Ideje za branje: Izginuli svet

Za vse, ki iščete predloge za napeto (počitniško) branje, je knjiga Izginuli svet (Disappearing Earth) pravi odgovor za vas.

Sama sem jo vzela zgolj po naključju, saj je ujela moj pogled v knjižnici na polički z napisom »priporočamo«.
Tudi avtorica, Julia Phillips, mi ni bila znana, tako da sem igrala na srečno sedmico, kot pri lotu, in knjigo potisnila knjižničarki v roke. In priznati moram, ni me razočarala. Prav nasprotno, navdušila me je.
Dobra knjiga je zame knjiga, ki me prevzame vsega in se me dotakne tako, da ob prebiranju doživljam najrazličnejša čustva, takšna, ki seveda pašejo v kontekst. Tega tukaj ni manjkalo. Od strahu in solz, do upanja in pričakovanja. Prav do zadnje besede sem plitko dihala in čutila z liki, predvsem z novinarko Marino, ter delila njeno upanje, ko je le to ugašalo v njej in si močno želela srečnega konca.

Knjižni prvenec mlade avtorice Julie Phillips, rojene v ZDA, vas gotovo ne bo razočaral. Sicer domišljijski roman, je nastal na podlagi resničnih izkušenj avtoričinega dvoletnega bivanja na Kamčatki, kjer je dodobra spoznala utrip dežele ter vsakdanje življenje tamkajšnjih žensk. Mimogrede, v New York Timesu so roman uvrstili med deset najboljših v letu 2019.

O knjigi

Pripoved se začne z mesecem avgustom, ko se za dvema deklicama, starima osem in enajst let, izgubi vsaka sled. Bralec ve, da je Sofijo in njeno starejšo sestrico Aljono, odpeljal naključni moški, a za like v knjigi, sta se vdrli v tla. Tudi ena in edina priča ugrabitve, na koncu več ne ve, kaj je videla in če je bilo to, kar je mogoče videla, sploh pomembno. Pripoved teče po mesecih, kjer v vsakem posameznem segmentu od avgusta do naslednjega julija spremljamo zgodbe žensk, ki se nekako prepletajo ena z drugo in so na nek način povezane ter kot pajek tkejo celotno sliko, ki nitko za nitko odkriva skrivnosti. Sledimo ženskam, ki s svojimi ljubezenskimi dilemami, izgubami, hrepenenji in tipičnimi življenjskimi težavami zrejo v svet same ali naslonjene druga na drugo ter krmarijo čez vsakodnevne izzive.

Skozi pripoved tudi spoznavamo Kamčatko, polotok na skrajnem vzhodu Rusije, kjer se srečata led in ogenj. Lahko si živo predstavljamo glavno mesto Petropavlovsk, ki se nahaja na hribovitem obalnem predelu in je obkroženo z vulkani. Dežela neokrnjene narave, delujočih vulkanov, medvedov, lososov in naravnih gejzirjev, se bralcu kar sama riše med vrsticami zapisanih besed, saj jih avtorica opiše tako slikovito. Spoznavamo življenje in običaje avtohtonega ljudstva oz staroselcev, kot jih imenuje avtorica, njihovo kulturo in plese. Bralec lahko začuti prepad med (belim) ruskim prebivalstvom (ki prevladuje v glavnem mestu) in staroselci, ki se še kako pokaže v odnosu oblasti do izginulih deklet. Tri leta pred izginotjem Sofije in Aljone, je namreč izpuhtela v noč mladenka avtohtonega porekla, Lilja, ki je policija ni iskala, češ, da je sama odšla. Njena mama Ala je edina, ki ve, da temu ni tako in boji se, da hčerke ne bo videla nikoli več.
Pripoved enostavno pritegne, saj se v bralcu vedno znova porajajo nova vprašanja, ko se beseda za besedo odkrivajo povezave med glavnimi liki in radovednost, kaj se je zgodilo s puncami, enostavno ne da miru.

Med prebiranjem sem se pogosto počutila kot, sklepam, bi se počutil Sherlock Holmes, saj sem podzavestno sumila vsak moški lik, da je odpeljal deklici in se prelevila v vztrajnega detektiva, ki neutrudno išče besede ali dejanja, s katerimi bi lahko rešila glavni misterij kje so dekleta. Tudi konec me ni razočaral. To je vse, kar nameravam povedati, da vas ne prikrajšam za izkušnjo napetega branja. Vsekakor knjiga vredna, da jo preberete.