Najlepši verzi Vlada Kreslina
Vlado Kreslin je eden izmed najprepoznavnejših Prekmurcev, znan predvsem po odlični glasbi. Ob poslušanju prijetnih melodij pa pogosto preslišimo besedila, ki nosijo globoka sporočila. Za popestritev dneva, sem za vas izbrala nekaj lepih verzov Vlada Kreslina.
Vir: https://www.kreslin.com/sl/
Tu ob reki, glej, dekle v beli obleki.
Skrila mi je svet v dlan,
vzela me na svojo stran,
včeraj bil je ves svet klicaj,
zdaj v vsaki kapljici vprašaj!
(Cesta)
v vzhodih sonca, vse naokrog,
v ogledalu mojih otrok.
(Čas rojen za dva)
takrat, ko se služba konča.
V tistem črnem kostimu in petkah
lahkotna kot srna bi mimo prišla.
(Če bi midva se kdaj srečala)
dneve in jutra bi ti preštel,
dežne kaplje ti shranil v dlan,
če bi te imel.
(Če bi te imel)
kot običajno, kot že vse dni.
Da ti je žal,
je vse,
kar lahko poveš,
da ti je žal,
to je vse, kar veš.
(Da te ni)
zdaj prižigam luči,
dolga leta so sprala mi lesk iz oči
in slika vsak dan bolj bledi.
(Daleč je moj rojstni kraj)
noben ne izve naj, da mi je hudo,
noben ne izve naj, kako je hudo,
ko gledaš v sonce in vidiš temo!
(Danes sem v molu)
mesec, ki z roso leži?
Ne, to sta naj’ni postavi,
v mehki, rosni travi,
to ni mesec, ki z roso leži.
(Dekle moje, pojdi z menoj)
do takrat bom pel
in nosil stvari v glavi,
ki jih ne bi smel.
(Dokler se srce ne ustavi)
kje zdaj črne so oči?
Kjer bila so nedra vroča,
tam zdaj mrzli ogenj spi.
(Dve kitari)
ki se jih človek razveseli,
nekaj pa je še takih ljudi!
(Ena pesem)
preden se odpre,
mi o srcu kaj pove.
(Generacija)
on svoje vse le za njo,
kot začetek vsega,
kot da tega še ni b’lo;
ona njemu, on za njo.
(Kakor zvezdi na nebu)
prebudimo se iz sanj,
močvirje novih želja
bo odletelo v nebo.
(Namesto koga roža cveti)
nocoj zaskelel bo spomin,
oljke so nam ga v burjo zavile,
nocoj spet dišal bo jasmin.
(Nocoj igramo za vas)
bregove lastne izpodjedajo,
šumeči krogi
vrtijo moje telo.
Ne odnašaj prehitro,
Mura, mojih dni …
(Obrni, obrni)
kjer tudi jokajo še na glas,
pelji me tja, kjer še zdaj zvenijo,
pesmi počasne, ki imajo čas!
(Odhaja dan)
otroški jok nad mestom tiho spi,
v roki stiskam tisti rdeči pas,
ki si mi ga tiste naj’ne noči dala ti. (Odpiram okno)
tij roužica dehteča
al’ lujbi me al’ ne lujbi me,
naj kujpin prstana zlata?
(Pikapolonica)
siva te naredi še lepšo.
Dosti mene je ti,
dosti tebe sem jaz,
dosti mene še zdaj leti.
(Preko Mure, preko Drave)
mečeš kamne na drugo stran.
Rad bi bil z njimi, rad bi bil tam,
včasih si v klapi, včasih si sam!
(S tabo je izi)
tam kjer pot se konča,
tam je kraj samo za naju dva.
(Tak kak riba brez vode)
vam prepeval in pomahal v pozdrav,
vse lepote, ki ste kdaj ljubile me,
vse besede, ki ste mi odpuščale!
(Tam na koncu drevoreda)
spod’ goric tja v mursko vodo,
zaslišal se je tisti cimbalski glas,
pobožal je loke, pobožal je vas.
(Tam v meglicah nad mursko vodo)
kar s tabo ostane, ko dver se zapre!
(Tam, kjer so puške)
rad bi ostal, času vzel
tisto moč edinega
gospodarja in pravičnika.
(Tisoč let)
in pijem, pijem s prijat’li, ki tam še živijo.
Takrat, skoraj vedno pri mizi za nas zaigrajo
in vprašajo, otroški obrazi s hripavim glasom:
Gospoud, tisto gitaro šče mate,
gospoud, tisto čarno gitaro šče mate?
(Tista črna kitara)
a če bi znal, ne bi se igral
starejši kakor ti
in prestar, da bi se znal
igrati z biseri.
(Tisti bejli grm)
da si živ, da te nič ne boli,
da je najlepši žarek, ki tebe zbudi,
ko si ga odgrneš z oči!
(Tvoje jutro)
in prvi jasmin
v parku za gradom,
prvi tvoj diš,
prvi spomin!
(V parku za gradom)
in da se ne da
skočiti čez reko,
kjer ni mosta zidanega,
da je itak vse brez veze
in le “Kdo si ti,
kaj pa moreš? Takle mamo!”
in podobne stvari.
(Vse se da)
kakor da letim,
sebi sam se imeniten zdim!
(Z Goričkega v Piran)
tam, tam sva se grela,
dih moj rdel tvoje dlani.
(Zunaj je veter)
pripravijo vse pred nočjo.
Vozove napolnijo, velke in male
jih dajo na rimsko stezo.
(Zvezdice bele)
Preberite še najlepše verze iz zakladnice besedil Ferija Lainščka:
