Quiet: the Power of Introverts in a World That Can’t stop Talking (2)
Tišina – moč introvertov v svetu, ki ne preneha govoriti (2)
Zgodovina kulta osebnosti
Kulturna evolucija se dogodi nekje na začetku 20. stoletja – kultura značaja se spremeni v kult osebnosti.
V kulturi značaja je idealni jaz resen, discipliniran in spoštljiv. Ni vtis, ki ga naredi v javnosti tisti kar šteje, temveč to, kako se nekdo obnaša v zasebnosti. Beseda osebnost do 18. stoletja v angleščini celo ni obstajala in ideja imeti močno osebnost ni bila razširjena do 20. stoletja. Poglavitna sila za to kulturno evolucijo je bila rast industrijske Amerike, pravi Cainova. Ljudje so se selili v mesta. Delali niso več s svojimi sosedi kot prej na podeželju, temveč s tujci, na katere so morali narediti dober vtis. Za vsem tem so, presenetljivo, stali tudi priročniki za samopomoč. Od oblikovanja dobrega značaja so se namreč začeli obračati k izgradnji učinkovite osebnosti. In ni bil zgolj goli slučaj, da so Američani v tistem času postali obsedeni s filmskimi zvezdami. Kdo drug bi lahko postal boljši model za izgradnjo osebnosti?
Vmes se je učinkovito vmešala še oglaševalska industrija, ki se je osredotočala na kritičnost pogledov v javnosti (»Vsenaokrog vas ljudje ocenjujejo«, »Kritične oči vas merijo od glave do peta« ali morda reklama za eno izmed takratnih znamk brivske pene: »Naj vaš obraz odseva samozavest! Ne skrbite! Po vašem videzu ste najpogosteje ocenjeni«). Kult osebnosti je posegel celo v dvorjenje. Do tedaj je za občudujoče vredno obnašanje pri ženskah in moških veljala hladna zadržanost. Z novo »dobo« pa je vsa formalnost odpadla. Pri moških je bila pričakovano verbalno flirtanje z ženskami. Za moške, ki so bili okrog žensk preveč tihi, je bilo tvegano, da so jih označili kot geje. In če so se ženske na »dvorjenje« odzvale preveč zadržano, so bile v očeh javnosti nedaleč od frigidnosti.
Seveda ekstravertiranost ni moderni pojav, pravi Cainova, temveč se po mnenju nekaterih psihologov nahaja dobesedno v naših genih, še dodaja. Manj prevladujoča je v Aziji in Afriki in bolj v Evropi in Ameriki.
Mit o karizmatičnem voditelju (kultura osebnosti 100 let pozneje)
Študije o družbeni dinamiki so pokazale, da zaznavamo zgovornejše ljudi kot pametnejše, četudi povprečje ocen in inteligenčni testi govorijo drugače, pravi avtorica knjige Quiet: the power of introverts in the world that can’t stop talking. Poda primer eksperimenta, v katerem se po telefonu pogovarjata dva človeka, ki se nista še nikoli srečala. Tisti, ki je govoril več, je veljal tudi za bolj inteligentnega, lepšega in bolj všečnega.
Govorce opredeljujemo tudi kot sposobnejše voditelje. Več kot nekdo govori, bolj so ostali nanj pozorni, kar pomeni, da se z nadaljevanjem sestanka njegov vpliv najverjetneje povečuje. Pomaga tudi, če govorite hitro, hitri govorci so menda opredeljeni kot bolj sposobnein privlačne kot pa počasnejši govorci. Vendar za učinkovito vodenje potrebujemo voditelje, ki gradijo institucije, ki jih vodijo in ne svojih egov, pravi eden izmed intervjuvancev iz knjige. Kljub temu povezanost med ektrovertiranostjo in vodenjem obstaja, pravijo študije osebnosti in vodenja.
So introverti torej lahko dobri voditelji?
Profesor managementa Adam Grant, ki trenutno poučuje na eni izmed univerz v Michiganu v Ameriki, se ukvarja s svetovanjem voditeljem na najrazličnejših področjih. Prav on je naredil boljši vpogled v študije, ki povezujejo vodenje z osebnostjo. Ugotovil je, da so bile prav te študije osnovane na človeški presoji o tem, kdo bi bil boljši voditelj in ne na dejanskih rezultatih. In osebna mnenja so pogosto odsev kulturnega ozadja. Kar pa je še bolj pomembno, te študije se niso ukvarjale z različnimi dejavnostmi, s katerimi se mora nekdo soočiti. Morda so nekatere organizacije primernejše za voditelje z introvertirano osebnostjo kot druge. A kakor že rečeno, omenjene študije tega niso upoštevale.
Grant je razvil teorijo o tem, katere okoliščine bi bolj ustrezale introvertiranim voditeljem. Njegova hipoteza je bila, da ekstravertirani voditelji najbolje delujejo v situacijah, kjer so delavci pasivnejši, nasprotno so introvertirani voditelji tisti, ki se najbolje izkažejo, če poveljujejo samoiniciativnejšim delavcem. V eni izmed študij je Grant s svojimi sodelavci analiziral podatke pridobljene iz ene izmed največjih verižnih trgovin s pizzami v Ameriki. Ugotovili so, da je bil tedenski izkupiček trgovin z vodjami, ki so bili ekstraverti, 16 % višji od profita trgovin, ki so jih vodili introverti, a le takrat, ko so bili uslužbenci pasivnejši in so svoje delo opravljali brez samoiniciative. Introvertirani voditelji so imeli drugačne rezultate. Ko so delali z uslužbenci, ki so sami skušali izboljšati delovni proces, so njihove trgovine prevladala trgovine z ektravertiranimi voditelji za več kot 14 %.
V drugi študiji je Grantova ekipa razdelila 163 študentov v tekmovalne ekipe zadolžene za zlaganje majic. Zmagale so ekipe, ki so v 10 minutah zložile največ majic. Udeleženci niso vedeli, da sta v vsaki skupini tudi dva igralca. V nekaterih ekipah sta se igralca obnašala pasivno in le sledila navodilom svojih vodij. V drugih ekipah pa je eden izmed igralcev rekel »Zanima me, če se da to narediti še hitreje.« Drugi igralec mi je na to odgovoril, da ima prijatelja iz Japonske, ki pozna hitrejši način zlaganja majic. »Morda traja le minuto ali dve, da vas tega naučim«, je še dodal vodji ekipe, »vendar ali res želimo to preizkusiti?«
Rezultati so bili presenetljivi. Introvertirani voditelji so z 20 % verjetnostjo sledili predlogu in njihove ekipe so imele 24 % boljše rezultate od ekip ekstravertiranih voditeljev. Ko udeleženci niso bili aktivni, ko so preprosto naredili, kar jim je naročil vodja brez sugeriranja drugega načina zlaganja majic, so ekipe vodene z ekstraverti premagale tiste vodene z introverti za 22 %.
Grant razlaga, da obstaja logika, po kateri so introverti boljši pri vodenju samoiniciativnejših zaposlenih. Zaradi njihove naravnanosti po poslušanju in upoštevanju drugih in pomanjkanju interesa po uveljavljanju v družbenih situacijah, je bolj verjetno, da bodo prisluhnili in izvršili predloge. Glede na upoštevanje predlogov svojih podrejenih je verjetno, da jih bodo tako motivirali, da bodo še bolj aktivni. Ekstraverti na drugi strani so nagnjeni k temu, da pustijo svoj pečat na vsaki stvari, ki jo delajo, da spregledajo ideje drugih in jih s tem poženejo v pasivnost. A s svojo naravnanostjo za spodbujanje so boljši v doseganju rezultatov pri pasivnejših delavcih.
Danes so socialna omrežja omogočila ljudem, ki se manj nagibajo k ekstravertiranosti ali imajo celo strah pred javnim nastopom, da se izkažejo na drug način. Introverti dokazano lažje pokažejo svoj pravi obraz na internetu in se tega zelo poslužujejo. Ista oseba, ki se ne bi nikoli izpostavljala v večji množici ljudi ali ki ima težave pri spoznavanju novih ljudi, morda piše blog ali prispevke in jih brez strahu objavlja. In to ni nujno slabo. Razmerja na primer, ki so se začela na internetnih zmenkarijah, se kasneje morda prav uspešno podaljšajo v razmerja v resničnem svetu. Še vedno bolje kot rum za pogum (četudi eden še ne škodi). Ob tem mi je na misel prišel primer prijateljice, po moji oceni ekstravertke, zgovorne, vedno nasmejane in samozaveste ženske, ki je po nekaj neuspelih zvezah svojega moža spoznala prav na medmrežju. Malce ironično pa je, mar ne?
Se nadaljuje …
Viri:
- Susan Cain: Quiet: the power of Introverts in World That Can’t Stop Talking. New York: Crown Publishers, 2012.
