Iztok Mlakar – najlepše pesmi
Iztok Mlakar je gledališki igralec, širši Sloveniji pa je znan po izvrstnih šansonih, ki jih poje v domačem primorskem – goriškem narečju. V njegovih pesmih tenkočutno na humoren način oživijo preprosti ljudje in posebneži, ki se borijo s svetom in težavami. V verzih pa tlijo tako ljubezni kot želja po uporu.
Iztok Mlakar nastopa večinoma za manjše skupine, da lahko njegove pesmi prodrejo do vsakega poslušalca. Ker je zato na njegove koncerte težko priti, sem za vse ljubitelje njegovih pesmi zbrala nekaj njegovih najbolj znanih, predvsem s prve plošče.
Njegove pesmi radi igrajo tudi drugi glasbeniki. Izključno njegove pesmi pa igra skupina, ki jo predstavljam ob koncu prispevka.
Iztok Mlakar – Vandima
Pod noč rad z doma jaz zbežim,
an soji babi neč ne rečem
pred njo se šempjota nardim,
nazkrivš jo u betulu utečem
pej tam popijem glaž al dva
an ka ta trejči prou me prime,
se svjet numalčk zadondola
an zmislim tiste se vandime.
Bil takrat jest še junc sem mlad,
u glavi neč, u grli suša,
sem mel življenje strašno rad,
ku usak do čer ga ne poskuša.
Cel dan smo bli v vinogradi,
an sonce je ku zlodi peklo,
se z vinom smo se frišali,
po grlu je ku potok teklo.
Tam sem jo vidu prvikrat,
požirk se je v grlu ustavu,
jest lohkor umrou bi tistikrat,
jest lohkor bi – ma kej bi pravu,
ka se ti taka rječ zgodi,
ti glava ražonirat neha,
an slepe ratajo oči,
ni več boga, nankar greha.
Me je spod čela gledala,
an se mi furbasto smejala,
pod noč pej k meni je pršla,
an če med trte sva zbežala.
Ma za povedat kej blo tam je,
ku naj človk besede najde,
jest use zvezde vidu sem,
an tresle, tresle so se brajde.
Tako tista noč je lepa bla,
ko nikdar pol en prej nobena,
ma, ku je pršla, tko je šla,
nankar ji ne vem imena.
Je nisem vidu nikdar već,
e človk obrača, bog obrne,
mladost je šla od mene preč,
kar cajt uzame, več ne vrne.
Sej zdej prou neč mi ne fali,
mam en par brajd an kejšnu njivu,
mižerje an bolezni ni,
an ženu mam še zmerom živo.
Ma kadar spijem glaž al dva,
an ka ta trejči prou me prime,
se svjet nomalčk zadondola,
an zmislim tiste se vandime.
Iztok Mlakar – Štefana in Bertolin
Bertolin je bil strašen temperament
zarad njega su babe ku bi se reklo, padavale v žveniment
ma njega ni brigala nobena pupa ne gospa,
samo ljepa Štefana mu pr srci je bla.
Tisto ljeto na jesen, jo glih mislu je vzet,
ma pršla je vojska an Bertolin ni blo druge, je mogu jet
se je Štefana prdušala, da mu ostala bo zvjesta
an ko bo pršu nazaj bo njegova nevjesta.
Ma Bertolin je raztjegnu ramoniko sojo,
si obrisal je souzu an tako je zapoju:
“Moja Štefana, življenje al smrt,
ti si za mene tko ku rajski vrt,
ma Boh ni tou, da bi jest ratal toj mož
bla soj cajt si moja, več moja na boš!”
Bertolin je pisal Štefani vsak dan,
ma uona pej njemi, zmeram mnj an mnj
ga je genjala čakat an jo drugi je vzel,
ka Bertolin se je vrnu, je glih na uohcet pršou.
Se je usjedu za mizo, an je gledu Štefano,
kejšen druh bi scbou, an jo zmirjou s putano
kejšn druh bi na uohceti nardu kažin,
eja kejšn druh, samo ne Bertolin!
Bertolin je raztjegnu ramoniko sojo,
si obrisal je souzo an tako je zapoju:
“Moja Štefana, žvljenje al smrt,
ti si za mene tko ku rajski vrt,
ma Boh ni tou, da bi jest ratal toj mož,
bla soj cajt si moja, več moja na boš!”
E od takrat pasalo je že dosti let,
od takrat že stokrat se obrnu je svjet,
so šle vaš u oštja dvje tri države,
ma ni ugasnu uogen te ljubezni taprave.
Je umrla Štefana an je umrou Bertolin,
ma ostal je en ljep an ko bi se reklo žlahten spomin,
tud soj cajt ljudje so zajubljeni bli,
ma to ble so ljubezni ku zdej jih več ni.
Bertolin je raztjegnu ramoniko sojo,
si obrisal je souzo an tako je zapoju:
“Moja Štefana, življenje al smrt,
ti si za mene tko ku rajski vrt,
ma Boh ni tou, da bi jest ratal toj mož,
bla soj cajt si moja več moja na boš!”
Iztok Mlakar – Pubi, usidma se
U livarni, u vročini, kjer ti pamet odpove
proizvodnja je obstala, sredi delovnega dne,
jahmlalejlolololala lalelolelelola,…
proizvodnja je obstala sredi delovnega dne.
“Vsak nam kamandira an nam mitinge drži,
vsi so strašna kumšni, ja delamo pa mi,”
godrnjali so livarji, nekdo pa rekel je:
Pubi kanc je šihta, pubi usidma se.”
jahmlalejlolololala lalelolelelola,
kadar rečejo livarji, pubi usidma se,…
Prihitel je šef izmene: Ja, fantje kva je to,
zakva ste se usedl, a vam je slabo?”
Kurjač je vzel kladivo:”Da nauš ti slab zdej ratu,
set ke v kt pa tih bat, da te nam ašlatu!”
jahmlalejlolololala lalelolelelola,
kadar rečejo livarji, pubi usidma se,…
Prihitel je delovodja, a tudi on je obsedel
in direktor v beli srajci je na premogu čepel.
Tako livarji priredili so za poslovodni organ,
v vročini svojih plavžev informativni dan,
jahmlalejlolololala lalelolelelola,
kadar rečejo livarji, pubi usidma se,…
In so zvišali jim plače, vse se srečno je izšlo,
zgodba ni šla v tisk in škandala ni bilo.
A še danes vsi v fabriki, ob čik pavzah se zgroze,
kadar rečejo livarji: Pubi, usidma se!
Iztok Mlakar – Puntarska
Pred več ku dvjesto leti, nam štorja govori,
da strašno so nervozni bli naši nonoti,
če kej jim je sfalilo, če kej jim ni blo prov,
so grofa tko ku prasca nataknli na kol.
An vse so mu pobrali, kar vrednega je blo,
požrli v grajski kleti vse vino, vse meso.
En potle so grofico, ma ben tisto pustmo stat,
da vidli pot domov bi, so še zažgali grad.
La la la….
Zdaj pravjo, da ne dela več takih se reči,
ka zdej baje živimo u civilizaciji,
kjer treba ti ni delat, če dobro znaš gobcat,
ma če garaš ko živina, pej moraš gobc držat.
Jest sm, ku bi se reklo, nekvalificiran kmet,
en ku sak kmet znal zmeram sem dosti potrpet.
Nervozen zdaj ratavam, pomagat si ne znam,
ma sej nisem kriv, če take jest prednike imam.
La la la…
U meni zdej prebuja spet puntarski se duh,
marskeru vidim monu, ku žre zastonej kruh,
jen nikdar nič ne dela, vsamo iz kruha drek,
ma čakte, čakte pršu bo zlati srednji vek.
En takrat, ku spet pride tisti zlati cajt,
ne skrbte znal orodje si bom pravo najt,
sn se modernizirov, sekirce nimam več,
ma tudi se z motorko bi padla glava preč.
La la la…
Iztok Mlakar – Beštija
ku da bi ‘telo neki u meni kažin nardit,
ku da b mi jetra gledala ven iz oči,
včasih mi je prou res ma za se ubit.
Mmm, čreva plešejo mi čačača,
ku mitralja ropota srce, pa si rečem
princip je princip, danes ne!
do čer kej ne popijem jest nisem kontent,
an pole vržem pamet preč an ratam
beštja (prasc), žival (svinja), belva, kaštruon (va fan kulo),
pijan ko šilur (škifo), eee danes ne!
je dobro nardet tku pred spanjem eno passegiato
(ja, ja, da si človk noge pretegne, tku namalčk).
An ku sem reku naš se ne da, ancuj bom pazu,
ancuj jaz ne bom beštja ratu,
an šou bom daleč stran od ošterije,
ma noge iz navade nesejo me če.
Ma ben če smo že to, ni greh če človk popije
tko pred spanjem enu švoh kafe
(ja ja, ja, vemo kakuo gre ta reč naprej, he he he).
“Kej boš spil, dej ne se zmišljavat, vidiš da nimam cajta, hitro, reci!”
En kr malo cajta za razmislit mi pusti,
se zmotm zarad nje an rečem:”Dej dva deci!”
(uuuuuuuu, sam falu, ma je ona je kriva, ona je kriva, ona, ona je kriva!)
“Eee, glej kuga po dolgem cajti vidim spet, ma dej povej mi kej, ku si, ku gre?”
Gre gre, hudič u ret (ooollaa, zdej smo pej tam)
Glih mene si našu, cagan ušiv, o vem kaj me boš prašu:
“Kej boš kej spil? he heheh”
Ku nej si zdej zmislim kejšnu škužu,
če rečem ne, me bo gledal debelo,
če mu rečem za princip, me bo šlatal za čelo,
ma ben dobro, rečem:”Pijem belo!”
(ajejej, danes ne bo zneslo, nimam sreče, nimam sreče,…)
ne moreš stopit, ne da bi s kašne nardu polpet.
Tako prlezejo u betulo pijandure iste,
vsak večer en kjer je eden, jih narmanj še pet.
eden po eden pride tko klapa vsa,
an z usakim je treba kej popit en kašno reč,
čez en cajt skontam, da sem spil že ohoholala, …
Ma kamor je šel bk, še štrk naj gre, mi je vse glih,
danes naš spet je ratu beštija,…
(dej še enu rundu porkodijo)
“Fantje, ne stojte tolko pit, kdo vas bo nesu domov?””
Kdooo, kdo bo mene reku svinja?”
Uuuuurghhhhhhhhhh,…
Drugi dan, miaaaaaaaaaao,
drugi dan, miaaaaaaaaaaao,
drugi dan mi je tku ku da mi kej fali,
ku da bi ‘telo neki u meni kažin nardit,
ku da b’mi jetra gledala ven iz oči,
drugi dan mi je prou res, ma za se ubit!
Iztok Mlakar – En glaž vina mi dej
En glaž vina mi dej,
prej ku uoct z njega rata,
dej nu malčk se nasmej, kelnarca muoja zlata,
ncoj sm ljdik nu frej.
Ja, spet uostu sm sam,
kdar štorja konča se,
ni lepuo sej priznam, ma trjba je mislt nase
in jz kr tkuo se ne dam.
Ma huodi, huodi,
si že najdeš kej bujšga,
svjt se n bo podrou od tjbe in če ni hujšga
ni nobeden še umrou.
Ma huodi, huodi,
an Buoh stuoj ti ob strani,
preveč rad sem te mjeu,
d b ti reku ostani,
ma da bi vsaj juokat znou.
Mrak se nrdu je že,
ncoj so zvjzde rjs krasne,
moj ti Buoh, ma jih je, ben če kjra ugasne,
kuos neba z njo umre.
An nu malčk majn luči
je ostalo za tabo,
ma ncoj pije se mi, ncoj jz vina bi rabu,
da b mi svjtlo u temi.
Etbo banda Poseben gušt je skupina iz Novega mesta, ki prepeva izključno pesmi Iztoka Mlakarja. Njihove interpretacije in glas pevca so tako dobri, da jih je pohvalil celo sam Iztok Mlakar.
Etno banda Poseben gušt – Karlo Špacapan
Vsak kmet rad soje vino ma, odkar ta svjt stoji,
ma prou usakmu ga ne da, s prjatli ga deli,
tko živu enkrat je en kmet, Karleto Špacapan,
v pržuon je doskrat šou sedet, k ni tou dat soj teran.
Ma ben, ni bil kak revolucionar, politike ni poznal,
ma kdar pršu je žandar po davk, pej tko je djal:
“Maaa, vjste kej, vse kr je prou, spoštuvam jst oblast,
če reče dej, jst ji bom dal pršut, panceto, mast,
ma vjste kej, ma mi ne bo žou dat zadni par kalcet,
ma vino pej vse kr je prou, si vtknte v ret!
lalalalalalalala lalalala, ma vino pej,
vse kar je prav, si vtknte v ret!”
So gnali ga na sakacijon ma prou vsak drugi dan,
ostal je trmast ku kaštron Karleto Špacapan.
Jen šla je stara Avstrija čez en par let sfalit,
še prej ku mogla od Karlota je en sam glaž dobit,
n pršle črne so žvali an drle se: “Duče!”,
si je Karlo mislu: “Se mi zdi, da vjm kej kdu tle če.”
“Maaa, vjste kej, vse kr je prou, spoštuvam jst oblast,
če reče dej, jst ji bom dal pršut, panceto, mast,
ma vjste kej, ma mi ne bo žou dat zadni par kalcet,
ma vino pej vse kr je prou, si vtknte v ret!
lalalalalalalala lalalala, ma vino pej,
vse kar je prav, si vtknte v ret!”
So z ricinusom futrali ga an tukli ku žival,
čeprav s posranmi gatami se Karlo jih ni bau,
ma ni zvleku z njega un teran pej prou noben pržuon,
tku mogu Karlo Špacapan je it v internacion.
Ko so spustili ga domov, si že mislu je “U, ku fajn”,
že pujn gestapo je pršou: “Du Schwein, wo ist dein Wein?”
“Maaa, vjste kej, vse kr je prou, spoštuvam jst oblast,
če reče dej, jst ji bom dal pršut, panceto, mast,
ma vjste kej, ma mi ne bo žou dat zadni par kalcet,
ma vino pej vse kr je prou, si vtknte v ret!
lalalalalalalala lalalala, ma vino pej,
vse kar je prav, si vtknte v ret!”
Ma včasih v hišu sred noči je pršu partizan,
eee, pred njim pej vina šparal ni Karletov Špacapan.
An usakmu še za sabo dal je tko zmerom pod roku litru par.
Po vojni k njemu je pršou zadružni funkcionar:
“Zdej zmagali smo, Špacapan, ti vedno bil si naš.
Bi bilo zdaj prav, da soj teran nam dobrovoljno daš.”
Ma Karlo pej tako je djal: “Pršli ste na oblast,
jen nikdar prej mi ni blo žou dat vam vina vam na čast,
ma ki čem reč, nč ne bom djou, komanda mora bet,
ma vino pej vse kr je prou, si vtknte v ret!
lalalalalalalala lalalala, ma vino pej,
vse kar je prav, si vtknte v ret!”
Fotografija v napovedniku prispevka je s spletne strani:
http://www.slomedia.it/iztok-mlakar