RFID in zdravje

Tehnologija RFID naj bi kot naslednica tehnologije črtne kode pospešila različne tokove – od informacijskih do materialnih, predvsem pa človeške. Vendar preden se katerakoli vrsta tehnologije uporabi v delovnih procesih, mora biti najprej preverjena, če ne povzroča stranskih učinkov na zdravju uporabnikov. Glede na hitrost uvedbe in uporabe na tržišču ima RFID tehnologija presenetljivo malo učinkov – ker v določenih principih deluje podobno kot črtna koda, študije o škodljivosti direktne uporabe samih RFID nalepk zaenkrat ne obstajajo; vendar pa obstajajo študije o vplivu delovanja RFID čitalnikov na pacemakerje in srčne spodbujevalnike, ter o neposredni povezanosti RFID implantov in nastankom raka v telesih poskusnih živali. Ker je bil RFID za civilno rabo v osnovi zgrajen z namenom poenostaviti delo z veliko količino zapakiranih produktov z različnimi nameni, je človeški člen v informacijski verigi prisoten le, kadar gre za uporabo ročnih čitalcev in preverjanja podatkov, ter v skrajnih primerih popravljanje in zamenjavo sistema. RFID teži k robotizaciji – predvsem na letališčih in v zbirnih poštnih centrih, kjer je čas denar, ima RFID tehnologija očitno prednost pred črtno kodo, ker je ob koncu delovnega časa ‘prebrana’ in sortirana skoraj vsa prtljaga ali pošiljke, z izjemo tistih redkih, kjer čipi ne delujejo ali nalepke niso ustrezne. Zasebni svetovalni komite za tehnologijo knjižnice San Francisca (angl. San Francisco Public Library Technology and Privacy Advisory Committee) je leta 2005 v svojem poročilu podal naslednje zaključke: ”[…] Trenutno dostopne raziskave in študije naprav izpostavljenim radio frekvencam v frekvenčnem območju 10 MHz do 300 GHz ne predstavljajo zdravstvenega tveganja zaradi izpostavljenosti RF pod priporočenimi merili. Biološki dokazi ne podpirajo povezave med izpostavitvijo RF območjem in tveganjem raka… Nadaljnje raziskave so potrebne za izpostavitev negotovosti v sedanjem znanju o RFID – proizvajalci medicinske opreme in varnostnih sistemov naj bi zagotovili dovolj informacij o obstoječih in novih izdelkih da se minimizira tveganje interference varnostnih sistemov z električno napajanimi zdravstvenimi pripomočki, kot so srčni spodbujevalniki.”

Zanimivo pa je dejstvo, da je v medijih zelo malo opozoril ali diskusij na to temo. Mary Catherine O’Connor je v skladu s tem komentirala članek o medicinski raziskavi, kjer so srčne spodbujevalce in intrakardiovertne defibrilatorje različnih proizvajalcev izpostavili čitalcem pasivnih RFID nalepk. Raziskava vpliva RFID čitalnikov na pacemakerje in srčne spodbujevalce je bila izvedena s strani ameriške agencije za zdravila in Centra za naprave in radiološko zdravje, v sodelovanju z Združenjem za promocijo medicinskih pripomočkov. V študiji so uporabili 15 spodbujevalcev in 15 defibrilatorjev na zasliševalno področje. Testna oprema je bila sestavljena iz 13 RFID čitalcev, pridobljenih od 6 različnih proizvajalcev in 3 različnih frekvenčnih območij – nizkofrekvenčnega s 134 kHz, visokofrekvenčnega s 13.56 kHz ter ultravisokofrekvenčnega z 915 MHz območja. Med čitalci so imeli 5 nizkofrekvenčnih, 6 visokofrekvenčnih in 2 ultravisokofrekvenčna. Testne reakcije so bile razdeljene v 3 razrede, pri čemer je bil razred III razred z najnižjo stopnjo tveganja, razred II kot razred s srednjo stopnjo in razred I razred z najvišjo stopnjo tveganja.

Razred I je vseboval reakcije ki so nevarne uporabnikom srčnih spodbujevalcev – ena izmed pomembnejših je zaviranje prekatnih prehodov za 3 sekunde ali več ali kakršnekoli dolgotrajne poškodbe v programiranih nastavitvah. Reakcije razreda II so bile klinično pogojno pomembne in vsebujejo reakcije naprav, kot je zaviranje prekatnih prehodov za več kot 2, vendar manj kot 3 sekunde. Reakcije razreda III so bile opredeljene kot najverjetneje klinično nepomembne – v ta razred so bile tako razvrščene neprimerne hitrosti (angl. pacing), atrialna inhibicija, ventrikularna inhibicija in podobno. Ker je bila klasifikacija prilagojena samo za srčne spodbujevalce, so reakcije, ki so se pojavile pri defibratorjih za zagotavljanje zdravljenja tahikardije uvrstili pod razred I. (Seidman et al, 2008, str. 103). Testi so bili izvajani na razdaljah od 1 metra do 2,5 centimetrov, pri čemer so za dokončne pokazatelje določili rezultate, ki so se v serijah testov pojavili največkrat. Pri nizkofrekvenčnih – v nadaljevanju LF – čitalnikih je 67% srčnih spodbujevalnikov pokazalo negativne rezultate. Reakcije razreda I so se pojavile v 39% od 67%, in reakcije razreda III v 28 %. Ostalih 33 % poskusov z LF čitalniki ni izzvalo reakcije subjektov. Visokofrekvečni čitalci so izzvali reakcije v 6% testov. Reakcije razreda I so se pojavile v 4% primerov, razred III je izzval reakcije v 2% primerov, ostalih 94% testov ni izzvalo reakcij subjektov. Ultravisokofrekvenčni čitalci pa so poskrbeli za presenečenje. Ko so testirali testne subjekte, ni bilo nobenih negativnih reakcij.

Končni sklep po revidiranju rezultatov testiranj je bil, da so medicinsko najnevarnejše nizke frekvence, katerim sledijo visoke, pri ultravisokofrekvenčnih pa ni tveganja. Raziskovalci so v poročilu zapisali, da ne verjamejo, da bi dana situacija predstavljala nujno tveganje za javno zdravje. Kar pomeni, da so ljudje, ki imajo vsajene srčne spodbujevalnike ali defibrilatorje relativno varni pri izposoji knjig preko samostojnih izposojnih enot v knjižnici, čeprav bi bilo take stranke nujno opozoriti na stranske učinke naprave, ali pa vsaj poskrbeti, da imajo knjižničarji v primeru komplikacij ustrezno medicinsko znanje da lahko oškodovancu pomagajo do prihoda rešilca.

Slika 1: Graf rezultatov testiranj vpliva RFID na pacemakerje in srčne spodbujevalce

Vir: Seidman et al (2008), str.103

Bolj zaskrbljujoča pa so poročila o implantiranih RFID čipih. Kot smo komentirali že v prejšnjih poglavjih, se oblika RFID oddajnika ne omejuje samo na kartice, nalepke in podobno. Tehnologija je napredovala v tolikšni meri, da so lahko RFID čip in anteno spravili v majhno ampulo, ki so jo potem vsadili v podkožno gubo živali. Ko so bila preliminarna testiranja na živalih opravljena, so delovanje RFID čipa preizkusili tudi na človeku. Ker je RFID čip majhen, in bo glede na današnji trend razvoja računalniške tehnologije v prihodnosti relativno poceni in še bolj zmogljiv kot danes, se predstavlja kot idealna alternativa raznim bančnim karticam, potnim listom, zdravstvenim karticam in vozniškim dovoljenjem. Na prvi pogled je predlagana rešitev idealna – nič več izgubljanja ali pozabljanja posameznih dokumentov, in kamorkoli bi oseba šla, bi s sabo že nosila dokument, ki bi dokazoval njeno istovetnost in poklicne kvalifikacije, kar bi zmanjšalo možnost človeške napake in omogočilo hitrejše procesiranje podatkov, kar bi pomenilo poenostavitev birokratskih procesov in omogočanje vpogleda v dejansko stanje posameznika in družbe. Da pa bi do tega prišlo tudi v realnosti, so bili potrebni eksperimenti na človeških poskusnih zajčkih. Prvi eksperiment tega tipa so opravili leta 1998. Britanski znanstvenik Kevin Warwick je sodeloval v projektu Cyborg kot poskusni zajček. V njegovo roko so pod kožo vsadili RFID oddajnik, s pomočjo katerega je Warwick odpiral in zapiral vrata, prižigal in ugašal luči, reguliral grelce in podobne računalniško vodene sisteme. Glavni namen eksperimenta je bil preizkusiti meje telesa, oziroma v kolikšni meri telo sprejme tuj vsadek, ki ni organski, in kako poteka komunikacija na taki ravni. Warwickov eksperiment je bil uspešen, in v obdobju 6 mesecev, v kolikor je imel implant, ni kazal kakšnih negativnih posledic, tako psihičnih kot fizičnih. Po koncu projekta je bil čip shranjen v britanskem muzeju znanosti v Londonu. (Kevin Warwick, b.d.). Podoben primer je Amal Gaarfstral, RFID entuziast, ki si je dal vsaditi RFID čip v roke – v levo roko mu je čip vsadil kozmetični kirurg s z operacijskim posegom, v desno pa družinski zdravnik s pomočjo veterinarske opreme za čipiranje živali z RFID čipom.

Širšo prepoznavnost na področju opremljanja ljudi z RFID čipi je poželo podjetje VeriChip, ko je leta 2004 registriralo dovoljenje za uporabo čipa pri FDA (angl. kratica za Food Department of America). Podjetje je promoviralo implantacijo in uporabo čipa v medicinske namene, rekoč, da bi čip olajšal identifikacijo in tretiranje pacienta. Klasičen primer bi bili bolniki z Alzheimerjevo boleznijo in umsko prizadete osebe, ki so se prisiljene zanašati na svoje skrbnike za urejanje zadev v vsakdanjem življenju. Ker pa skrbniki niso vedno dosegljivi, se v primeru, da je taka oseba poškodovana ali bolna, pojavi problem, kako dobiti medicinsko kartoteko dotične osebe. RFID čip reši ta problem, pod pogojem, da ima bolnišnica ustrezen čitalec, povezavo in dostop do pacientovih podatkov. Kljub dosedanjim uspehom na področju uporabe RFID tehnologije, pa se publika z omenjenim načrtom ni strinjala. Čeprav je čipiranje že pokazalo svoje dobre strani, so ga doslej uporabljali le na živalih. Ko pa je prišlo do uporabe na ljudeh, so takšno prakso, ko je začetna fasciniranost s projektom Cyborg minila, označili za nečloveško, dehumanizacijsko in podobno – krščanske spletne strani so začele RFID enačiti s slovitim žigom Zveri, kar je še dodatno spodbudilo razprave in polemike – še posebej zato, ker je bila na trgu RFID nasproti čipu prisotna alternativa v obliki zapestnice podjetja Digital Angel. Ker pa je bilo podjetje s tovrstnim izdelkom konkurenčno, ga je VeriChip asimiliral in preoblikoval njegovo podjetniško strukturo in vizijo. Vendar pa to ni utišalo nasprotnikov. Še več – podali so obsežno analizo, zakaj naj bi VeriChip s svojim RFID implantom povzročil več problemov, kot se jih je namenil rešiti. Da bi videli, kje je problem, bomo najprej pogledali, kako implant podjetja VeriChip sploh deluje. Implant velikosti riževega zrna se vsadi pod kožo roke s pomočjo za to prirejene igle. Sistem deluje s pomočjo 16-mestne številke, ki je identifikacijska koda, ki povezuje posameznika z računalniškim sistemom. Podatki se lahko preberejo s pomočjo čitalnika, ravno tako se lahko tudi spreminjajo. V osnovi celotna zasnova spominja na SpeedPass ampulo, le da je tukaj čip še manjši in zmogljivejši. Problem je tukaj predstavljala ravno majhnost čipa. V poglavju o varnosti smo na kratko prediskutirali SpeedPass in zlomitev njegove enkripcije. Enkripcija pomeni, da so podatki zaščiteni pred kopiranjem in krajo s pomočjo posebnega sistema kodiranja podatkov. Ker je bil SpeedPass obesek majhen ter je imel zaradi majhnosti lastnosti pasivne nalepke, je tudi enkripcija morala biti razmeroma preprosta, da je zavarovala osebne podatke pred hekerji. Toda implant sam pa kakšne posebne enkripcije ni imel. Kar pomeni, da je za nekoga, ki se spozna na tehnologijo in ima ustrezno opremo, četudi domače izdelave, izjemno lahko pridobiti podatke o osebi in njenem zdravju – če je alergična na arašide ali ima AIDS, številko zdravstvenega zavarovanja…to pa odpre vrata pandorine skrinjice v obliki kraje in manipulacije osebnih podatkov, sledenja uporabnikov vsajenih implantov in podobno. Če pa se omejimo samo na zdravje, je zaskrbljujoče dejstvo, da so v poskusih z implantom bile čipirane miši podvržene malignemu raku, ki se je hitro širil. Glede na serijo preizkusov je poginilo od 1 do 10% miši; primer z 10% je bil netipičen, ker so bile miši v tej poskusni seriji okužene z boleznijo, podobni Li-Fraumenovem sindromu – bolezni, ki se nanaša na nagnjenost k rakavim obolenjem.

Katherine Albrecht  v povzetku raziskave “Microchip-Induced Tumors in Laboratory Rodents and Dogs: A Review of the Literature 1990-2006” na kratko opiše nevarnosti RFID implanta v človeškem telesu s sledečim komentarjem: “Dejstvo, da so glodalci in psi po vsaditvi RFID implanta bili diagnosticirani z rakavimi obolenji ne pomeni nujno, da bo tako tudi pri ljudeh. V majhnem številu primerov so se visoko agresivni sarkomi in karcinomi v ljudeh razvili okrog pacemakerjev in drugih implantov.” Nadaljuje z opisom, da je večina rakavih tumorjev, nastalih v bližini mikročipa, bilo klasificiranih kot sarkome – rak mehkih tkiv. Dodatno Albrechtova opozori, da čeprav je rak mehkih tkiv pri ljudeh redek pojav, je odgovoren za več smrti kot rak mod, Hodkingsova bolezen, in rak ščitnice skupaj. Znani so po ponavljanju in metastazah, pogosto z uničujočimi rezultati. Albrechtova zaključi s sledečim komentarjem: “Ker je bilo implantiranje mikročipa opravljeno samo od leta 2001 na majhnem številu posameznikov – in ker ni v večini primerov nobene sledeče procedure – je o dolgotrajnem učinku implantov na paciente znanega zelo malo” (Albrecht 2007, str. 43).

Bolj mrazeč pa je komentar doktorja Roberta Benezre, predsednika programa za genetiko biologije raka ob memorialu Sloan-Ketteringovega centra za rakava obolenja v New Yorku – Robert Benezra je dejal, da ko je prebral sledeče informacije, ne bi implantiral enega od teh čipov v svojo kožo ali kožo enega članov svoje družine za nič na svetu. George Demetri, tudi sam doktor in direktor centra za onkologijo kosti in sakromov Inštituta za rak Dana- Faber v Bostonu se je strinjal, da je raziskava podčrtala zelo resna tveganja pri RFID implantih in dodal, da so tovrstni tumorji resnično agresivni in lahko ubijejo ljudi v treh do šestih mesecih. Vendar to ni edini problem. Četudi bi bili implanti dokazani kot neškodljivi, pa je tukaj še vedno problem kompatibilnosti z MRI. MRI je Magnetic Resonance Imaging, v slovenščini na kratko magnetna resonanca. MRI naprava deluje na principu močnega magnetnega polja skupaj s pulzirajočimi radiofrekvenčnimi polji. FDA je v raziskavi interakcij zdravstvenih naprav z MRI sistemi opozorila, da so lahko električni tokovi induktivni v konduktivnih kovinskih implantih, in lahko posledično povzročijo hude opekline. Kar v jeziku laikov pomeni, da če ima pacient vsajen RFID implant, ki ni kompatibilen z MRI, se ga ne bo smelo slikati z magnetno resonanco; v primeru, če bo to res potrebno, oziroma pacienta se ne bo smelo slikati, če bo le-ta nezavesten, ker tako ne bo mogel povedati, če čip kakorkoli reagira na MRI slikanje. Na to temo so po internetu krožile tudi zgodbe, da RFID čip v komori MRI eksplodira, kar so preizkusili člani ekipe Discovery Chanel Mythbusters. Poskus so izvedli s svinjskim mesom, v katerega so vstavili RFID implant in ga dali v MRI. Implant je ostal cel in nepoškodovan, tako da so prešli na človeškega poskusnega zajčka. Kari, njihova članica, si je dala vsaditi RFID čip v roko, in bila izpostavljena delujoči MRI napravi. Tudi v tem primeru se ni zgodilo nič,vendar to še ne pomeni, da so vsi RFID implanti varni, ker je bilo na voljo premalo vzorcev, da bi lahko situacijo realno ocenili. VeriChip je zato preventivno kombiniral implantirane čipe z Medic Alert RFID zapestnicami, ki se uporabijo v primerih, ko je treba pacienta izpostaviti MRI; če je res nujno, se mora implant odstraniti z operacijo, in šele potem lahko pacienta pregledamo z MRI napravo. Dobro? V teoriji, da. Toda kdo se bo spomnil vsakodnevno nadeti zapestnico, če se bo zanašal, da v primeru nesreče ne bo potreboval nič drugega kot RFID implant za identifikacijo?

Slika 2: Medicinska RFID zapestnica podjetja MedicAlert

Vir:”MedicAlert® Bar Bracelet”[medicalert.org], b.d.

Pa se spotaknimo še ob površinske zadevščine. Če spregledamo dejstvo, da telo lahko zavrne vsadek do te mere, da nastane rak, postane naslednji problem migracija vsadka. Če torej povzamemo hipotetično situacijo, da je bila huda nesreča, in v bolnišnici iščejo mesto, kjer je RFID implant, tam ga pa ni, ker je migriral, ali še huje, človek je bil ranjen na mestu, kjer je bil migrirani implant, ki je nato izpadel iz rane, kaj potem? Tovrstni črni scenarij je zelo redek, če pa se že zgodi, zagotovo zmanjša zaupanje v RFID tehnologijo. Bolj resno pa je, da ker RFID implant migrira, lahko povzroči raka tudi drugod po telesu. V poskusih na miših so ugotovili, da je bilo 19,3 % rakavih tkiv bilo formiranih okoli t.i. migriranih čipov. Pri tem upoštevajmo dejstvo, da so raziskovalci prvotno namestili implante v hrbte miši, našli pa so jih v njihovih okončinah, glavah in trebuhih skupno z rakavimi lezijami (Albrecht, 2007, str.6).

Slika 3: Povezava med RFID implantom in tumorjem

Vir: Albrecht , 2007, str. 7

Zdaj pa k sami vstavitvi. Kdorkoli ima tripanofobijo – strah pred injekcijami – bo ob vstavljanju RFID implanta zagotovo doživel dnevno moro najhujše vrste. Igla za vstavljanje RFID implanta nikakor ni majhna, in da jo uporabijo, morajo lokalno omrtviti mesto, kjer bo vstavljen implant. Odrasli ljudje lahko preživijo proces brez hujših posledic, kaj pa starejši in otroci? Starejši ljudje imajo že tako bolj občutljiva tkiva, medtem ko se otroci šele razvijajo in njihove roke niso primerne za tako invaziven poseg, ki je poleg tega tudi zelo neprijeten, ko anestetiki popustijo, da ne omenimo, da se rana celi še nekaj časa.

Ko se implantiranje opravlja, se lahko zgodi, da se implant vstavi na napačno mesto, ali pa da implant ob preverjanju delovanja ne deluje. Kar pomeni operacijo in ponovitev postopka. Sicer je bolj verjetno, da se implant vstavi na napačno mesto, ker se pred vstavitvijo preveri delovanje implanta. Če pa čitalec ne deluje, potem to predstavlja tudi dodaten problem, ki je še en protiargument za implantacijo RFID čipa v človeško telo.

VeriChip je dodatno dvignil prah s sporazumom, ki ga pacient podpiše ob prejemu implanta. Na kratko rečeno, s podpisom dotične pogodbe se pacient strinja da je VeriChip popolnoma oproščen škode ne glede na vzrok, tudi če so te poškodbe posledica kršitve družbene pogodbe ali malomarnosti. Dodatno so se morali bolniki odpovedati vsem zahtevkom v zvezi s prodajo in pripravljenostjo proizvodov. Tukaj je del spornega sporazuma, pridobljen s spletne strani AntiChip.com.:

Vir: “AntiChips” [antichips], (b,d.)

Pošteno? Ne. S strani potrošnikov katerikoli izdelek s takšno deklaracijo sploh ne bi smel biti na tržišču, vendar je VeriChip zmogel storiti marketinški čudež in kjub vsemu dostavil svoj RFID implant na police. Potrošniki niso bili ravno navdušeni, še zlasti, ko so v javnost leta 2007 pricurljale novice, da VeriChip namerava testirati RFID implante na bolnikih z Alzheimerjevo boleznijo. Projekt so morebitnim interesantom naredili zanimivega s pocenitvijo procesa – normalno bi pacient moral plačati 200 dolarjev za implant in vsaditev, sodelujočim v raziskavi ni bilo potrebno plačati. Ni znano, če so morali bolniki plačati za obdržanje mediciskih podatkov v relevantni bazi, ravno tako niso znani izsledki raziskav, ker nismo zasledili dotične študije. Glede na današnje stanje na tržišču lahko rečemo, da VeriChip ni bil ravno uspešen pri propagandi RFID implanta, zato pa imajo toliko večjo možnost RFID zapestnice.

Naša končna ocena o RFID in zdravju? Kot smo videli, je RFID tehnologija nakazala velik potencial pri zmanjšanju človeških napak v oskrbni verigi. Nekaj zaskrbljenosti je povzročilo poročilo o srčnih spodbujevalcih in pacemakerjih, toda doker ni nizkih in visokih frekvenc, so srčni bolniki relativno varni – relativno pravimo, ker se morajo tudi sami zavedati obstoječe nevarnosti in primerno ravnati. Pri RFID implantih smo se srečali z velikim odporom javnosti, tako z verskega kot medicinskega stališča, da ne omenimo varnosti ter morale in etike. Zaenkrat so RFID implanti na izgubi, predvsem pa na slabem glasu, ko gre za implantiranje čipov v človeška telesa. Morda bodo v prihodnosti, ko se bodo rešile naštete težave, ponovno v uporabi, do takrat pa bodo bolniki s sabo še vedno prenašali RFID kartice in zapestnice. Za knjižnice je pomembno predvsem to, da se zavedajo morebitne nevarnosti RFID čitalcev pri osebah s srčnimi spodbujevalci in pacemakerji, ter da temu primerno poučijo in izobrazijo osebje, da vedo, kako delati v primeru, če RFID frekvenca pokvari ali ustavi ritem pacemakerja ali srčnega spodbujevalca. Drugače pa se smatra, da je RFID v knjižnici neškodljiv za uporabnika. RFID vsadki še niso tako zelo pogosti, da bi se morali smatrati za pomembne za izposojo v knjižnici, tukaj smo jih omenili zgolj zato, ker se v bližnji prihodnosti zna zgoditi, da bomo nosili knjižno kartico s sabo v obliki RFID implanta – seveda, če bodo opisane težave odpravljene v zadostni meri, da bodo implanti neškodljivi uporabnikom.

Se nadaljuje v: RFID in varnost

Prejšnji članki:

1. RFID –  tehnologija prihodnosti
2. Uporaba RFID  v praksi
3. RFID in standardi
4. RFID in frekvence
5. RFID in tehnologija