Komu zaupaš?

Včasih slišim, da kdo pravi, da ne zaupa nikomur. Da ga je življenje pripeljalo do točke, ko se na nikogar več ne more zanesti, da je izgubil zaupanje v vse in vsakogar. Kaj pa jaz? Komu zaupam? Razmišljam o ljudeh, ki so mi blizu. Jim lahko brezpogojno zaupam?

Mar zamujam?

Petkrat na teden se peljem po isti poti v službo. Srečujem vedno iste avtomobile. Običajno na vedno istem odseku. Včasih pa se primeri, da katerega izmed znanih avtomobilov ne srečam ali pa ga srečam na drugem delu poti. V trenutku pogledam na uro: “Mar zamujam?” Zanimivo, kako nezavedno zaupam nekemu tujcu, da se bo pripeljal mimo ob določenem času. Ob tem pa ob morebitnem odstopanju od ustaljenega ritma najprej pomislim na svojo netočnost. Ne pomislim na to, da morda ta tujec danes zamuja ali pa je šel od doma bolj zgodaj.

Zaupam vsakič, ko se podam na pot

In tudi sicer. Mar ne zaupamo drugim udeležencem v prometu vsakič, ko se podamo na pot? Zaupam nasproti vozečemu šoferju, da bo ostal na svoji polovici oziroma bo pravočasno zvozil ovinek in se ne bo zaletel vame. Zaupam šoferju v križišču, da bo upošteval cestno prometne predpise. Ali pa kot pešec, zaupam šoferju, da bo pravočasno zaustavil na prehodu za pešce. Seveda tudi drugi enako pričakujejo od mene, čeprav ne jaz, ne oni, najbrž o tem ne premišljujemo kaj preveč. Nenazadnje zaupam proizvajalcem avtomobilov in serviserjem, da so mi predali vozilo, ki ne bo nekje sredi poti razpadlo in bo dobro opravljalo svojo funkcijo. Zaupam gradbenikom, da se most pod mano ne bo zrušil …

Komu še zaupam?

Čeprav nezavedno, zaupam peku, da bo do jutra spekel sveže žemlje, zaupam kuharju, da bo pripravil malico ravno v času, ko imam čas, da jo zaužijem in natakarju, da mi bo postregel kavo po mojem okusu. Zaupam hišniku, da bodo glavna službena vrata odklenjena do mojega prihoda. Zelo zaupam vzgojiteljicam, ki jim vsako jutro prepustim v varstvo svoje otroke. Svoje zdravje zaupam zdravnikom. Zaupam še veliko drugim ljudem, pa se tega niti ne zavedam.

Vsak je odvisen od drugih ljudi

Da. Povsem se strinjam, da ima vsakdo v življenju situacijo, ko podvomi v koga. Večina ljudi se sreča vsaj enkrat v življenju z neljubim dogodkom, ko kdo izda njihovo zaupanje. Takrat se človeku zagotovo spremeni pogled na druge ljudi. Prične dvomiti, preverjati zaupanje, je nezaupljiv. A to zavedno počne v interakciji z znanimi oziroma bližnjimi ljudmi. Povsem nezavedno pa še vedno zaupa ljudem, od katerih je vsakodnevno odvisno njegovo življenje. Od trgovcev, ki polnijo police, do kmeta, ki pomolze kravo … Naj si še posameznik tako prizadeva, da ne bi bil odvisen od drugih, nas dejanja in odločitve drugih spremljajo na vsakem koraku.