Prazne denarnice
Vsakodnevno nas dobesedno „bombardirajo“ z mamljivimi reklamami v poštnih nabiralnikih, ki nam obljubljajo vsemogočne popuste in ugodnosti. Prav tako so zelo pogosti tudi klici po telefonu, ko nam predstavljajo novosti posameznih storitev telefonske prodaje.
Vse te komercialne poteze si ne naročamo oziroma na njih nismo pristali ali pa si jih naročili. Da preprečite zapolnitev poštnega nabiralnika z raznovrstnimi reklamami, potrebujete plačljivo nalepko. Možne obrambe pred telefonskimi klici pa niso predvidene. Malo bolje je z reklamami po elektronski pošti, kjer mora vsako sporočilo vsebovati tudi povezavo, kjer se lahko odjavite od tovrstnih sporočil. Ravno tako je tudi z SMS sporočili. Posebej pazljivi pa morate biti pri nagradnih igrah, kjer izpolnitev listka za sodelovanje v nagradni igri pogosto vsebuje pristanek za včlanitev v klub s plačljivo članarino preko stanja na predplačniškem ali naročniškem razmerju. Poleg tega komercialisti izumljajo še nove in nove pristope za privabljanje kupcev, ki jih je čedalje manj.
Nihče pa ob tem ne pomisli, da pravzaprav prodaja praznim denarnicam ali zelo majhni kupni moči. Gre za zanikanje posledic reševanje ekonomske krize s tako imenovano teorijo mejnih stroškov. Po tej teoriji se zmanjšujejo vlaganja v posodobitev proizvodnje in storitev ter predvsem zmanjševanje cene delovne sile. O zmanjševanju cene delovne sile poslušamo že od časov pred osamosvojitve Slovenije naprej. To je pomenilo zmanjševanje osebnih dohodkov oziroma plače in tudi plačevanje dodatnih prispevkov, kot je na primer dodatno zdravstveno zavarovanje, ki je postalo že obvezno. Na koncu pa je že skoraj obvezno tudi dodatno pokojninsko zavarovanje in še kakšno rentno varčevanje za otroka, saj štipendij ni več, prav tako pa se nam obeta plačljiv študij. Oblike redne zaposlitve za nedoločen čas izginjajo in vse več zaposlenih tudi ob tej obliki zaposlitve ne prejema rednih osebnih dohodkov v predvidenem času ali pa si ti še dodatno zmanjšujejo zaradi nelikvidnosti podjetij v katerih so zaposleni. Seveda so vprašljiva tudi izplačila regresov, če še za osebne dohodke ni sredstev.
Lahko pa vam je še huje in morate ostati zaposleni pri delodajalcu cele tri mesece in se prevažati na delo, kljub temu, da vam ne povrne niti potnih stroškov niti stroškov za prehrano. V tem primeru ste na dobri poti k osebnemu bankrotu zaradi zaposlitve. Zaenkrat so mogoče še najboljše avtorske ali podjemne pogodbe, ki jih lahko v primeru, da vam ne izplačujejo honorarjev vsaj prekinite.
Zelo moderne so postale tudi zaposlitve brez predvidenega plačila dela, saj boste nabirali potrebne delovne izkušnje in preprečevali svojo socialno izključenost, čeprav jo tovrstne „zaposlitve“ tudi kreirajo, ker boste delali ob nekom, ki bo za svoje delo prejemal plačilo.
In tako se že desetletja vrtimo v začaranem krogu: kako znižati stroške delovni sili in kako čim več prodati ter s tem imeti vse večji profit. Mogoče pa bi bilo smiselno povečati dohodke ali pa jih vsaj obdržati in s tem povečati kupno moč, saj danes že številni slovenski državljani odklapljajo elektriko in stradajo ter bivajo, če še imajo bivališče, v neogrevanih prostorih. Na tak način so vladajoči ekspertno naredili iz teorije mejnih stroškov teorijo revščine in brezupa ter smo postali uspešna država praznih denarnic.
