Uči se, da ti ne bo treba delati

Nekateri že od otroških dni vedo, kateri poklic bi radi opravljali v življenju. Že zgodaj imajo zastavljen cilj, h kateremu stremijo. Spet drugi, so ob koncu osnovne šole postavljeni pred veliko dilemo.

V iskanju poti

Težko je, če te zanima vse, pa nič dovolj konkretno, da bi bil prepričan, da bi to počel vse življenje. In če se ne veš odločiti, se vpišeš na gimnazijo. Malo zato, ker ti to predstavlja dobro odskočno desko za naprej, zato, da pridobiš še kakšno leto za razmislek o karieri, malo pa zato, ker so druge zanimive srednje šole v oddaljenih krajih.
Pri petnajstih letih ni preprosto oditi v internat. Ne za otroka, ne za starše, predvsem pa ne za denarnico. In potem guliš gimnazijske klopi. Se trudiš, učiš in nabiraš znanje. Znanje z vseh področij. Morda se ti že prične svitati, kaj te ne zanima, odkriješ v čem nisi tako dober, katere so tvoje šibkejše plati. Še vedno pa je veliko področij, ki te privlačijo. In medtem, ko večina sošolcev izkoristi informativne dneve za zabavno pustolovščino v večjem mestu, sta tebi dva dneva za raziskovanje in spoznavanje fakultet premalo. Namesto da bi bil bliže odločitvi, si še bolj zmeden, negotov. Še na dan vpisa na fakulteto nisi prepričan, katere tri smeri študija boš zapisal.

Nato sledi matura, ki jo opraviš povprečno dobro.

Ampak ravno tisto leto je prvič omejitev na študiju, ki si ga zapisal na prvo mesto ob vpisu. Seveda imaš premalo točk. Sprejmejo te komaj na tretjo želeno smer. Za katero niti nisi več prepričan, zakaj si jo sploh napisal. Ampak si rečeš, da boš tvegal in nestrpno čakaš jesen, da postaneš bruc.

Odpraviš se v nepoznano mesto, spoznavaš nove prijatelje, odkrivaš radosti bolj samostojnega življenja. In seveda študiraš. Hodiš na predavanja, opravljaš kolokvije, se učiš za izpite. Doživljaš prve neuspehe, pa tudi velike zmage ob prvih desetkah. Skušaš uživati in izkoristiti študentsko življenje, hkrati pa resno delati. V času prakse se ti le rahlo odstre tančica poklica, za katerega študiraš in takrat spoznaš, da je delo, za katerega se učiš, povsem drugačno, kot si si predstavljal. Škoda, da je sistem takšen, da imaš možnost to spoznati šele po nekaj letih študija. A vseeno vztrajaš in čutiš veliko zadovoljstvo in olajšanje, ko ti v indeks zapišejo še oceno za zadnji uspešno opravljen izpit in, ko te do zaključka loči le še zagovor diplome. Ponosen si, ko se svečano oblečeš in samozavestno še zadnjič zakorakaš do predavalnice. Tokrat s predavatelji zamenjate mesta in so oni v vlogi poslušalcev. Potrudiš se pri predstavitvi svoje diplomske naloge, ki je tako posebna, ko jo držiš, vezano v usnje. Prevzamejo te čustva, navda te ponos. Zaključil si še eno veliko poglavje. Opravil si študij, postal si diplomant. Misliš, da z diplomo v roki stojiš na vrhu sveta in je vse mogoče. Tega dne so dovoljene sanje.

Čez nekaj časa pa ugotoviš, da te ne čaka služba za prvim ovinkom. Nisi več upravičen do statusa študenta in naenkrat se znajdeš na zavodu za zaposlovanje. Z diplomo v roki.

Ker si bil navajen polne denarnice, kot posledice donosnega študentskega dela, se takoj podaš na lov za iskanjem službe. Nisi preveč izbirčen, saj je za začetek vsaka služba dobra. Le toliko, da nekaj delaš, med tem, ko iščeš službo, primerno svoji izobrazbi.

Ampak ne.

Gospa na zavodu ni zadovoljna s takšnim razmišljanjem. Nekomu z diplomo v roki ne dovoli iskati službe med natakarji, čistilci ali v proizvodnji. Jasno ti pove, da te o takšnih možnostih zaposlitve ne bodo obveščali, ker si preveč izobražen. Takšen način ti ni povšeči, zato samoiniciativno najdeš priložnostno delo. Za minimalca, v proizvodnji. Denar je denar. Na njem ne piše od kod je, ti pa veš, da si si ga pošteno prislužil.

Ko te drugi povprašajo o zaposlitvi, nisi prepričan, ali ti je bilo lažje priznati, da si z diplomo brezposeln ali, da si z diplomo za tekočim trakom. Občutek dobiš, da je v družbi bolj sprejemljivo, če si na zavodu, kot zaposlen na nižjem delovnem mestu, kot to omogoča tvoja formalna izobrazba.

Pri vsem skupaj pa je najbolj zanimivo to, da pravzaprav nisi prepričan, če bi te delo, za katerega si se šolal sploh veselilo. Predvsem zato, ker trenutni sistem ne omogoča opravljanja pripravništva, da bi sploh pobližje spoznal naravo dela in, s pomočjo katerega bi opravil strokovni izpit, ki bi ti odprl vrata do zaposlitve. Ž
Znašel si se v začaranem krogu, kjer brez strokovnega izpita ne dobiš zaposlitve, do strokovnega izpita pa ne prideš brez pripravništva, ki na nek način pomeni zaposlitev. In dokler je tako, si obsojen na brezposelnost ali na druge vrste zaposlitve.

In veste kaj?

Okolici ni prav, če je nekdo z diplomo zadovoljen z nižjo plačo in delom v proizvodnji. Ne ozirajo se na to, da ima čudovite sodelavce, ki jim lahko zaupa, med katerimi se dobro počuti, da gre z veseljem v službo in pride domov dobre volje.

Ljudje kritizirajo. Stalno sprašujejo, če si že našel primernejšo zaposlitev. Ljudem ni nič prav. Če je človek na zavodu, ga vsi obtožujejo, da je len, da mu ni za delo, da živi na račun države … Če gre delat za tekoči trak, jim pa zopet ni prav, ker bi si moral ustvariti pomembno kariero. In ljudem ne bo nikoli prav. In to, kar mislijo drugi, sploh ni pomembno.

Pomembno je, da si ti zadovoljen. Da si denar prislužiš na pošten način, da ne greš z odporom zjutraj od doma in prideš iz službe zadovoljen.