France Mihelič in čudoviti pesimizem (2. del)

Nadaljevanje zgodbe vplivnega slovenskega slikarja Franceta Miheliča.

Zaradi druge svetovne vojne se je France Mihelič leta 1941 preselil v Ljubljano. Dobil je delo aktivista ter risal za ilegalne publikacije, ki so nastajale v kleteh. Prodajal je tudi svoje predmestne krajine, poglede skozi okna, tihožitja ter portrete. Ta denar je šel za pomoč beguncem in partizanskim družinam, katerim se je s svojimi brati tudi sam pridružil dve leti kasneje. Rad se je hvalil, da nikoli ni nikogar ustrelil, edina poškodba, ki jo je sam dobil, pa je bila od nošenja mitraljeza. V njegovem takratnem slikarskem opusu najdemo ogromno karikatur, ki so razveseljevale okolico, predvsem pa je slikal vojno kot trpljenje in uničevanje sveta, kot navzočnost nasilne smrti.

Partizani

Najraje je upodabljal stvari, ki jih je sam resnično čutil, npr. porušene in požgane hiše, zbombardirana naselja, osmojena drevesa, zapuščene predmete, prazne sobe ter celo lobanje. Težko si je predstavljati, kaj se je Francetu pletlo po glavi v teh hudih časih. Risbe in grafike so nastajale po naročilu, zato je upošteval vse želje. France pa ne bi bil France, če vsaki risbi ne bi dodal kanček sarkazma in pesimizma. V njegovih slikah tistega časa ni moč najti spodbudnega razpoloženja, svetlobe, optimizma. Sam slikar je rekel, da ima vsaka umetnost globok etični značaj, ki mnogim aktivistom ni všeč, saj je sam razglašal neprijetne resnice.

Kmalu po vojni je na dan privrela misel o ustanovitvi akademije likovne umetnosti, o kateri so Kalin, Klemenčič, Kos, Pirnat in Mihelič razpravljali v stanovanju Božidarja Jakaca. Prve prostore so dobili leta 1946 na Poljanski gimnaziji. France je tam učil do svoje upokojitve leta 1970. Mecen ni želel, da bi Mihelič še naprej slikal strašne krvave podobe, zato je dobil naročila za portrete velikašev, s katerimi so okrasili šolo.

Umetniki Dore Klemenčič, Nande Vidmar, Božidar Jakac, Nikolaj Pirnat in France Mihelič, 1943

Prišel je čas povojnih preganjanj in veliko njegovih prijateljev so zaprli, zato se je France za nekaj časa usmeril v ilustriranje otroških knjig, katerih slike so spremljali zanj značilni fantastični elementi, ki so se še bolj razvili v kasnejšem obdobju.

Pri petinštiridesetih letih se je v Parizu ponovno srečal z veseljem do življenja, odprtostjo in sproščenostjo, ki so jo izžarevali tamkajšnji prebivalci. Poročil se je s pisateljico Miro Puc (prej Kramer) in kmalu ustvaril dela, ki jih strokovnjaki uvrščajo med ključna. Ena boljših kritik Razstave petnajstorice leta 1954 je bila: »Miheličeva dela ponudijo izpoved namesto pripovedi, namesto glasnega deklariranja subtilno samospraševanje. Grafike v tem času zaukazanega optimizma ponudijo elegične, melanholične, a čisto nesentimentalne meditacije o usodnih zadevah življenja in smrti.« Jasno je bilo, da so se večini ljudi grafike zdele pesimistične in so se zato spraševali, če jih sploh smejo občudovati. Kritik Branko Rudolf pravi, da Mihelič prav gotovo ni pesimist, pač pa oblikuje grozo in odpor proti njej, strahotno gnilobo iluzij in smehljaj človeka, ki je premagal vulgarno voljo do življenja.

France Mihelič: Dafne, 1967, lesorez

Umetnostni kritiki so slike opisovali v verzih, kot da se drugače kot s poezijo niso mogli izražati. Ljudje so kmalu ugotovili, kaj jim želi France dopovedati, zato so se razstave selile iz Benetk v São Paolo, Rim, Pariz in Lugano, skupaj z njimi pa so potovale tudi slikarske nagrade, ki si jih je Mihelič zaslužil. Tuja priznanja so bila dobrodošla tudi kot obrambni zid pred možnimi estetskimi in ideološkimi očitki. Srečo je imel, da je v času, ko je bil odmik od stvarnosti prepovedan, še vedno slikal z istim zanosom prikazati stvarnost, pa čeprav popolnoma fantastično in izmišljeno; razpoznavne predmete si vedno lahko takoj opazil. Nikoli si ni mislil, da mu bo ta natančnost, ki jo je uporabljal v mladih letih, rešila kariero. Zato je najbolj preziral študente, ki niso imeli zadostnega znanja risanja in volje za disciplino ter vztrajno delo. Kljub temu, da so ga oklicali za strah zbujajočega žandarja, pa so imeli profesorja radi, saj je bil pošten in učen človek.

France Mihelič: Dafne, in kurent II, 1967, lesorez

V vseh teh letih slikanja bi bilo čudno, če ne bi slikar »iznašel« svojega osebnega podpisa na slikah. Poleg pošasti iz nočnih mor je to petrolejka, ki se pojavi na številnih delih in jo lahko primerjamo s Picassovo Guernico, čeprav je le-ta nastala kasneje od prvih Francetovih grafik. Zanj so značilni še pleteni kovček, podkovani čevlji, slikarsko stojalo in nočna omarica. Ob vsem tem se povsod pojavi ista postelja ter lesena tla z žeblji, ki so še vedno taka, kot jih je imel v Lazah. Vse skupaj spominja na minljivost in njegovo minulo življenje. V vseh slikah se zrcali nekaj osebnega. Spomin na očeta (1954, lesorez, 28,7 x 38 cm) npr. je nastal ob spominu na vojno, ki je razdejala očetovo pisarno zraven železnice. Tudi Kronist (1955, lesorez, 44,2 x 60,2 cm) razkriva svojo zgodbo; med nemško ofenzivo so počivali v neki porušeni hiši, kjer je ob peči na tleh sedel tovariš vojak in delal zapiske. Takrat se mu je porodila ideja za sliko, s katero se je slikar z lahkoto identificiral. Ena izmed variant grafike je leta 1988 celo pristala na naslovnici Mladine.

France Mihelič: Leteče ure, 1979, akril

France ni nehal slikati do konca življenja. Pravili so, da so ga sanjske pošasti po lenobnem počitku kmalu napodile nazaj v atelje, saj se jim je le tako lahko izognil v realnem svetu. Demoni, vešče in zli duhovi so vdirali v njegovo življenje in mu niso dali miru. Podoben problem pa so imeli pesniki, zato je bila vir inspiracije Miheliču velikokrat ravno poezija. Sam je dejal: »V svojem delu nisem hotel ne literature ne zgodbe, ki bi se ujela z likovnim sporočilom slike. Hotel sem tisti poetični občutek, nekako zvenenje vsebine, žalostno, groteskno, strašno ali nežno, ki ga ustvarjajo oblike, črte in barve, svetlo in temno.«

France Mihelič: Dafne, in kurent III, 1978, akril

France Mihelič, ki je znal odstreti skrivnosti življenja, je umrl 1. avgusta 1998 v Ljubljani. Ukvarjal se je s slikarstvom, grafiko, risbo, ilustracijo in celo scenografijo. Zapustil nam je veliko del, najpomembnejši pa sta dve stalni zbirki, prva v Miheličevi galeriji v Dravskem stolpu na Ptuju ter druga v Stari kašči v Škofji Loki, kjer sem dolgo dolgo let nazaj sama prvič ugledala prečudovita dela slovenskega slikarja, ki mi še vedno ne gredo iz glave. Oči so se mi izbulile in usta so se mi odprla, ko sem s pogledom zajela sobo, polno Miheličevih grafik. Ker imam že po naravi rada bolj temačne stvari, ni dvakrat za reči, da je bila to ljubezen na prvi pogled. Prvi sprehod čez zbirko je bil namenjen hitremu skoku čez slike, ob naslednjem, pa sem se že zbudila iz omotice, tako da sem si lahko slike bolj natančno ogledala ter se poglobila v njihovo zgodbo. V spomin sta se mi najbolj vtisnili sliki Apokalipsa II (1979, pastel na karton, 70 x 50 cm) ter Vizija (1980, olje na platno, 140,5 x 112 cm), za kateri še vedno sanjam, da bosta nekega dne viseli v moji dnevni sobi. Prodorna rdeča barva in okostja živali in čudnih ljudi z maskami, ki še vedno izgledajo živi v boju za preživetje, so name naredili močan vtis. Kljub temu, da sta to poznejši deli, se še vedno čuti Francetovo doživljanje dni, ko mu življenje ni prinašalo drugega, kot trpljenje.

France Mihelič: Dafne III, 1967, lesorez

Na umetnikovih slikah opazimo menjavo svetlo-temnih barv, s katerimi je zavedno ali pa nezavedno poudaril dramatičnost njegovih nadrealističnih bitij. Ta značilnost se vleče skozi cel njegov opus, od začetnih risb s temačnimi sporočili, pa vse do zrelih fantazem, ki so ga spremljale do konca življenja. Njegov prirojeni občutek za tridimenzionalnost doda figuram polnoplastični videz, kar še pripomore h gledalčevemu doživljanju umetnine.

France Mihelič: Rastline, 1979, pastel, karton

Spomnim se, da sem leta 2010 v Ljubljani obiskala razstavo španskega umetnika Antonija Clavéja, ob katerem sem takoj pomislila na našega slovenskega slikarja. Španska scenografija Strah 56 me je še posebej spomnila na Miheličeva nenavadna bitja, ki so se razvila iz rastlin, živali in lesa. Zaključim lahko s tem, da je France Mihelič v svoja dela vključil tako veliko prepoznavnih značilnosti, da lahko vsak, ki se vsaj malo spozna na umetnost, v vsakem trenutku pokaže na njegove slike in uživa ob tem kar vidi.

Antonio Clavé

LITERATURA (za biografijo):

Nace Šumi, Alenka Puhar, Marcel Brion, Zoran Kržišnik, Ivan Sedej, Milček Komelj, France Mihelič, Ljubljana 1997
S. Gačnik: France Mihelič. Riba Faronika : Miheličeva galerija, Ptuj 1997, Ljubljana 1997
L. Gostiša: France Mihelič : darilo Škofji Loki, katalog Galerije Franceta Miheliča v obnovljeni Kašči, Škofja Loka 1995
L. Gostiša: Franceta Miheliča balada o drevesu : 1941-1945, Ljubljana 1994
L. Gostiša: France Mihelič na poti k Mrtvemu kurentu : 1929-1941, Ljubljana 1997
L. Gostiša: France Mihelič v svetu demonov : 1945-1998, Ljubljana 1999L. Gostiša: France Mihelič : retrospektiva, Ljubljana 1999
M. Komelj: Partizanska grafika, Ljubljana 1996
Mihelič – Pilon. Montparnasse, Galeriji Franceta Miheliča, Škofja Loka 2002
Loška krajina v podobah zapisana : krajinska motivika v loškem slikarstvu od Groharja do današnjih dni, Loški muzej, Škofja Loka 2008

REPRODUKCIJE umetniških del Franceta Miheliča vzete iz Galerije in Dražbene Hiše SLOART ter Gostilne Kašča v Škofji Loki.