohvale.
Avtorici dajem tudi vseh možnih 10 točk za lahkoten jezik in zabaven ter humoren ton pripovedi. Njen stil pisanja me je več kot prepričal in z veseljem bom prebrala katerega od njenih drugih izdelkov.
Knjiga je vsekakor primerna za branje na ležalniku, medtem ko s koktejlom v roki zrete v modrino morja in si želite, po napornem letu, resetirati možgane. Menim, da bodo nad knjigo bolj navdušeni predstavniki generacije Z in morda starejši bralci, ki bodo na vsebino gledali skozi nostalgična očala ter se ponovno zakopali v mladostna hrepenenja in iskanja.
Kakorkoli, sama sem sicer pogrešala malo več globine, sploh, ker so bile teme, ki se jih je avtorica dotikala, resne. A vendar, avtobiografija Dolly Alderton je zame žal bolj kot pogled v lastno omaro, kjer so same ponošene obleke. Bolj malo navdušenja in nobene nove kombinacije. Vse preverjeno in poznano. Za nekoga, ki te poti še ni prehodil, bo knjiga mnogo zanimivejša. Ali morda tudi zame, čez 30 let, ko se bom teh spoznanj »do tridesetega leta« spominjala z nostalgijo. A to so samo moje oči, ki imajo čisto svojega malarja.