Kaj si bodo mislili drugi?

Kaj si bodo mislili drugi, se zdi večkrat postavljeno vprašanje, kot pa to kaj o nečem zares mislimo sami. Včasih se zdi kot da smo programirani na to, da preden damo zeleno luč sami sebi, premlevamo o tem, kaj si bodo mislili drugi. Celo guruji na področju osebne in duhovne rasti se včasih pred kakšnim udarnejšim projektom ali pa kar tako v vsakodnevnem življenju ujamejo v past, ko jim misli prestreže znameniti stavek: »Kaj si bodo mislili drugi?« Velika umetnost ljudi, ki se zavedajo, da oziranje na to kaj si bodo mislili drugi ne vodi nikamor pa je ta, da pravočasno izstopijo iz igre kjer naj bi se v znak odobravanja »polagalo račune« drugim ljudem.

Zakaj ne deluje, če se oziramo na to kaj si bodo mislili drugi?

Vsi smo unikatni in posebni. Vsak na svoj edinstven način. Nekateri pa si svoje posebnosti ne dovolijo pokazati, ker jih je preveč strah mnenja drugih ljudi. In ti nikakor niso zadovoljni. Pravzaprav pa tudi za ljudi, ki želijo svetu pokazati svojo edinstvenost ni povsem preprosto. Pogosto so kamen spotike. Ni vedno lahko biti drugačen v množici isto mislečih in isto delujočih ljudi. Lahko si ožigosan za čudnega, trčenega in posebneža. Nemalokrat se zgodi, da nisi razumljen in tudi obsojan. In tako se, ko pričnemo dvomiti vase in svoja dejanja, prične znamenita igrica všečnosti s perečim vprašanjem: »Kaj si bodo o tem mislili drugi?« Mislim, da se vsak kdaj znajde v njej. Če s tem nimate težav, toliko bolje. V drugačnem primeru pa se zna zgoditi malce bolj »črn« scenarij notranjega monologa človeka, ki se prestraši vseh pritiskov okolice in se zadovolji s tem, da je bolje biti povprečen, kot poseben na svoj edinstven način. Odloči se, da je bolje kot to, da naredi kar si zares želi, pospraviti svoje želje na podstrešje ali v klet, ker kaj pa bodo rekli drugi, če bi jih zares povedal na glas in morebiti celo uresničil?! Po »svobodni predaji« te ljudje kar hitro po svoje skreirajo in »postavijo« tja kamor po njihovem mnenju spadaš. In potem je samo še vprašanje časa kdaj pričneš  tudi delovati v skladu z njihovimi pričakovanji in željami. Ker ti postane njihovo odzivanje všeč in ker imaš kar naenkrat čedno četico prijateljev in ljudi, ki odobravajo tvojo novo podobo, za katero se skrivaš, se ujameš v past všečnosti, ki ti dodobra začrta naslednje korake. Še več. V tej pasti v katero si ujet, kar naenkrat ni več prostora za tvoje želje, tvoje sanje in tebe samega. Na prvem mestu nisi več ti, temveč drugi. Prilagajaš se jim, igraš njihovo igro in živiš njihova življenja. Svojega preprosto ignoriraš. Ker je tako lažje in bolj enostavno. Ker na tak način ni potrebno stati za samim seboj in svojimi dejanji. In ker je čisto preveč lepo, ko te drugi trepljajo po ramenih in se odobravajoče nasmihajo.

V tej pasti, v katero si ujet, kar naenkrat ni več prostora za tvoje želje, tvoje sanje in tebe samega. Na prvem mestu nisi več ti, temveč drugi.

Kaj mislijo drugi ni važno, ker nikoli ne bomo všeč vsem

Ko se nenehno trudiš in skrivaš svoj pravi obraz v upanju, da boš všeč vsem, pa kar naenkrat postane jasno, da nikoli ne boš zadovoljil vseh ljudi okoli sebe. Nikoli ne boš dovolj »dober« v vseh očeh. In kar je najpomembneje, karkoli boš naredil, ne bo dovolj, da preglasiš svoj notranji glas, ki tiho a vztrajno šepeta, da si tukaj zaradi svojega življenjskega poslanstva. In farse enkrat zagotovo postane dovolj. Ta igra in razprava kaj si bodo mislili drugi enostavno ne deluje, ker se vsak njen igralec vrti v krogu kot hrček na svojem kolesu. To vrtenje, je vrtenje v začaranem krogu.

Kaj si mislijo drugi zares ni prvotnega pomena, pravzaprav nima nikakršnega pomena! Vselej obstajajo ljudje, ki si jim enostavno všeč zaradi tega kar si ti – v celoti. Ostalim pač nisi. In jim tudi v primeru igranja drugačne vloge, ki se popolnoma razlikuje od tvoje resnične narave ne boš. Če boš naredil tako ali drugače, vedno se bodo našle replike. Tiste pozitivne in včasih tudi nekoliko manj pozitivne. Včasih traja dlje časa, da se sprijaznimo s tem, je pa zagotovo lažje, ko pričnemo manj osebno jemati mnenja iz okolice. Konec koncev navsezadnje ni najhuje, če s tem kar si ali nisi razočaraš druge. Najhuje je, če razočaraš sebe. In zato v nobenem primeru ne moreš zgrešiti, če si preprosto to, kar si želiš biti ti! 🙂