Fra Filippo Lippi in meniška razuzdanost

Kot obljubljeno, sem si končno vzela čas, da vam predstavim še enega renesančnega slikarja, katerega nežni naslikani obrazi Marij in angelov nikogar ne pustijo ravnodušnega. V prejšnjem prispevku smo spoznali “satanskega” Hieronymusa Boscha, danes pa nas bo sprejel “angelski” Fra Filippo Lippi.

Kdo naj bi bil Fra Filippo Lippi?

Fra Filippo Lippi

Življenje Fra Filippa Lippija je zakrito v tančico skrivnosti, saj ne obstajajo nobeni konkretni podatki o tem, kako je živel. V vsem času se je zvrstilo mnogo biografov, ki so želeli razkriti podrobnosti: najpomembnejši med njimi je bil Giorgio Vasari, vendar ga je »potrebno jemati z rezervo«, ravno tako, kakor njegove biografske opise drugih umetnikov, saj žal niso nujno pristni in arhivsko izpričani.

Filippo di Tommaso Lippi se je rodil leta 1406 v Firencah, tik zraven karmeličanskega samostana. Ko je bil star dve leti mu je umrl oče mesar in postal je sirota. Nihče ni mogel skrbeti zanj, saj mu je tudi mati umrla že ob rojstvu. Vzgajala ga je teta Mona Lapaccia, vendar je bila brez denarja, zato ga je pri osmih letih poslala v bližnji samostan Santa Maria del Carmine.[1]

Takoj je Lippi postal fanciullo (deček), kar je bil zgolj izgovor, saj si takratni reformatorji niso želeli, da bi samostani služili kot sirotišnice. V samostanskih arhivskih podatkih o t.i. fanciullih piše zelo malo, nekajkrat so omenjeni kot izvrševalci lahkih nalog, pa še to ne z imeni. Filippo se v knjigah prvič omenja 18. junija 1421, ko je zaprisegel samostanu. Redovniški pripravnik je bil pri Fra Giovanniju Dominicinu.[2] Novinci naj bi svoje znanje teologije in umetnosti nadgrajevali v samostanskem studiumu, vendar Lippi vanj ni vstopil. To pa ni nič čudnega, saj so bila prosta mesta rezervirana samo za »brate« iz bogatih družin, kar pomeni, da Filippo in njegov brat Giovanni, ki je bil ravno tako v samostanu, nista prišla na vrsto.

Začetki slikarske poti

Lippijev skrbnik je že kmalu opazil, da mladenič ne kaže zanimanja za učenje teologije, vendar pa je bilo vidno njegovo znanje slikanja. Celotne zvezke je imel porisane s karikaturami, zato mu je Dominicino dal priložnost, da se izuči za slikarja, kar je bila pravilna odločitev.

Dokumentacije o slikarjevem izobraževanju praktično ni, obstaja pa več teorij. V času Lippijevega šolanja, je v kapeli Brancacci, ki se drži samostana, slikal Masaccio. Mladi slikar je bil nad freskami tako navdušen, da se je vsak dan vračal tja in jih preučeval. V njegovih delih močno odseva masaccievski slog. Vendar Filippo Lippi ni bil potrpežljive narave, kar se občuti v njegovih slikah. Pomanjkanje discipline resnega učitelja mu je preprečevalo, da bi se zavedal, do kam segajo njegove zmožnosti. Vedno je presegal meje, tako z barvo, obliko in kompozicijami, kar pa ni bilo vedno dobro sprejeto.[3]

Masaccio: kapela Brancacci

Ena izmed teorij pravi, da Lippi ni bil samouk, ampak naj bi se izučil pri slikarjih Compagnie di Sant’Agnese, ki se je držala samostana. Mladi redovnik je imel dovoljenje, da je preživljal čas z domnevnimi kandidati društva, ki bi lahko bili Filippovi učitelji, npr. Stefano di Lorenzo Pucetti, Bicci di Lorenzo in Piero di Chellino Chellini. Dejstvo pa je, da v slikarjevih delih bolj odsevajo zgledi starejših slikarjev in karmeličanskega nauka, kot podobnosti z domnevnimi učitelji.

Bicci di Lorenzo: Madona z otrokom, svetniki in angeli

Lippi pa ni bil edini nadarjeni slikar v karmeličanskem samostanu. V zgodnjem 15. stoletju je poleg njega deloval še Fra Arrigo d’Arrigo, nemški iluminator. V Filippovih delih so opazne severnjaške karakteristike, kar nam pove, da se je zgledoval tudi po njem.[4]

Ker je bil Lippi redovnik, je logično, da je potoval po različnih karmeličanskih samostanih po Toskani, kjer se je naužil njihovega znanja in načina slikanja. Nanj je najbolj vplival pionir zgodnje renesanse, že omenjeni Masaccio, kar odmeva v delu Tarkvinijske Madone (1437). S težo, sencami, reakcijami na gibanje ter psihološkimi študijami figur, sta oba slikarja prikazala sveti dogodek kot popolnoma človeški. Nekateri celo pravijo, da je Masacciev duh vstopil v mladega dečka, kjer nadaljuje mojstrstvo.

Tarkvinijska Madona

Ker pa je Lippi največ časa preživel v kapeli samostana, kjer je poleg Masaccia slikal tudi Masolino, se je navzel njegovih milih poz in čistosti. Nasprotno pa se je zgledoval tudi po Donatellu in njegovem relievo schiacciato (ploski relief: relief, pri katerem liki le malo izstopajo iz osnovne ploskve), kar se najlepše vidi s primerjavo Pazzijeve Madone (1422), z opazovanjem katere je izpopolnil svoje znanje o prostoru, za arhitekturna ozadja pa lahko rečemo, da so hibridi Donatellovega in Brunelleschijevega stila.

Nekaj let je Lippi deloval skupaj s sienskim slikarjem Domenicom di Bartolom, ki sta se izražala v skoraj enakem slogu. Pri obeh Marijah se gledalec počuti kot voyeur, saj sta obe vpeti v intimno razmišljanje, ki se ga ne sme zmotiti.

Zaključimo lahko s tem, da nikoli ne bomo vedeli, kdo je Filippa Lippija naučil vihteti čopič in sestavljati kompozicije, vemo pa, da ga je lasten samostan izpostavljal bogatemu opusu pobožnih slik, iz katerih si je z domišljijo priboril svoj lastni slog.[5]

Zanimivo življenje samostanskega brata Filippa Lippija

Z Lippijem je povezano mnogo anekdot, ki pa niso ravno preverljive in ravno za to še bolj zanimive. Ena najbolj znanih pravi, da so nekega sončnega dne s prijatelji odšli na morje, kjer pa so jih zajeli Mavri, jih zvezali z verigami in osemnajst mesecev držali v ujetništvu kot sužnje. Slikar je bil v dobrem odnosu z glavnim barbarom, zato se je odločil, da ga bo narisal. Vzel je oglje iz ognja in ga naslikal na steno. V tistih krajih risanje ni bilo v navadi, zato se jim je zdel čudež, da lahko kdo ustvari kaj tako lepega. Talent je pripomogel k njegovi izpustitvi, saj so ga kmalu po tem pustili v Neaplju, od koder se je ponovno vrnil v Firence.

Do tega časa je ustvaril že mnogo del, ki so bila hvaljena daleč naokoli, zato se je Lippi odločil zapustiti samostan, da bi lahko užival življenje kot slikar, vseeno pa je obdržal naziv Fra. Kmalu je postal ljubljenec Cosima Medičejskega, vendar se slikarjev zaljubljeni značaj ni skladal z zahtevami patrona. Cosimo ga je zaklenil v hišo, vendar je Lippi kmalu zbežal in užival radosti posvetnega življenja. Ko so ga pripeljali nazaj pred Cosima je le ta ugotovil, da je naredil napako in da slikarju ne bo nikoli več ničesar odrekel.[6]

Bronzino: Cosimo Medičejski

Lippija je ljubezenska blaznost pripeljala do te mere, da si je želel priboriti vsako žensko, v katero se je kot moški zagledal. To pa ga je stalo življenja. Nekoč je dobil naročilo za poslikavo oltarja za ženski samostan Svete Margerite, kjer so se njegove oči srečale z mlado nuno Lucrezio Buti, hčero florentinskega veljaka Francesca Butija. Bila je ljubezen na prvi pogled. Kasneje je ostale redovnice celo prepričal, da je prelepo Lucrezio uporabil za model Marije, ki jo je slikal. Hitro je začetna zaljubljenost prerasla v globoko zaupanje, iz katerega se je razvila mogočna ljubezen. Ker je nuna Lippiju priznala, da ni v samostanu po svoji volji, ta ni okleval in jo je takoj ugrabil. Skupaj z njeno sestro Spinetto so se preselili v Filippovo hišo v Prato, vendar se leta 1459 Lucrezia vrne v samostan, nekaj let kasneje pa ponovno skoči Lippiju v objem. Plod njune ljubezni je bil mladi Filippino, ki je podedoval očetovo slikarsko znanje, saj je ravno tako znan širom po svetu.[7]

Tu pa se zgodba zaplete. Biograf Gaetano Milanesi pravi, da je Lippi, odkar je spoznal Lucrezio, živel zgledno družinsko življenje. Papež Evgenij je na pobudo Cosima, da bi se izognili škandalom, Filippu ponudil, da oba razreši meniških obvez, da se lahko poročita. Pri Vasariju pa beremo, da se je Filippo Lippi odrekel tej ponudbi, saj je želel še naprej uživati svoje uživaško življenje, ker je bil srečen, če je bil ženskar. Ta teorija se zdi verjetnejša, saj pri Milanesiju večkrat opazimo, da njegova profesionalna objektivnost razpade pod pritiskom morale 19. stoletja. Tretji znani biograf, karmeličanski sholar Oče Paolo Caioli, pa se sploh ne obremenjuje z odnosom Filippeja do Lucrezie. Pravi namreč, da tiho in meditativno življenje slikarju ni ustrezalo, zato si je poiskal muzo, ob kateri je lahko dejansko zaživel in ustvarjal.[8]

Vsi biografi se do neke mere strinjajo z dejstvom, da je življenje Lippija v samostanu zadrževalo njegov talent, zato je bilo nujno, da odide, če se želi razvijati naprej. Ko je še slikal v samostanu, je dobival mnogo očitkov in kritik na račun svojih slikarij, zato ga je Messer Carlo Marsuppini, sin Cosima, opozoril, naj pazi kaj in kako slika. Od takrat naprej je vse figure slikal zavite v draperijo, da bi se izognil cerkveni cenzuri.

Najbolj prepoznavna značilnost Lippijevih del so njegove kompozicije, barvni učinki, milina in čutnost figur ter prefinjenost in natančnost celotnih slik. Vse to odseva v delih njegovih živahnih učencev, Fra Diamanteja, Pesella, Jacopa del Sellaia Florentinca in Sandra Botticellija. Slednji je v delavnico celo vzel Lippijevega sina Filippina, potem, ko ga je Fra Diamante zapustil.

Sandro Botticelli: Pomlad

Verjetno ga je šolal tudi oče Filippo Lippi, vendar ne dolgo časa, saj je leta 1469 umrl nenavadne smrti. Pojavlja se celo teorija, da je bil zastrupljen s strani Lucrezijinih sorodnikov, ki so se mu s tem maščevali, ker je onečastil njihovo ljubljenko.[9]

[1] Giorgio VASARI, Le vite de’ piú eccelenti pittori, scultori e architettori, Novara 1967, p. 469.

[2] Megan HOLMES, Fra Filippo Lippi, the Carmelite painter, London 1999, p. 13.

[3] Ibid., p. 15.

[4] Ibid., p. 18.

[5] Ibid., p. 20.

[6] VASARI 1967, cit. n. 1, p. 470.

[7] Ibid., 471., HOLMES 1999, cit. n. 2, p. 10.

[8] Ibid., p. 11.

[9] VASARI 1967, cit. n. 1, p. 480.