Žajbelj – vsestransko zdravilo

Žajbelj je zelišče, ki ga najdemo na marsikaterem domačem vrtu. In je predvsem znan kot zelišče, katerega listi se uporabljajo pri zdravljenju vnetij grla in sluznice. To pa nikakor ni vse, kar žajbelj zmore. Žajbelj je znan kot vsestransko zelišče. Že v antičnih časih so listi žajblja veljali za simbol večnega življenja. Tudi njegovo botanično ime – Salvia officinalis L., govori o njegovi vsestranskosti. Salvia namreč izhaja iz besede salvare – zdraviti.

Poleg zdravljenja vnete ustne votline in žrela, žajbelj učinkuje kot diuretik, pospešuje menstruacijo, zdravi rane in ustavlja krvavitve, pomaga proti revmi, v kombinaciji z rmanom pa je priporočljiv za bolnike s sladkorno boleznijo. Z grgranjem žajblja se ohranja ustno higieno in odpravlja neprijeten zadah, in je nasploh dober za zdrave zobe. Žajbljev čaj pomirja živce in je dober za prebavo. Žajbelj naj bi tudi pomagal doječim materam pri odvajanju dojenja, saj zaužitje žajblja vpliva na zmanjšanje izločanja mleka. Žajbelj se uporablja še pri glavobolih, slabostih srca in še bi lahko naštevala.

Žajbelj spada v družino ustnatic in je doma na področju celotnega Sredozemlja. Žajbelj ima rad sončne lege in suha tla. Žajbelj je nizek večletni grmiček. Stebelca so štirirobna, dlakava in spodaj, pri tleh, olesenela. Njegovi listi so zelenkasto-sive barve, in so podolgovati. Ker imajo izrazito izražene žile, so listi videti nagubani. Cvetovi žajblja so vijolično-modri. Žajbelj ima prijeten in aromatičen vonj.

Žajbelj razmnožujemo s semeni ali pa z delitvijo starih grmičkov (odrežemo olesenele dele, mlade poganjke pa posadimo – razdalja med poganjki naj bo približno 50 centimetrov).  Grm žajblja je večletnica, tako da ga imamo na vrtu lahko tudi več deset let.

V zdravilske namene se predvsem uporabljajo listi žajblja, ki jih nabiramo mlade, ko še niso tako žilavi. Listi žajblja vsebujejo eterična olja, čreslovine in grenčine in pa flavonoide, ki delujejo predvsem antibakterijsko, protivirusno, hkrati pa pospešujejo prebavo in zmanjšujejo potenje. Cvetovi se uporabljajo redko.

Nabiranje in sušenje žajblja

Ko žajbelj začne cveteti, je za pobiranje listov že prepozno, saj so takrat listi že stari in zato trši (olesenelejši) in žilavi in zato je sušenje težje. Predvsem pa so listi žajblja najbolj aromatični pred cvetenjem.

Najbolje je da žajbelj ”požanjemo” in potem s stebelc potrgamo lepe, zdrave liste. Hkrati pa damo s tem žajblju čas, da do jeseni ponovno ozeleni, in tako ga lahko ”žanjemo” ponovno jeseni. Potem pa ima žajbelj do zime še dovolj časa, da se okrepi in pripravi na zimo.

Ko naberemo liste žajblja, jih najprej preberemo in odstranimo vse slabe, poškodovane liste. Potem jih na tanko razdelimo po površini, na kateri nameravamo sušiti žajbelj. Sama bi vam priporočila uporabo papirja (lahko časopisni, karton,itd.). Liste žajblja sušimo na nizki temperaturi, ki naj ne presega 40̊ C. Žajbelj sušimo v suhem, a vendar zračnem in čistem prostoru. Možno je tudi sušenje na prostem, vendar kot omenjeno, paziti je treba, da ozračje ne preseže 40̊ C. Torej, sušenje na soncu ne pride v poštev. Suhe liste spravimo v embalažo, ki dobro tesni in ne prepušča svetlobe. Ali pa v papirnate vrečke, vendar tako shranjen žajbelj hranimo v suhem, temnem in čistem in zaprtem prostoru.

Pravilno sušeni in shranjeni listi imajo prijeten aromatičen vonj ter nekoliko grenak okus. Na različne načine pripravljen žajbelj zdravi, kot že omenjeno mnogo tegob. Uporabljamo pa ga lahko tudi v kulinarične namene – kot začimba pečenk, mesnih omak in nadevov, vloženih kumaric. Uporabljajo pa ga tudi pri izdelavi sira in masla.

Ker je žajbelj zelo aromatičen, ga uporabljamo v majhnih količinah.

Možna je tudi uporaba svežih listov. Sveže liste lahko ”grizljamo” kar tako, saj je žajbelj že v 16. stoletju veljal za naravno zobno ščetko. Če pa sveže liste uporabljamo v kulinariki, jih prej na drobno nasekljamo. Suhe, pa seveda zdrobimo. Vendar naj tu pripišem še opozorilo – liste drobimo tik pred uporabo, in ne ko so listi posušeni, saj bi s tem, ko bi jih zdrobili prekmalu iz žajblja ”ušla” vsa aroma in bi zelišče izgubilo svoje lastnosti.

Kot sem omenila, so načini uporabe različni. Meni najpogostejša uporaba je v obliki čaja.

Čaj iz žajblja za prebavne motnje

2 čajni žlički listov žajblja prelijemo z eno skodelico vrele vode in pustimo pokrito 10 minut. Potem precedimo. Priporočeno je piti nesladkan čaj. Tako pripravljen čaj pri prebavnih motnjah pijemo trikrat dnevno po eno skodelico – vsakokrat pred obrokom (recept iz knjige: Priročnik samostanskega zdravilstva).

Tako pripravljen čaj pijte le pri prebavnih motnjah ter za uporabo pri grgranju.

Čaj iz žajblja za vsakodnevno pitje

Sicer pa pri pripravi čaja iz žajblja velja zlato pravilo, ki pravi, da je žajbelj v vreli vodi lahko namočen le 3 minute. Po tem času se iz žajblja namreč začnejo sproščati eterična olja, ki našemu telesu ob dolgotrajnem pitju takšnega čaja lahko škodujejo.

Torej, žajbljov čaj za vsakodnevno pitje – v vreli vodi naj bo natanko tri minute, nato ga odcedite.

***

Za konec bi z vami rada delila misel, ki sem jo našla, med prebiranjem literature o žajblju: ”Zakaj sploh umre človek, ki mu v vrtu raste žajbelj? Žajbelj odganja zlo, žajbelj je nasvet narave!”.