Brati ali ne brati

23. april je Unesco razglasil za svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Tega dne sta umrla William Shakespeare in  Miguel de Cervantes, ki sta med najbolj prepoznavnimi pisatelji na svetu. Se pa vsakoletni dan knjige zdaj že tradicionalno nadaljuje v noč knjige, saj se le enodnevno praznovanje vsem navdušencem nad pisano besedo zdi prekratko.

Pri knjigah je običajno tako, da smo lahko noro zaljubljeni vanje ali pa jih niti ne povohamo. Je pa pri veselju do branja podobno, kot pri okusih. Pravijo, da se z leti spreminjajo in tudi meni se je primerilo podobno. Tako pri okusih, kot pri knjigah. Že v osnovni šoli sem strašansko trpela ob domačem branju. Ne bom pozabila, kako mučno mi je bilo brati Pestrno, Pastirce, Solzice pa Na klancu. Z vsemi štirimi sem se otepala knjig in na vse možne načine skušala ubrati kakšno bližnjico oziroma priti do obnov, ki bi mi pomagale s krajšo verzijo knjige. A takrat še ni bilo vsega na spletu in mi ni bilo prizanešeno.

Mislila sem, da vse knjige govorijo o težkem življenju v preteklosti

Nato sem se v osmem razredu, po nekem čudnem naključju, znašla med kandidati za Cankarjevo priznanje. Brali smo Princesko z napako Janje Vidmar. V sklopu priprav na tekmovanje sem se udeležila srečanja s pisateljico. To je bila zame zelo zanimiva izkušnja. Čeprav se vseh podrobnosti več ne spomnim, imam v spominu, da me je navdušilo, kako preprosta in domačna je lahko pisateljica. Vedno sem si namreč predstavljala, da so vsi pisatelji Cankarji ali Bevki. Da so knjige pisali le pred mnogimi leti, da vse govorijo o težaškem življenju naših prednikov, da nam morajo knjige približati mračno preteklost, nas navdati s ponižnostjo, nam vzbuditi slabo vest, da sedaj živimo lagodnejše življenje …

Mislila sem, da so vse knjige dolgočasne. Le od kje mi ta ideja?

Najbrž iz seznama knjig obveznega branja. Ne, ne bom se spuščala v podrobnosti kdo je izbiral knjige, ki smo jih brali v šoli, zakaj nisem v roke dobila drugega čtiva, kdo je zatajil, da mi niso bile približane otroške knjige … niti ne bom nikogar obsojala. Takrat so bili drugi časi, druge stvari so bile pomembne. Potem je prišla srednja šola, ki je prinesla veliko snovi za učenje in druga raziskovanja, kjer za prosto izbrane knjige ni bilo časa, predvsem pa ne volje. In kasneje še veliko več obveznosti, ki jih je prinesel študij. Narava moje smeri je pač taka, da sem morala brati, brati in brati. A nič, kar bi si sama izbrala, kar bi me sprostilo, mi prijetno krajšalo čas. Tudi, če me je zapisana snov pritegnila, je bilo pomembno, da sem si dobro zapomnila prebrano, saj sem iz tega kasneje morala znati odgovarjati na izpitih. Zato to nikakor ni bilo sproščujoče branje. Ob tem nisem mogla uživati.

V knjižnici se čas ustavi

Med poletnimi počitnicami je bila edina priložnost, da sem v knjižnici pobrskala za kakšnim lahkotnim čtivom za na morje. In takrat sem resnično uživala. Čim pa so se znova pričele študijske obveznosti, sem knjižnico obiskovala le na oddelku s strokovno literaturo. In, ko se je tudi to obdobje zaključilo, sem lahko mirno stopila med visoke knjižne police knjižice. Všeč mi je bilo prijazno vzdušje v knjižnici. V katerokoli knjižnico sem vstopila, sem se vedno spominjala svoje prve, domače. Tiste v gradu, kjer je škripal leseni pod, kjer so bila velika okna in premajhen prostor za množico knjig. Še zdaj slišim cingljanje, ki me je pozdravilo ob prihodu. Spominjam se pulta, kjer so me vedno z nasmehom pozdravile prijazne knjižničarke, ki so urejale kartončke za izposojo. Zdelo se mi je, da tam čas drugače teče. Da morda niti ne teče več, ampak se ustavi. Tam se mi nikamor ni mudilo. Ne meni, ne drugim. Sproščeno sem se lahko potikala med policami, tipala po platnicah. Vsi so bili prijazni. Bilo je mirno, tiho. Z velikimi očmi sem pregledovala platnice in čakala, katera me bo nagovorila, da jo vzamem s seboj domov. In potem, če se mi je katera resnično prikupila, sem jo vlačila s seboj povsod. In še vedno je tako. Knjiga mi krajša čas v čakalnicah, na avtobusu, ob bazenu, pred spanjem. Imam jo celo na kuhinjskem pultu, da vanjo špegam, če imam trenutek časa med kuhanjem. Ob meni je pri mizi, če obedujem sama.

Dobra knjiga je vedno prekratka

Naučila sem se, da lahko knjigo odložim, če me ne pritegne. Včasih sem mislila, da jo moram prebrati do konca, če mi je všeč ali ne. Zdelo se mi je narobe, če ostane knjiga neprebrana. Vedno sem ji želela dati možnost, da se mi prikupi nekje na sredini ali v drugi polovici, če me že njen začetek ni pritegnil. Pri knjigah, ki sem jih brala v času šolanja, sem neprestano preštevala in preračunavala, koliko strani me še loči do zadnje strani. Sedaj se mi dogaja, da znova odštevam strani, a tokrat z upanjem, da jih še veliko ostane do konca, saj težko zaključim z dobro knjigo. Prav želim si, da se ne bi končala in bi lahko v njej še dolgo uživala. In, ko enkrat pridem do konca, se mi včasih zgodi, da se težko odločim za novo knjigo, saj sem še vedno v svetu prejšnje.

S pomočjo knjige lahko postanem kdorkoli

Nekako pa se še nisem odločila, da bi kakšno knjigo prebrala večkrat. Morda čez nekaj let, ko malo pozabim vsebino že prebranih knjig in bom znova uživala v odstiranju skrivnosti stran za stranjo. Pa ne le v odstiranju skrivnosti. Običajno se tako poistovetim z zgodbo, da se popolnoma vživim v junake, da vonjam parfum opevanega lepotca, da v ustih začutim sladkobo piškotov ali, da zardevam ob dvorjenju glavni junakinji. Nemalokrat jokam ali se glasno smejim ob branju. Prepustim se, da me knjiga odpelje skozi čas, da me ponese po celem svetu. Sama (še) nisem prepotovala veliko sveta, mi je pa s pomočjo knjig uspelo potovati domala povsod. Knjiga mi omogoča, da se znajdem daleč v preteklosti ali da se spogledujem s prihodnostjo. Prelevim se lahko v trdoglavo dvorno damo ali zaljubljenega reveža, v uspešnega poslovneža ali avanturistično stevardeso. Lahko sem moški ali ženska. Lahko sem mlada, naivna, polna pričakovanj, upov in sanj ali starejša, modra, izkušena.

S knjigo v roki ni nič nemogoče. V družbi knjige nisem nikoli sama, nikoli osamljena. Knjiga mi omogoča, da lahko pobegnem od vsakdanjika, z njeno pomočjo se imam vedno kam zateči, knjiga mi pomaga pozabiti. Knjiga mi nudi odklop, pomaga mi napolniti baterije. In naj zveni še tako klišejsko, a knjiga je res dobra prijateljica.