Izlet: Ravena in njeni mozaiki

Nedolgo nazaj smo prvomajske praznike z družino preživeli v čudovitem mestu, polnem mozaikov. Glede na to, da sem umetnostna zgodovinarka, je bila Ravena prava paša za moje oči. Poleg tega pa sem osrečila svojo dušo, ko sem se po dvanajstih letih ponovno sprehodila po ulicah tega prelepega mesteca.

Ravena leži v bližini Jadranskega morja na severu Italije. V osnovi je bila antično mesto z velikim pristaniščem, vendar je v 3. stoletju začela nazadovati, saj je trgovanje skoraj izumrlo. Razlog je bil, da se je obala morja začela umikati in je mesto skorajda ostalo brez pristana. V začetku 5. stoletja je cesar Honorij že pri desetih letih postal vladar Zahodnega rimskega cesarstva in prestolnico preselil v Raveno, kar je ostala do padca cesarstva leta 476. Po tem je kralj Teodorik v Raveni ustanovil Ostrogotsko enklavo (ozemlje države, ki je popolnoma obdano z ozemljem druge države) in poskušal obnoviti nekdanjo slavo Rimskega cesarstva. Ravena je danes svetovno znana zaradi svojih zgodnje krščanskih in bizantinskih mozaikov, ki krasijo njene cerkve in ostale spomenike. Številni med njimi segajo v 6. stol. n. št., ko je bila Ravena prestolnica zahodnega dela bizantinskega imperija, ki sta mu vladala Justinijan in Teodora. V sredini 8. stoletja so nadvlado prevzeli Langobardi, ki si jih je pokoril frankovski kralj Pipin in Raveno podaril rimskemu papežu Štefanu II. ter s tem postavil temelje Papeški državi.

Mi smo se v Raveno odpravili iz Riminija, kjer smo prespali prejšnjo noč. Na poti smo se ustavili tudi v ribiškem mestecu Cesenatico in si s kosilom napolnili baterije za prihajajoči dan.

Moja umetnostnozgodovinska plat mi ni dala, da ne bi družine podrobno popeljala po slavnih arhitekturnih spomenikih Ravene. In tako sem tudi za vas pripravila zgodovinske opise znamenitosti, ki jih lahko občudujete v tem mozaičnem mestu.

Bazilika Sant’ Apollinare in Classe

Bazilika (l. 548) stoji nekaj kilometrov izven mesta Ravena, v nekdanjem rimskem vojaškem pristanišču Classe in je na začetku delovala tudi kot predmestna utrdba. Mi smo se v njej ustavili na poti iz Riminija, saj se nam je zdelo bolj priročno, kot pa da se vanjo vračamo iz Ravene. Priznam, da smo se na začetku kar malo načudili, saj je bil prvi vtis vse prej kot prijeten. Celotna okolica je zelo glasna, iz sosednje restavracije odmeva glasba, ogromno parkirišče, po katerem se sumljivo sprehajajo moški temnejše polti pa tudi ne da pozitivnega občutka. In skoraj bi se lahko reklo, da vhod v cerkev vodi skozi hotel. Na trati pred baziliko se pasejo krave, ne, biki, ne, bivoli. Ojoj, kaj se dogaja. Človek potrebuje kar nekaj časa, da ugotovi, da so to pravzaprav bakreni kipi, ki prosto stojijo na travniku. Nepredstavljiva izkušnja, ki pa je vseeno vredna obiska. In še to: v Raveni imajo skoraj vsi spomeniki vstopnine, zato je dobro vedeti, da že v tej cerkvi kupite karto, ki vsebuje več znamenitosti. Priporočam, saj pride mnogo ceneje, kot pa da bi kupovali vsako posebej.

Bazilika je posvečena sv. Apolinariju, ki je bil prvi škof mesta Ravena in je še vedno zavetnik tega mesta. Triladijska bazilika je največja med ravenskimi cerkvami. Arkade nosijo stebri iz grškega marmorja, katerih okras je izropal Sigismondo Malatesta in z njim okrasil svoj Tempio Malatestiano v Riminiju. Skozi stoletja je bazilika doživela nekaj manjših prenov, največja pa je bila, ko so ji v 9. stoletju prizidali okrogel zvonik. Originalno so vse notranje stene krasili mozaiki, ki pa jih danes žal ni več. Prav tako so bila tla posejana z mozaiki, ohranjen pa je le en manjši del. Na stenah so naslikani medaljoni ravenskih škofov in nadškofov, ki pa so dodatek iz 18. stoletja. Zelo dobro je ohranjen mozaik v apsidi: izstopa zelena pokrajina z borovci, ki še danes rastejo zunaj cerkve. Na sredini kraljuje sv. Apolinarij, ki ga obdaja 12 ovac (simbol dobrega pastirja, ki moli h Kristusu), nad njimi pa sta dopasna Mojzes in Elijah, kot pričevalca Kristusove prisotnosti. Spodaj med okni so prikazani ravenski škofi, na desni daritve Abla (Bogu daroval najlepše jagnje), Melkizedeka (daroval kruh) in Abrahama (daroval sina Izaka), na levi pa Konstantin IV. z bratoma. Cerkev je tudi pravi muzej ravenske plastike (kiparskih stvaritev) s prižnicami, sarkofagi in čudovitimi kapiteli.

Mozaiki so nas tako prevzeli, da smo komaj čakali, da se odpravimo naprej v mesto Ravena, katerega je Dante poimenoval »simfonija barv«. Parkirali smo na hotelskem parkirišču in se peš odpravili raziskovati.

Arijanski baptisterij

Najprej smo se iz oči v oči srečali z manjšo oktagonalno opečnato zgradbo, katere pod je nižji od današnje ceste, zato izgleda, kot da se dviguje iz tal. To arijansko krstilnico je dal zgraditi Teodorik v 6. stoletju, da je vernike ločil od ortodoksnih kristjanov. Dovolil jim je skupno bivanje v mestu, kljub temu, da je bilo arijanstvo oblika krščanstva, ki so jo preganjali, ker uči, da je Kristus manj vreden od Boga. Danes je od mozaikov ohranjen le tisti v kupoli. Centralna scena krsta se ne razlikuje dosti od tiste v Neonijanskem/Ortodoksnem/Pravovernem baptisteriju; glavna razlika je, da je tu Kristus upodobljen kot mlad fant brez brade. Poleg njega stojita moški, ki je personifikacija reke Jordan (na glavi ima rakove klešče, poleg sebe pa vazo, ki je simbol za reko) in Janez Krstnik. V koncentričnem krogu stojijo ne tako živi apostoli, prostor pa delijo palme.

Piazza del Popolo

Kamorkoli se odpraviš v centru mesta Ravena, skoraj vedno se boš znašel na glavnem Trgu Popolo, ki so ga zgradili takrat poveljujoči Benečani v 15. stoletju. Trg je vedno poln, saj se čez njega zgrinjajo množice turistov in lokalcev, ki hitijo v službe. Ne manjka pa se tudi pravih italijanskih kavarnic, kjer si lahko odpočiješ noge. Na koncu trga z beneškim pridihom sta postavljena dva stebra, na katerem stojita patrona mesta Sv. Apolinarij in Sv. Vitalij. Z njega vodijo lepo tlakovane ulice v vse smeri, potrebno je le paziti na čete kolesarjev in pri prečkanju pogledati v obe smeri, kljub znakom za enosmerno cesto.

Bazilika San Vitale

Priznam, da sem imela v mislih čisto drugačen plan ogledov in veliko bolj umirjenega, ampak bili smo polni energije in volje, da si čim bolj napasemo oči. Nismo si mogli kaj, da se ne bi že kar takoj odpravili v najbolj pričakovan del ogleda mesta, baziliko San Vitale in bližnji mavzolej.

Bazilika je od nekdaj vzbujala občudovanje in je bila celo najlepša italijanska cerkev v 9. stoletju. Zgrajena je bila sredi 6. stoletja in je podala celo vrsto idej za celotno romansko, otonsko in karolinško arhitekturo. Zgradba je pravzaprav tri-nadstropni oktagon, ki je povezan s cesarsko palačo in mavzolejem Galle Placidie. Čeprav je najbolj znana po bizantinskih mozaikih, ne stecite takoj tja, ampak si poglejte tudi baročne freske v kupoli. V apsidi pa nas pričakajo eni najbolj poznanih mozaikov na svetu, ki niso narejeni iz marmorja, kot so bili pred tem časom, pač pa iz majhnih steklenih kamenčkov. Na sredini na zemeljski obli sedi Kristus kot mlad vladar, poleg njega pa stojita dva angela ter Sv. Viktor in škof Eklezij z modelom cerkve v roki (ustanovnika). Na oboku nad oltarnim delom je medaljon z mističnim jagnjetom in štirimi angeli. Na levi strani lahko vidimo Abrahama, ki sprejema tri identične angele in radovedno Saro, ki jim prisluškuje. Desno od njih je daritev Izaka. Poleg je grandiozen mozaik Justinijana s spremstvom, ki naj bi bil zelo portretno verodostojen. Oblečen je v purpurna oblačila, kar je simbol veličastja. Zraven stojita dva tajnika ter nadškof Maksimian z oboroženci. 12 oseb + cesar Justinijan naj bi predstavljali 12 apostolov + Jezusa. Pod mozaikom stoji tudi klop za klerike, kar ponazarja, da je njegova daritev v soglasju z duhovščino. Nasproti se bohoti mozaik Teodore, ki prihaja k maši. Vidimo, da nastopa v vlogi cesarice, saj ima prav tako oblečen purpurni plašč in diadem z bizantinsko krono. Studenec z vodo pod zastorom, ki ga odgrinjata dva pribočnika, simbolizira Marijino čistost. S tema mozaikoma sta Justinijan in Teodora upodobila dvoje: cesarstvo in duhovno kraljestvo (ikonografski preplet sakralnih in profanih elementov). Desno od Teodore pa je še mozaik, ki ponazarja daritev Abla in Melkizedeka, katerega molitev je bila v tem času del liturgije (govorjena in naslikana beseda sta bili obvezni). Ostali mozaiki se povezujejo z že opisanimi motivi daritev in Božje besede. Ne skrbite, če se vam vse skupaj zdi preveč zakomplicirano; skoraj vedno se po cerkvi potikajo skupine turistov z vodičem, ki govori angleško in brez problema se jim lahko pridružite za kratko vodstvo.

Po raziskovanju vseh bibličnih zgodb je obvezen še en sprehod po bogati notranjosti cerkve, ki jo krasijo marmor ter imenitni kapiteli.

Mavzolej Galle Placidie

Kot že omenjeno, mavzolej stoji ob baziliki San Vitale in je ena izmed tistih stavb, ki si jo res res res morate ogledati. Ob mojem prvem obisku mi je takoj zastal dih in mislim, da po vseh teh letih še vedno nisem prišla čisto k sebi. Drugič sem vstopila notri z največjim pričakovanjem in obudila vsa občutja prejšnjega obiska. Opečno gradnjo s tlorisom v obliki grškega križa, katere središče zaznamuje visok kvadratni prostor, so v 5. stoletju zgradili v čast Galli Placidii, polsestri cesarja Honorija. Vedno je veljalo dejstvo, da je stavba mavzolej, saj naj bi bila cesarica tam pokopana, vendar sedaj prevladuje mnenje, da je pravzaprav le oratorij (prostor za opravljanje molitev), posvečen njej, saj je dala zgraditi bližnjo cerkev, ki danes ne stoji več. Notri stojijo tri sarkofagi, katerih relikvije pa je priročno uničil ogenj, tako da se jih ne da identificirati. Po legendi, naj bi cesarica v sarkofagu sedela na lesenem stolu, kar je lahko videl vsak obiskovalec, saj je imel sarkofag manjšo odprtino ob strani. Radovedna mladeniča iz 16. stoletja sta skozi luknjo vrgla svečo, da bi bolje videla ostanke Galle, pri tem pa po nesreči vžgala sarkofag. Notranjost t.i. mavzoleja je cela pokrita z mozaiki. Osvetljuje jih le nekaj oken, prekritih z alabastrom in če odštejemo današnjo dodano moderno osvetljavo, je moral biti pogled res veličasten. Takoj ko vstopiš notri, ti pogled odnese na moder strop, posejan z nešteto zlatimi zvezdami. In ko misliš, da si videl že vse, se razgledaš naokrog in ugotoviš, da te obdajajo sami mozaiki; mokre sanje ljubiteljev umetnosti, bi se lahko reklo. Obok je pokrit z upodobitvami apostolov, ki gledajo proti nebesom. Nad vhodom je krak z Dobrim pastirjem, ki nagovarja kristjane (nima pastirske palice, pač pa vstajenjski križ). Nasproti je krak s Sv. Lovrencem, ki hiti h gorečemu žaru, orodju njegovega mučeništva. V omari so mozaično izdelani 4 evangeliji Nove zaveze, kar je zelo pomembna zgodnja upodobitev vseh skupaj, kot kanonični komplet. Kot že omenjeno, je celota mavzoleja pokrita z mozaiki, med katerimi izstopajo tudi razni ornamentalni motivi.

Ravena je mesto, ki res živi in diha z mozaiki. Ko se sprehodite po mestnih ulicah, jih sploh ne morete zgrešiti, saj okrašujejo cestne svetilke, imena ulic, izložbe trgovin in celo kanalizacijske jaške.

Neonijanski baptisterij

Še ena v vrsti ravenskih opečnatih zgradb je bila včasih dom rimskim termam, preden so jo v 5. stoletju preoblikovali v krstilnico. Mozaiki so sestavljeni iz dveh delov; tisti do štukatur so bili narejeni v času škofa Ursusa, tiste višje pa so ustvarili v času škofa Neona, po katerem je stavba tudi dobila zdajšnje ime. Glavna upodobitev v temenu kupole je Kristusov krst; motiv je enak tistemu iz Arijanskega baptisterija, le da tu Odrešenik ni več mladenič. V krogu, ki obdaja ta medaljon, je mozaično izdelanih 12 apostolov, s Sv. Petrom in Pavlom na čelu. Tretja pasica pa predstavlja nebeški vrt in usodo vseh, ki so bili tam krščeni. Prazni prestoli z blazinami čakajo na svojega gospodarja, med njimi pa so upodobljeni evangeliji. Nižje so v štukaturi izdelani apostoli, spodaj pa so na temnem ozadju iz mozaikov zlate mandorle, ki obdajajo druge svete osebe. Na sredini baptisterija seveda stoji ogromen marmornat krstilnik.

Kapela in Muzej Arcivescovile

Ogled te kapele in muzeja ni bil na našem uradnem seznamu znamenitosti, vendar je le nekaj korakov stran od krstilnice, zato smo si rekli »zakaj pa ne« in si pogledali tudi to. Najprej smo se sprehodili po cerkvi, v kateri so katakombe sodobnih monsignorjev, nato pa smo vstopili v muzej. Žal je notri prepovedano fotografiranje, tako da ne morem pokazati čudovitega slonokoščenega prestola nadškofa Maksimiana, z nepredstavljivimi izrezljanimi detajli. Res je vreden ogleda, prav tako kot majhna kapela, ki se nahaja sredi muzeja. Kapela Sv. Andreja je edina kapela iz zgodnjekrščanske dobe (konec 5. stoletja), ki je popolnoma nedotaknjena. Obložena je z marmorjem, zgoraj pa je mozaik, ki je zelo podoben tistemu na stropu Galle Placidie. Ostali mozaiki so posvečeni Jezusu Kristusu in uveljavljajo principe ortodoksnih katolikov. Zanimivo pa je to, da so v medaljonih upodobljene tudi svetnice in ne le svetniki. Če imate čas, priporočam ogled tega spomenika, v katerem se vam ne bo potrebno prerivati, da bi videli čudovito izdelane mozaike.

Dante Alighieri in njegova grobnica ter cerkev Sv. Frančiška

Kratek sprehod po ulicah in že smo pri grobnici Danteja Alighierija. No, tam smo bili že pred obiskom Neonijanskega baptisterija, vendar je bila taka gneča, da smo se samo obrnili. Stisnjena na koncu uličice potrebuje prostor, da zadiha, zato je pomembno, da ste tam sami. Dante Alighieri (1265 – 1321), eden največjih italijanskih pesnikov, je bil zaradi političnih simpatij pregnan iz Firenc in se je ustalil v mestu Ravena. Prav tu je začel s pisanjem svoje Božanske komedije. Grobnica ne izgleda prav nič srednjeveška, saj je bila dejansko zgrajena šele v 18. stoletju. Notri je dopasni portret pesnika in žara z latinskim epitafom. Na vrtu cerkve Sv. Frančiška, kjer se je odvijal Dantejev pogreb, stoji gomila, pokrita z zelenjem. Prav na tem mestu so v času 2. svetovne vojne skrivali pesnikove kosti, da jih slučajno kdo ne bi odnesel. Ogledali smo si tudi preprosto cerkev in imeli res srečo, saj so ravno v tistem času igrali na orgle.

Skoraj nemogoče je opisati vse, kar smo si ogledali in občutke, ki so nas prevzemali ob vsej tej lepoti. Z nasmeškom na obrazu se je končala prva polovica našega dneva obiska mesta Ravena, ko smo si privoščili pravi italijanski sendvič ter kavico in si za hip odpočili noge. Za videti smo imeli še mnogo znamenitosti, seveda pa smo naleteli tudi na tiste bolj skrite, ki jih nismo imeli v planu. Ampak raziskovanje teh prepuščam vam. Upam, da vas bodo moji opisi navdušili za obisk mesta Ravena in vam pomagali ter vas vodili pri odkrivanju pomenov vseh mozaikov, ki se bodo razstrli pred vašimi očmi.