RFID in knjižnice doma in po svetu

RFID se uporablja v zelo različnih oblikah in situacijah – od industrije do transporta, pa tudi v izobraževanju in medicini. Eden najvidnejših primerov uporabe RFID tehnologije v javnosti pa vseeno ostaja uporaba RFID v knjižnicah. Ta članek bo zato predstavil implementacijo in uporabo RFID tehnologije na primerih dobre prakse v knjižnicah doma in po svetu, najprej pa še nekaj besed o samem delovanju knjižnice skozi čas.

Logistično gledano je knjižnica pravzaprav skladišče s stalnim dotokom in odtokom gradiva, pri čemer se občasno izločajo zastareli ali poškodovani kosi in se dodajajo novi kosi gradiva. Pred uporabo črtne kode so bili knjižničarji odgovorni za hrambo, vpis in izpis knjig, pri čemer je prihajalo do različnih nevšečnosti – knjige so se izgubljale, nekatere niso bile vrnjene, pa tudi kraja knjižnega gradiva nasploh je bila relativno preprosta. Uspešnosti poslovanja knjižnice je v veliki meri botroval človeški faktor – kako in koliko je glavni knjižničar poznal in uporabljal sistem, po katerem so bile razvrščene knjige, vodenja evidence izposoje in nabave knjig, ter koliko pomočnikov in prostora je imel na razpolago.

Z uvedbo črtne kode se je sledenje knjižničnega gradiva izboljšalo, čeprav so bili knjižničarji še vedno časovno omejeni z ročnim vnašanjem izposoje gradiva v evidenco. To običajno ne predstavlja velikega problema, vendar pa se v obdobjih praznikov, dopustov in počitnic dotok članov knjižnice znatno poveča, in zgodi se, da so knjižničarji preobremenjeni. Ker je večina knjižničarjev zaposlena z izposojo gradiva, se evidentiranje in hramba vrnjenega gradiva upočasni ali preloži na kasnejši čas, gradivo, ki se običajno hitro najde, je na napačni polici, kar podaljša čas iskanja; istočasno pa se povečajo možnosti za krajo gradiva, ker knjižničarji zaradi prezaposlenosti in posledično utrujenosti niso tako pozorni. Pri obeh primerih je faktor človeške napake tisti, ki zavira optimalno delovanje knjižnice.

In tukaj nastopi RFID, ki povzema prednosti črtne kode, hkrati pa izboljša preglednost in varnost gradiva, pri čemer skrajša tako čas iskanja določenega kosa gradiva kot tudi same izposoje. Ker si lahko člani s pomočjo knjigomatov sami izposodijo gradivo, so posledično knjižničarji razbremenjeni ter se lahko posvetijo drugim nujnim administrativnim opravilom. V večini primerov je pomoč knjižničarja tako potrebna samo pri iskanju določenega kosa gradiva in pri sami registraciji novega člana v podatkovno bazo. Sama uporaba RFID v knjižnici ni kakšna posebna novost. Čeprav posamezni proizvajalci trdijo, da so oni prvi namestili RFID sistem v knjižnico, na splošno velja, da se je RFID prvič začel uporabljati v knjižnicah v sredini leta 1990. V zadnjih 12 letih se je uporaba tovrstnih RFID sistemov v knjižnicah znatno povečala, vendar je še vedno velika večina knjižnic pri uporabi črtne kode. Danska agencija za knjižnice in medije citira, da ”[…] je sektor knjižnic že zelo prek faze inovacije in je vsekakor dobro usmerjena v fazo zgodnjih posnemovalcev.” Kar pomeni, da so knjižnice postale torišče, kjer se RFID tehnologija najbolj spreminja in izpopolnjuje, tako v napravah kot tudi v standardih in sistemih ki se uporabljajo za njihovo nemoteno delovanje. Tukaj RFID tehnologija najbolj napreduje, in to z razlogom. Zato si bomo pogledali nekaj primerov knjižnic po svetu in doma, kjer uporabljajo RFID sistem, da bomo dobili vpogled v simbiozo sistema RFID in delovanja knjižnice.

Knjižnice po svetu …

Narodna knjižnica Singapur – NKS, Singapur

Narodna knjižnica Singapur velja v svetu za premieren zgled, kako uspešno implementirati RFID sistem in ga nato tudi uporabljati. NKS ima bogato zgodovino; njeni začetki segajo v leto 1823, ko je bila znana pod imenom Singapurski ali Rafflesov inštitut, poimenovana po začetniku modernega Singapurja, siru Stamfordu Rafflesu. Čeprav je Raffles delal za vzhodnoindijsko družbo, je bil vnet privrženec samoizobraževanja in je v želji omogočiti izobrazbo tudi domačinom, nasploh pa vsem, ki so se želeli učiti, ustanovil knjižnico, kar je bila tudi njegova največja zapuščina mestu, ki ga je postavil in vodil vsega skupaj devet mesecev, vendar je v tem času postavil temelje za kar danes imenujemo moderni Singapur.

NKS je od takrat z večjim ali manjšim uspehom previharila različna obdobja, in na njeno srečo obdržala večino gradiva, ki ga je nabrala v dolgih letih od svojega obstoja. Ker pa je količina gradiva postala prevelika, da bi ga lahko hranili v eni stavbi, se je odbor naposled odločil, da knjižnico dokončno preseli v novo stavbo, opremljeno z RFID sistemom. Ikonična rdeče opečnata stavba NKS je tako zadnjič zaprla svoja vrata 31. marca 2004, s tem pa se je začelo novo obdobje, zaznamovano z informacijsko tehnologijo, imenovano RFID.

Da ne bo pomote, prva RFID opremljena knjižnica je v Singapurju kot prototip obstajala že leta 1998, pozneje pa jim je sledila še implementacija RFID v 4 regionalne knjižnice – projekt je bil končan do avgusta 2000. NKS je bil zadnji, največji zalogaj v tej verigi – člani nadzornega sveta NKS so se ob pozitivnih rezulatih v pilotskih knjižnicah odločili, da implementacijo razširijo na še preostalih 17 knjižnic. Celotna konverzija gradiva in implementacija RFID sistema je bila končana aprila 2002. Jerry Banks je v knjigi RFID Applied poročal, da je bilo leta 2007 z RFID nalepko opremljenih že 12 milijonov knjig, CD-jev in DVD-jev, letno pa dodatno opremijo še za en milijon novega materiala; ni pa dvoma, da so številke danes še večje.

NKS je investirala v zaprti tip RFID sistema, podobnemu sistemu eShepherd– podjetje, s katerim so sodelovali, je predstavilo in implementiralo celovito rešitev – od RFID nalepk, do izposojno-vračilnih enot, pa vse do konverzijskih enot in sistema, ki jih povezuje.

Kaj so z implementacijo pridobili? Prvič, zmanjšali so čas čakanja za izposojo knjige z dveh ur na pet minut – zasluge za to imajo izposojne enote za uporabnike. Pri vračanju se je potreben čas zaradi uporabe vračilnih enot skrajšal na 0, ker že sam računalniški program poskrbi, da se knjiga pregleda, sortira in vpiše nazaj v sistem; knjižničarji jo morajo samo še vrniti na njeno mesto. Če smo že ravno pri knjižničarjih – NKS je z implementacijo RFID sistema odstranila potrebo po zaposlitvi 2000 oseb samo za pomoč strankam, in tako letno prihranila 50 milijonov dolarjev. Če to ni uspešen primer uporabe RFID sistema v knjižnicah, potem ne vemo, kaj naj bi sploh še bilo.

Slika 1: Notranjost NSK

Vir: “A Historian’s craft” [wordpress.com], 2008

Mestna knjižnica Melbourne, Avstralija

Mestna knižnica Melbourne spada pod Knjižnično službo Melbourne (angl. Melbourne Library Service), skupaj še z drugimi tremi knjižnicami. Ima najvišje število izposoj med avstralskimi knjižnicami; letno tako izposodi kar 900.000 enot gradiva. Ker se knjižnica nahaja v bližini poslovnega centra, je s tem omogočen še dodaten dotok obiskovalcev, kar pomeni dodatno obremenitev osebja. Zato se je nadzorni svet odločil, da je skrajni čas, da implementirajo RFID, ker drugače ne bi mogli več zadovoljivo obvladovati toka materiala in potreb strank.

RFID naj bi pomagal rešiti sledeče probleme – v vprvi vrsti bi olajšal delo osebja za pultom, ker bi si lahko stranke same izposojale gradivo. Nadalje naj bi strankam omogočal samostojno plačevanje članarine in zamudnine in ne nazadnje, celoten sistem naj bi pomagal varovati knjige in drugo izposojno gradivo. Knjižničarji so tako opremili 150.000 enot gradiva z RFID nalepkami, 27. avgusta 2010 pa je podjetje FE Technologies instaliralo še 6 samoizposojnih postaj, hkrati z varnostnimi vrati in pripadajočimi programi. Že naslednji dan pa je knjižnica ponovno odprla svoja vrata. Implementacija je bila uspešna; s pomočjo RFID sistema in naborom prevodov jezikov na izposojnih postajah so si lahko stranke izposojale gradivo brez pomoči knjižničarjev. Knjižničarji so tako stopili v vlogo svetovalcev, komentatorjev in asistentov, kar je omogočijo boljšo komunikacijo s strankami.

Mestna knjižnica Melbourne dnevno sprejme okrog 3000 obiskovalcev in procesira 3500 izposoj različnih vrst gradiva, kar je logično pomenilo dolge čakalne vrste. Po implementaciji RFID sistema je v povprečju 94% izposoje že potekalo prek izposojnih postaj, tako da so čakalne vrste izginile dobesedno čez noč. Dodatno so pridobili na mobilnosti – prej so bili knjižničarji dobesedo ‘priklenjeni’ k izposojevalnem pultu vsaj ¾ službenega časa, da so lahko izposodili ali vrnili zahtevano gradivo, kar je botrovalo krajši komunikaciji s strankami, pa tudi čas odmora ni bil produktiven. S pomočjo izposojnih postaj je poteba po glavnem izposojnem pultu prenehala obstajati, in tako osvobodila ne samo prostor, ker je stal glavni izposojni pult, temveč tudi urnik knjižničarjev, ki ni bil več tako rigiden, temveč je postal fleksibilnejši in tako prispeval k učinkovitosti delovanja osebja v knjižnici, ker so se lahko knjižničarji zdaj posvetili raziskovalcem, študentom, otrokom in še vedno imeli dovolj časa za spodoben odmor.

Knjižnica Canada Water, Kanada

Mestni svet Southwark Borough je v skladu z razvojnim programom želel superknjižnico, vredno 14 milijonov kanadskih dolarjev. Knjižnica Canada Water je opremljena z več kot 40.000 enotami materiala in ponuja prostor za srečanja, večerno šolo in WiFi omrežje.

Imela pa je samo eno napako – zgrajena je kot narobe obrnjena piramida, kar je pomenilo, da bodo konvencionalne metode hranjenja in varovanja gradiva vržene skozi okno. Mary King, mendežerka knjižnice je to komentirala z besedami: “Zaradi unikatne oblike zgradbe smo potrebovali samopostrežne enote s kompaktnim, modernim dizajnom ki bi bil prilagodljiv glede naše potrebe.” Tako so strojne komponente prilagodili različnim oblikam prostorov, in tako maksimalizirali možnost izposoje in minimalizirali uporabljen prostor.

Rezultati govorijo sami zase. Opremljena z RFID sistemom SelfCheck podjetja 3M je nova knjižnica odprla vrata novembra 2011. Tega dne so imeli več kot 3.500 obiskovalcev, ki so si izposodili skorajda 2000 enot gradiva – in 81 % tega gradiva je bilo izposojenega prek RFID izposojnih postaj. Prvi vtis je bil očitno dovolj dober da so izposojne postaje postale izjemno popularne pri strankah, kar je bil tudi njihov namen.

Slika 2: Nova knjižnica Canada Water

Vir: “Canada Water Library – review” [guardian], 2011

… in knjižnice doma

Knjižnica Milana Jarca, Novo Mesto

Uradno je prvo izvedbo uporabe RFID tehnologije v knjižnici pri nas izvedla knjižnica Milana Jarca leta 2005. Matjaž Cigrovski (2005) v svojem delu Uvajanje tehnologije RFID v slovenskih knjižnicah poroča, da so se knjižničarji odločili da bodo z RFID nalepko označili vse knjige študijskega oddelka v prostem pristopu. Junija 2005 so zato usposobili dva čitalnika RFID, ki sta bila preko programa BiblioConverter povezana s sistemom COBISS. Označevanje in elektronsko katalogiziranje gradiva sta opravljala dva knjižničarja po osem ur na dan, pri čemer je knjižnica delovala normalno. Nalepke RFID so sčasoma začeli lepiti vnaprej in jih nato programirati v paketu od police do police. Tako je bilo do 23. avgusta 2005 označenega približno 60.000 enot gradiva, z dodatnimi 10.000 enotami v oddelku za odrasle in nekaj 1000 enot v oddelku za mladino. V tem času so izposojeno gradivo z nalepko RFID opremljali naknadno. V začetku septembra je knjižnica nabavila še knjigomat, že 12. septembra pa je bila knjižnica pripravljena na (so)delovanje s knjigomatom.

Cigrovski nadalje piše, da so se rezultati implementacije in uporabe RFID sistema pokazali že v prvi polovici meseca od namestitve RFID sistema. Dobro sprejetost knjigomata med uporabniki je dokazala 25 % vseh transakcij izposoje na dom – po uradnih podatkih je bilo torej od 4566 transakcij izposoje pri knjižničarjih, bilo od tega 1485 transakcij izposoje na knjigomatu. Opažene so bile krajše čakalne vrste pred izposojevalnim pultom, hkrati pa so bili razbremenjeni tudi knjižničarji, ki so izposojali gradivo – ti so imeli zdaj na voljo več časa, da so komunicirali z uporabniki.

Mestna knjižnica Kranj – MKK

MKK ima bogato zgodovino – pod imenom Narodna čitalnica je bila ustanovljena že leta 1863. Skozi leta so se v Kranju formirali različni oddelki – ljudski, študijski, pionirski in splošni. Na avtomatizirano izposojo s pomočjo črtne kode je prvi prešel pionirski oddelek leta 1998, novembra 1999 pa sta mu sledila še splošni in študijski oddelek. Mestna knjižnica kot jo poznamo danes je sicer začela obstajati šele leta 2011, ko so vse oddelke preselili v novo stavbo, hkrati pa so modernizirali tudi sistem izposoje z RFID sistemom. Knjižnica je tako pridobila skoraj 5.400 kvadratnih metrov prostora, ker je skupno shranjenih 300.000 enot knjižničnega gradiva. Za samostojno izposojo skrbita dva knjigomata, medtem ko je za vračilo pristojen transportni in sortirni sistem, ki je povezan s knjigomatoma ter omogoča transport in sortiranje vrnjenega gradiva na dve sortirni mesti. Celoten sistem RFID je povezan z internetom s COBISS podatkovno bazo gradiva.

Splošna medobčinska knjižnica Žalec

Knjižnica se je sprva imenovala Občinska matična knjižnica Žalec – prvič se omenja leta 1985, ko se je preselila iz starih prostorov v stanovanjskem bloku v prostore Doma II. slovenskega tabora Žalec. Aktivneje so se z računalniško obdelavo gradiva ukvarjali od leta 1990 naprej. Preden so leta 1995 začeli sodelovati v programu COBISS, so bolj ali manj uspešno delali tudi na nekaj podobnih projektih. Knjižnica sama je sestavljena iz ene matične in šest dislociranih enot. Ko so leta 1999 nastale štiri nove občine, so te enote postale knjižnice novo ustanovljenih občin. Sama matična knjižnica se je marca 2002 oklicala za samostojno upravno enoto ter tako izstopila iz delovanja Zavoda za kulturo Žalec.

Knjižnica se je v času svojega delovanja hitro  soočila s perečim problemom – kako zavarovati gradivo? Eno je varovalna nitka, toda ta se z lahkoto odstrani. Kaj pa RFID? Poleg tega, da RFID učinkovito varuje gradivo, je ponujal tudi druge prednosti – skrajšanje čakalnih vrst, več časa za svetovalno delo, stranke so si lahko izposodile več kosov gradiv naenkrat, inventura je postala preprostejša – prednosti so bile torej več kot dovolj, da so začeli razmišljati o implementaciji RFID sistema. Preden so se odločili, so si pogledali primere dobre prakse v obliki delovanja RFID v Novem mestu, Slovenski Bistrici, Kranju in IZUM-u. Prisluhnili so tudi mnenjem svojih kolegov in proučili dano literaturo z RFID področja, da bi se seznanili z delovanjem in morebitnimi slabostmi sistema.

Implementacijo so izpeljali v treh fazah – v prvi fazi so nabavili RFID nalepke in delovne postaje – postaje so jim omogočile konverzijo, nato pa še izposojo in vračanje gradiva. V drugi fazi so kupili in namestili knjigomat ter ga povezali z obstoječim informacijskim sistemom. Zadnja faza pa je zajemala nakup in namestitev vrat za zaščito gradiva. V letu 2008 so opremili z RFID nalepkami knjižno, naslednje leto je bilo na vrsti neknjižno gradivo. Leta 2010 pa so opravili inventuro obeh vrst gradiv.

Knjigomat je uradno začel delovati 3. decembra 2008, do konca meseca pa se je ‘nabralo’ za kar 6412 transakcij. Število transakcij s pomočjo RFID je nato samo še naraščalo – v letu 2009 je naraslo na 59011 transakcij, pri čemer so 73% transakcij od vseh opravili z dvema RFID čitalcema v izposoji.

Prednosti so knjižničarji opisali predvsem pri varovanju gradiva, bralci sami pa so tudi hitro sprejeli knjgomate za svoje – domač jim je postal predvsem zaradi enostavnosti opravljanja z njim in slovenskega menija, poleg tega ni bilo veliko zadreg pri izposoji. Slabosti so se pokazale predvsem pri kompatibilnosti RFID sistema s COBISS2 verzijo, pa tudi kovinski predmeti v bližini čitalcev so zmotili zmožnost točnega branja nalepke. Druge težave so se nanašale predvsem na človeški faktor – nezaupljivost do tehnologije, izposoja z napačno izkaznico- zato jih tu ne bomo obravnavali. Splošen vtis pa je, da je bil RFID sistem vreden svojega denarja.

Osrednja knjižnica Celje

Kot večina drugih knjižnic v Sloveniji ima tudi Osrednja knjižnica Celje bogato zgodovino. Prvi začetki se pišejo že daljnega leta 1846, ko so duhovniki celjske fare s pomočjo faranov ustanovili slovensko knjižnico z začetnim fondom 440 knjig. Skozi čas je Osrednja knjižnica Celje imela različna imena – bila je poznana kot čitalnica, narodna čitalnica, društvena knjižnica in podobno, današnje ime pa je dobila leta 1974, ko se je Mestna ljudska knjižnica združila s Študijsko knjižnico v takrat novo Osrednjo knjižnico Celje, za tiste čase eno največjih knjižnic v Sloveniji. Knjižnični fond je obsegal 223.000 enot, od tega je bilo kar 135.000 enot gradiva Študijske knjižnice. Študijska knjižnica se je sčasoma preimenovala v študijski oddelek. Skozi leta so se priključevali in nastajali tudi drugi današnji oddelki, leta 1976 sta tako nastala marksistična knjižnica in domoznanski oddelek. Leta 1979 se je knjižnica v čast Edvarda Kardelja, ideologa socialističnega upravljanja, preimenovala v Knjižnico Edvarda Kardelja, že leta 1990 pa se je preimenovala nazaj v Osrednjo knjižnico Celje. Istega leta je poplavilo oddelek Gamerje, vendar pa otroški in marksistični oddelek nista bila huje poškodovana. 15 let pozneje, leta 1994, se je OKC vključila v slovenski bibliografski sistem COBISS preko inventarizacije in obdelave gradiva v študijskem oddelku; pozneje so se vključili še drugi oddelki, tako da so bili leta 1994 pripravljeni na avtomatizirano izposojo knjig s pomočjo črtne kode. Dokončno pa so bili vsi oddelki avtomatizirani šele leta 1999. Izposoja knjig je medtem rasla, in že leta 2001 so ugotovili, da so izposojne transakcije vseh oddelkov presegle magično mejo miiljona enot – skupno so našteli 1.053.500 izposoj, s trendom dodatne rasti v naslednjih letih. Vendar pa so sčasoma naleteli na dva problema. Število knjižničnega inventarja je raslo, in prostori so začeli postajati premajhni, da bi hranili tolikšno količino enot gradiv. Hkrati je zraslo tudi število obiskovalcev, in knjižničarji so začeli čutiti pritisk v delovnem tempu. Zato so se odločili, da je potreben večji prostor v obliki stavbe, ki bi združeval vse mestne oddelke knjižnice, kar bi poenostavilo tako medknjižnično izposojo kot hranjenje, inventarizacijo in varstvo gradiva. Zato so leta 2004 izpisali projektni natečaj za arhitekturno rešitev. Ocenjevalna skupina je izmed desetih prijavljenih izbrala predlog načrta skupine študentov z njihovimi mentorji in se soglasno odločila, da preoblikujejo stavbo dotakratnega Študijskega oddelka v skupno poslopje Osrednje knjižnice Celje. Leta 2006 so tako stekla prva gradbena dela, medtem pa sta se študijski in domoznanski oddelek začasno preselila na novo lokacijo v stavbo Fakultete za logistiko Celje

Čeprav je nova stavba rešila problem prostora in s tem deloma problem inventarizacije gradiva, pa so se zdaj knjižničarji srečali z novim izzivom; zastarelim sistemom in posledično potrebo po njeni posodobitvi.

Pri prejšnjih primerih uspešnih praks implementacije RFID v knjižnicah doma in po svetu smo videli, da je RFID zgledal kot idealna rešitev z več področij.

Primarno je RFID sistem, ki skrbi predvsem za varnost in pregled nad gradivom. Čeprav se je sprva uporabljal v industrijske namene, je ravno zaradi teh dveh lastnosti postal idealen tudi za knjižnice. Knjige se označi z nalepko, na kateri so napisani podatki, računalnike ter ostalo programsko in strojno opremo se poveže v varnostni sistem, in osebje se izuri za delo z RFID sistemom relativno hitro. Črtna koda je sicer v redu, vendar ima RFID prednost predvsem zaradi izposoje več kosov gradiva v 1 enoti časa, kot čitalcu črtne kode vzame, da prebere nalepko 1 gradiva, ki si ga oseba namerava izposoditi. Torej imamo veliko pozitivnih, in razen cene takega sistema, malo negativnih razlogov. OKC se je za implementacijo RFID odločila, ker je bil načrtnovan v sklopu celovite IKT (informacijsko-komunikacijske tehnološke) podpore – sicer so imeli na voljo magnetne trakove in RFID; vendar so se odločili za RFID, ker je bil tehnično naprednejša rešitev, ki je tudi pospešila delovne procese v knjižnici.

Preden so se odločili za implementacijo RFID, so si ogledali uspešne primere prakse pri nas – knjižnico Mirana Jarca v Novem mestu, Mestno knjižnico Kranj, in knjižnico Josipa Vošnjaka v Slovenski Bistrici, ter pregledali pisno gradivo, med njimi tudi knjigo Connie K.Haley et al, z naslovom ‘Radio frequency identification handbook for librarians’ (2007), ki je bila tudi osnova za uporabo standardov in matrika za vzpostavitev delujočega sistema – navezo vračilnega in izposojnih knjigomatov, vključno s senzornimi vrati. Ko so se odločili za implementacijo sistema, je sledilo sestavljanje zahtev, ki naj bi jih sistem izpolnjeval, da bi sploh lahko prišel v poštev za uporabo, in sam pregled gradiva ter izločanje zastarelih ter preveč poškodovanih kosov ven iz obtoka. Ko so bile zahteve sestavljene, so jih 14. 7. 2009 objavili kot javni razpis, vendar je razpis sam dejansko bil objavljen šele mesec dni kasneje, kar pomeni, da so namesto prvotnih 5 tednov časa za konverzijo imeli na voljo le 2 tedna. Še preden so izbrali ponudnika, je v ozadju že teklo zbiranje, pregled in sortiranje gradiva. Poleti in jeseni leta 2009 so knjižničarji v vseh celjskih oddelkih načrtno pregledali gradivo, ki je bilo v skladišču, in iz njega izločili stare, poškodovane ali nerabne kose, nato pa so prešli na aktualni knjižni fond ter naredili enako. Dodatno je potekala konverzija podatkovne baze COBISS, s katero so bile v podatkovno bazo vpisane nove lokacije gradiva. Čeprav so prvotno načrtovali, da bo opremljanje z novimi postavitvenimi nalepkami in nalepkami RFID potekalo sočasno, so morali RFID nalepke zaradi zamude razpisa in posledično konverzijske opreme opraviti naknadno. Na razpis za RFID opremo so se odzvali 3 ponudniki, od katerih so po posebnih kriterijih izbrali 3M.

Konverzija gradiva je pojem, s katerim je mišljen prehod s črtne kode na RFID nalepke, kar zajema lepljenje nalepk in programiranje čipov v njih. V Osrednji knjižnici Celje je potekala na 4 mobilnih postajah. Pri vsaki postaji sta delala po 2 knjižničarja, časovno pa je delo potekalo od 6 zjutraj do 7 zvečer, pri čemer so z 1 izmene prešli na 2 izmeni, ker so bili tako knjižničarji manj obremenjeni. Sam postopek konverzije v RFID se je razlikoval od izdelave nalepk s črtno kodo predvsem v tem, da se je nalepka s črtno kodo izpisala na osnovi podatkov v podatkovni bazi COBISS – torej v kateri knjižnici je gradivo, vrsta gradiva, ime in priimek avtorja, naslov knjige ter COBISS-ova identifikacijska številka. RFID konverzija je tekla tako, da se je s čitalnikom črtnih kod prebrala identifikacijska številka gradiva, ki se je nato s pomočjo konverzijske programske opreme zapisala na čip RFID nalepke. Ga. Rozman Salobir je povedala, da preden so začeli s konverzijo, so bili knjižničarji deležni kratkega uvajanja – kako postopek teče in opozorila, na kaj morajo biti pozorni, po 1 uri ali 2 pa so že optimizirali gibe, tako da je delo hitro teklo.

V samem procesu konverzacije gradiva pa so se srečali tudi z nekaterimi težavami – probleme so imeli predvsem z miniaturnimi knjigami, kjer je bil format manjši od RFID nalepke, tako da so morali uporabiti nalepke, ki so jih sicer uporabljali za CD/DVD medije. Dodatno so imeli nekateri CD/DVD mediji na območju, kjer so prilepljali RFID nalepko, kovinski zapis, ki je oviral branje podatkov na čipu. V tem primeru so morali knjižničarji nalepko nalepiti na zaščitno škatlo. Dodatno so postavile problem kasete za CD/DVD medije, pri katerih sta se vložena CD-ja ali DVD-ja prekrivala; tudi tam čitalnik ni mogel razbrati signala, ker je prihajalo do interference. Zato so morali naročiti posebne kasete, ki so imele centre dovolj razmaknjene, da je lahko čitalnik neovirano prebral obe nalepki.

Kot strojno opremo so dobili 4 izposojno-vračilne enote za delo knjižničarjev, in 4 izposojne knjigomate za samostojno izposojo uporabnikov. Dodatno so vgradili 1 vračilni knjigomat pri vhodu v knjižnico, kar je uporabnikom po njegovi vključitvi v sistem omogočilo 24-urno vračanje knjig, tako da niso bili omejeni na delovni čas knjižnice. Vračilni knjigomat je zaradi specifičnih potreb knjižnice moral biti posebej načrtovan, tako da je bil primeren tudi za invalide in predvsem, da ljudje, ki so ga uporabljali, niso ovirali prehoda drugih obiskovalcev v knjižnico. Za njegovo vgradnjo so morali prebiti tla knjižnice, da je lahko vertikalni vračilni trak prišel v klet, kjer so ga povezali z horizontalnim, ki je vrnjeno nadalje razdelil v 6 zbirnih posod. Cena sistema, z vso strojno in programsko opremo je bila 360.000 evrov, pri čemer je večini cene botrovala izdelava in vgradnja vračilnega knjigomata.

14.1.2010 so knjižnico slovesno odprli za meščane in obiskovalce ter jim predstavili tako prostore kot novo pridobitev knjižnice – knjigomate. Ko so predstavljali knjigomate, so se omejili predvsem na njihovo funkcijo – kako knjigomati delujejo, pripravili pa so tudi videonavodila, ki so jih postavili na lastno spletno stran. Direktorica knjižnice,  ga. Rozman Salobir je komentirala, da so bili odzivi takrat še bodočih uporabnikov mešani – nekateri so bili navdušeni, drugi skeptični, nekateri pa so še vedno raje izposojali prek knjižničarja. Če so izposojni knjigomat uporabniki sprejeli bolj počasi, je pa bil zato vračilni knjigomat sprejet hitreje in z večjim odobravanjem – ker ni bilo treba uporabljati knjižnične izkaznice, je bila uporaba vračilnega knjigomata razmeroma preprosta v primerjavi z izposojnim. Uporaba vračilnega knjigomate je narasla predvsem v juliju in avgustu, ko knjižnica ni bila odprta od jutra do večera. Na knjigomatih je bilo v letu 2010 izvedenih povprečno med 40 in 50% transakcij, samo zaključno poročilo za leto 2012 pa kaže, da se je njihova uporaba v skupnem merilu povzpela na 71%, kar je pomenilo, da sta namesto 4 knjižničarjev za izposojnim pultom delala od takrat samo 2. To je tudi ‘epidemija’ dela  z RFID –  RFID podprt sistem sprosti  tok  obiskovalcev tako, da z avtomatizacijo  procesov vračanja in izposoje knjige   skrajša sam čas  obeh dogodkov pa tudi nujo po sami rabi knjižničarja, kar pomwni, da so  lahko knjižničarji  več na razpolago naključnim in  rednim  obiskovalcem knjižnice ter se lahko posvetijo administrativnim in drugim internim opravilom.

Zaključek

V tem članku žal niso zajete vse knjižnice, ki so opremljene  z  RFID, ker  jih je, četudi  v majhnem številu,  še vedno  preveč da bi vse zbrali in  opisali v dovoljšnji meri,  da bi (še enkrat in večkrat zaporedoma) individualno potrdili, da RFID resnično pomaga  ne samo knjižničarjem, temveč tudi njegovim uporabnikom nasploh.   Vendar je   bil zajet dovolj velik segment, da  smo videli, kje in kako je   RFID uporaben na  praktičnih področjih v našem vsakdanjem življenju. Zaenkrat so knjižnice najvidnejši, vsekakor pa  še daleč ne osamljen primer  uspešne  prilagoditve in uporabe RFID. V našem potovanju  pri spoznavanju RFID  smo tako v prvem članku spoznali razvoj in prehod RFID od vojašče v civilno sfero, videli, kje vse se RFID uporablja v praksi, spoznali najpogostejše standarde in se poglobili v frekvence, na katerih deluje. Če je bil prvi članek samo opis, kaj potrebujemo za RFID, smo v članku RFID in tehnologija spoznali posamezne dele RFID sistema  še malo bolj podrobno. Nismo bili pa vedno optimistični –  v člankih o zdravju in varnosti smo predstavili tudi slabe strani te tehnologije in njene morebitne zlorabe.  Serijo člankov smo tako zaključili na bolj lahkotni noti, ko smo pregledali  knjižnice doma in po svetu. Trenutno so polemike  o uporabi RFID,  razen manjših škandalov, zelo malo prisotne v  industriji tehnologije, ker  se  RFID še vedno največ uporablja  za  inventarizacijo  različnih predmetov.  Četudi so bili poskusi na  ‘človeških zajčkih’ uspešni, so se pojavili dvomi o kompatibilnosti podkožnih RFID implantov in teles ljudi in živali,  v katere so bili vsajeni, ne ve se pa točno, zakaj telo zavrne implant. Zato  –  in tudi zaradi same cene sistema –  ljudje še ne uporabljamo podkožnih čipov RFID; če že  ne drugače, tudi zaradi  moralnih predsodkov in paranoje,  kaj bi se zgodilo, če bi bili  podatki, naloženi na  čipe, uporabljeni in zlorabljeni  v korist  tretje osebe, ki jih je uspela  pridobiti nezakonito. Glede na skokovit razvoj  današnje tehnologije lahko pričakujemo, da bodo vsaj materialne, če že ne programerske težave v tem oziru sčasoma odpravljene  do te mere, da bo  implantacija  RFID čipov ne samo vsakdanja, temveč tudi zaželjena praksa v sodobnem življenju. Kljub vsemu pa si zaenkrat  lahko še vedno  oddahnemo in uživamo –  ali pa tudi ne  –  v nakupu stvari, označenih s črtno kodo, ne da bi bila motena  naša zasebnost.

Malo za šalo:

Vir: “Doctor fun” [biblio.org], 2011

1. RFID –  tehnologija prihodnosti
2. Uporaba RFID  v praksi
3. RFID in standardi
4. RFID in frekvence
5. RFID in tehnologija
6. RFID in zdravje
7. RFID in varnost