Ideje za branje: Kdo se boji črnega moža?

V kolikor že nabirate ideje za počitniško branje ali zgolj potrebujete predloge za literaturo, ki jo boste postavili na polico z oznako »prebrano«, je pričujoči prispevek nalašč za vas.

Lansko leto je pri založbi Pivec izšel knjižni prvenec avtorice Ksenije Trs, z naslovom Kdo se boji črnega moža?, ki vas ne bo pustil ravnodušnih. Nasprotno! Ob prebiranju boste aktivirali pester nabor svojih občutkov, od enega pola do drugega. Ne bom slepomišila, avtobiografija Ksenije Trs morda ni tipično branje za na ležalnik ob morju, saj boste zraven potrebovali tudi robec, a je vendar knjiga, ki jo morate prebrati. Je enostavno navdihujoča!

O knjigi Kdo se boji črnega moža?

Knjigo lahko razdelimo na dva dela. V prvem delu avtorica opiše svoje otroštvo. Rodila se je kot nezakonska hčerka mami bančni uslužbenki in očetu poštarju, v času, ko je to še privzdignilo marsikatero obrv in je bilo vprašanje ‘kaj bodo pa drugi (župnik) rekli?’ še kako na mestu. Otroštvo je tako preživela pri starih starših, njena starša sta si namreč kaj kmalu ustvarila novi družini, kjer za malo Ksenijo ni ostalo veliko objemov. Tudi česa drugega ne. A je kljub temu živela polno in svobodno otroštvo na svojem Humu (v Prlekiji), ki ga opiše tako slikovito in z energijo, ki mi je v misli ves čas vrivala Prešernovo Vrbo. »Vas domača« je, tako kot mama, res ena sama in v spominih za nazaj, vedno srečna. Bralec si lahko živo predstavlja griče in hribe, na katerih se bohotijo vinogradi, kamor je avtorica hodila rabutat grozdje, gozd v katerega je tako rada zahajala, domače dvorišče, kjer je živela v harmoniji z živalmi in uresničila prenekatero, kot sama pravi, genialno idejo. Svoja otroška leta opiše na lahkoten in humoren način, ki kar malo zamegli dejansko težo zgodbe, saj se bralec lahko na ves glas nasmeje dogodivščinam ustvarjalnega otroka. K slikovitosti opisov dajo piko na i dialogi, ki so zapisani v pristnem prleškem narečju.

V drugem delu knjige berete o bolečih spominih avtoričinega odraslega življenja. Če citiram gospoda Staneta Kocutar, ki je, mimogrede, napisal spremno besedo k knjigi in fantastično ujel duh avtoričinega dela ter z enako lahkotnostjo pospremil bralca v branje: »Da greš z macolo in pinceto nazaj, v davno minule čase, ki bi jih najraje popolnoma pozabil, med podobe, ki si jih ne želiš uzreti nikoli več /… /, je potrebnega nekaj poguma.« (str. 252) In pogum je tisto, česar Kseniji Trs ne manjka. Imela ga je na pretek, ko je v rani mladosti lovila kokoši, udomačila goloba, ujela lisico in naselila domačo mlako s krapi. S pogumom je prestopila šolski prag, kjer je naravnost blestela in uživala, in njen pogum je bil tisti, ki se je resnično izkazal v njeni odrasli dobi, ko se je uspela zoperstaviti Črnemu možu in se boriti za eksistenco zase in za svoja otroka. Ni ga večjega poguma, kot ko, v boju za preživetje, upaš sanjati svoje velike sanje ter jih s trdim delom tudi uresničiti. Pogum je tudi danes glavni avtoričin spremljevalec, saj se z njim sooča in loteva vsega, kaj ji življenje postavlja na pot.

Knjiga Kdo se boji črnega moža? ni le zgodba o življenju neke Ksenije Trs. To je zgodba o strahu in pogumu, o vztrajnosti, o sanjah, o materinski ljubezni, o hrepenenju, o moči Ženske, ki je s trdim delom iz nič dosegla tisto, kar si je zadala. To je zgodba o navdihu! Navdihu za vsakega malega človeka, da tudi on zmore premikati gore in se dotakniti nedosegljivega. In je zgodba o tem, kako nezavidljivim življenjskim razmeram navkljub, lahko človek ohrani optimizem in neverjetno življenjsko energijo.

Avtorico sem imela čast spoznati, ko sem nekaj let nazaj, s hčerko čisto po naključju stopila na bibliobus. Kot mnoge, me je prevzela njena sproščenost, dobro voljnost, zgovornost ter pozitivna energija, ki se od nje širi kot vonj po dragem parfumu in prevzame še tako čemernega človeka. Sedaj, ko vem, kaj vse je tesalo njen iskren in nalezljiv nasmeh, jo občudujem še veliko bolj.
Morda je na mestu zaključiti s pristnim štajerskim poklonom, ki je tudi v mali Kseniji spodbudil rast ponosa, ko ji ga je izrekla stara mama. Sploh ne dvomim, da bi ji ga poklonila tudi danes, če bi prebrala knjigo in imela možnost videti žensko, ki je iz te zgodbe nastala: »vün z vraga si!« (str. 131)