France Mihelič in umetniška melanholija (1.del)

France Mihelič je ena vodilnih osebnosti slovenskega slikarstva 20. stoletja. Vnašanje svojevrstne lepote in osebnega doživetja v socialno kritična dela, ga loči od vrstnikov in predhodnikov.

Revščina, notranji poraz in lakota so ga spremljali že od rojstva naprej. Rodil se je 27. aprila 1907 v Virmašah pri Škofji Loki. Z družino so se preselili v staro leseno hišo v Garabanijo pod Crngrobom, kamor je po selitvi v Ribnico hodil na počitnice. Zanj je bil to najlepši čas, družil se je z otroki in spoznaval kmečka opravila. Ko pa je udarila prva svetovna vojna, se je življenje močno poslabšalo. France pravi: »Bila je MIZERIJA – vse črke z veliko. Kadar je bil pri hiši kruh, ga je mati skrivala pred nami.« Njihova revščina je bila neznosna, hrano je bilo treba deliti na osem otrok ter mamo in očeta. Kljub strašnemu življenju pa so kar trije sinovi pokazali nadarjenost za likovno umetnost. Očeta, ki je bil slep za barve, je upodabljal France. Na njegovih slikah se pojavlja brez obraza, le kot temna senca in razpadajoči mrtvec.

V meščanski šoli je imel France Mihelič za ravnatelja amaterskega slikarja Janka Trošta, ki je močno spodbujal risanje ter oboževal Franceta, ki je zelo kmalu pokazal svoj talent. Kasneje se je vpisal na učiteljišče v Ljubljani, kjer se je poskušal tudi v glasbi. Njegova violina v črno pobarvani leseni škatli, ki ga je spominjala na mrliško krsto, je zaznamovala njegove kasnejše slikarske opuse. V tem času si je služil denar s slikanjem žanrskih prizorov, učiteljišče pa mu je plačalo šolnino za privatno risarsko šolo Probuda. To pa je bilo vse, kar je bilo zanj pozitivnega; družino je še vedno pestilo pomanjkanje in revščina je bila vedno hujša.

Ko je bil star dvajset let, se je France odločil, da se odpravi na likovno akademijo v Zagreb, kjer je uspešno prestal sprejemne izpite. Skupaj s še trideset študenti je živel v bivši baraki ruskih vojnih umetnikov. Hrano si je služil s prerisovanjem fetusov, maternic in druge človeške anatomije. V službi je bil namreč pri predavatelju porodništva, ki je slike potreboval za učne ure bodočih babic.

Kljub temu, da ga je študiranje na akademiji veselilo, ni bil zadovoljen z učnim načrtom. Profesor Jozo Kljaković mu ni bil po godu, saj ga je vedno samo hvalil in bil prehitro zadovoljen z njegovim delom. Edini prizadeven učitelj, ki se mu je posvečal, je bil Tomislav Krizman, profesor grafike, pod okriljem katerega so nastajale prve Miheličeve litografije (kamnotisk), predhodnice tragično občutenih del nekaj let kasneje.

Študij je bil prisiljen zapustiti leta 1931, saj je moral za devet mesecev v vojsko. Njegovo takratno trpljenje se vidi na avtoportretu iz tistega časa, kjer se je naslikal kot samomorilca. Spomladi naslednje leto se je vrnil domov v Dolenje Laze, kjer pa je vladalo mračno vzdušje, polno očitkov. Naselil se je na podstrešju, kjer si je iz desk izdelal zasilno kamro. Nekatere svoje slike je uporabil, da je zadelal okna, saj le-ta niso imela šip. Da ne bi umrl v vsej tej bedi in brezposelnosti, se je kratkočasil s slikanjem prav te kamre, v kateri se je tako lepo udomačil. Slikal je tudi domačo vas, mrtvašnico, hlapce ter pse, ki so se vsak dan podili naokoli. V teh litografijah so se ljudje prepoznali, zato ni bilo čudno, da je avtorjevo ime kmalu začelo odzvanjati širom naokoli.

Poleti, leta 1932 je bila v Ljubljani odprta razstava Žena v slovenski umetnosti, kjer so bila na ogled tudi Miheličeva dela. Takratni znameniti slikar Hinko Smrekar mu je kratko in jedrnato posvetil oceno za časopis Jutro: »Močan in iskren je v svojih litografijah (France) Mihelič. Ves moderen, razodeva vesten študij in skrbno ljubezen do svojega dela.« (Jutro, 7.11.1932) Njegove litografije so se tiskale in tiskale, poznali pa so jih tudi drugi slovenski umetniki.

Hinko Smrekar

Nekega dne je k Francetu v gostilni prisedel pesnik Mile Klopčič in ga vprašal, če bi ilustriral njegovo zbirko Preproste pesmi. Seveda slikar ni okleval, saj se je veselil honorarja, poleg tega pa bi si s tem pridobil tudi ime. Preprostost pesnikovih socialističnih besed in slikarjeva slikarska kritičnost pa ni bila vsem po godu.

Mile Klopčič

Kmalu so ga poslali kot profesorja risanja v srbski Kruševac, kamor se je odpravil z mešanimi občutki. Končno je dobil zaposlitev, vendar je moral živeti v izgnanstvu. Tamkajšnja slikovitost narave se ga ni dotaknila tako kot slovenska, zato se je zelo razveselil, ko je izvedel, da se jeseni, leta 1936, vrača na Ptuj. Ptujska gimnazija je bila častitljiva ustanova, njen profesorski zbor pa je družilo intelektualno posedanje po gostilnah, literarne proslave, razstave in gledališče. Vendar pa je bil izgleda France rojen pod nesrečno zvezdo, saj je ta vesela leta zaznamovala smrt žene Vlaste, ki je umrla med operacijo tumorja.

France Mihelič: Ptujska gora, 1938, risba

Bivanje na Ptuju je posvetil opazovanju okoliške pokrajine in vsakdana ljudi, od kmetov, žensk, otrok pa do brezzobih ostarelih hlapcev in pohabljenih beračev. Čas okoli pusta je na plan prinesel kurente, ki so z glasnimi zvonci strašili po deželi in odganjali zimo. Otroci in odrasli so se preoblekli v piceke, orače in ruse. Duška so si dali s petjem, plesom in popivanjem.

pustni karneval na Ptuju, 1962

To slikovitost je znal Mihelič zelo dobro upodobiti. Rad pa se je vračal tudi v kulturno razgibano Ljubljano in se gibal v krogu Kluba Neodvisnih, kjer je spoznal Vladimira Bartola, Riharda Jakopiča, Hinka Smrekarja, Maksima Sedeja in številne druge slovenske intelektualce.

Sreča se mu je s slavo obrnila; kar naenkrat je imel denar, ki ga je lahko zapravljal za obilne večerje in potovanja po umetniško bogatih deželah. Obiskal je Dalmacijo, Italijo, Pariz, Ženevo, odpravil pa se je tudi v severne dežele Nemčije in Holandije, kjer je ugotovil, da mu je severnjaška melanholija bližje od senzualnega in barvitega sveta Francije in Italije. Vsi so mu priznavali talent in originalnost, ki ju je pokazal jeseni leta 1939 na razstavi Kluba Neodvisnih v Jakopičevem paviljonu. France Mesesnel je zapisal, da se njegove slike močno razlikujejo od drugega razstavljenega materiala. Iz grafičnih začetkov so nastale resne slike. Pravi, da se ni Mihelič le intimno poglabljal v slovensko zemljo in ljudi, pač pa da je pesniško poglobljen opazovalec, saj je z naporom končno našel svojevrsten izraz. Najbolj je pohvalil sliko Mrtvi Kurent (1938, olje na les, 60 x 77 cm), v kateri se občutita tragika in grotesknost skupine ljudi, ki je iz gostilne prihitela pogledat kaj se dogaja. Prav o tej sliki je neznani mojster povedal: »… Kakor val, ki zdaj pa zdaj pljusne proti bregu, naju je venomer odrinjala od slike zdaj ta, zdaj ona gruča. … Jaz le verjamem, da ima vsaka prava umetnina svojo skrivno privlačno moč. In tale je nekaj takega, tale Miheličev Kurent.«

France Mihelič: Vizija, sitotisk

Več o umetnikovem trpečem in melanholičnem življenju pa v naslednjem prispevku.

LITERATURA (za biografijo):

Nace Šumi, Alenka Puhar, Marcel Brion, Zoran Kržišnik, Ivan Sedej, Milček Komelj, France Mihelič, Ljubljana 1997
S. Gačnik: France Mihelič. Riba Faronika : Miheličeva galerija, Ptuj 1997, Ljubljana 1997
L. Gostiša: France Mihelič : darilo Škofji Loki, katalog Galerije Franceta Miheliča v obnovljeni Kašči, Škofja Loka 1995
L. Gostiša: Franceta Miheliča balada o drevesu : 1941-1945, Ljubljana 1994
L. Gostiša: France Mihelič na poti k Mrtvemu kurentu : 1929-1941, Ljubljana 1997
L. Gostiša: France Mihelič v svetu demonov : 1945-1998, Ljubljana 1999L. Gostiša: France Mihelič : retrospektiva, Ljubljana 1999
M. Komelj: Partizanska grafika, Ljubljana 1996
Mihelič – Pilon. Montparnasse, Galeriji Franceta Miheliča, Škofja Loka 2002
Loška krajina v podobah zapisana : krajinska motivika v loškem slikarstvu od Groharja do današnjih dni, Loški muzej, Škofja Loka 2008

REPRODUKCIJE umetniških del Franceta Miheliča vzete iz Galerije in Dražbene Hiše SLOART ter Gostilne Kašča v Škofji Loki.