Otrok in pes: mala pasja psihologija za starše

Če bi dobila priložnost javno objaviti samo en prispevek, bi izbrala tega. S tem sporočilom bi želela doseči čimveč staršev in vseh ostalih, ki sodelujejo in so prisotni v odnosu med otroki in psi. Znanje, ki bi ga morali predati otrokom, ni pomembno le za tiste, ki imajo pasjega prijatelja doma, saj se tako ali drugače prej ali slej s psom sreča vsak otrok.

Ob besedah otrok in pes se nam v mislih največkrat pokaže idiličen prizor prikupnega malčka in njegovega pasjega prijatelja, ki se igrata in crkljata. Samo tu in tam pa nas pretrese grozljiva vest o napadu psa na otroka. Zgroženi in prizadeti se sprašujemo, kako se je vendar moglo zgoditi kaj takega.

Pes je žival, ima svojo pasjo “pamet” in svoje zakonitosti. Že odrasli lahko pridemo v neprijetno ali nevarno situacijo s psom; otroci in psi, naj so skupaj še tako prisrčni, sami po sebi ne delujejo harmonično. Njihova naravna govorica telesa je namreč tako različna, da lahko hitro povzroči “komunikacijski kolaps.”

Pes je zver

Kljub tisočletjem uspešnega sobivanja s človekom, pes je in ostaja zver, pa če to še tako radi pozabljamo. Svoje zobe uporablja kot orodje in orožje; z njimi se brani in tudi lovi. Tudi v najbolj igrivem in prijaznem psičku lahko bežeči otrok vzbudi nagon plena, kar se konča z ugrizom. Eno najosnovnejših pravil, ki bi jo morali naučiti vsakega otroka je, da pred psom ne bežimo. Pes je odličen tekač, in razen s skokom čez ograjo, v avto ali drugam na varno, bomo z begom situacijo samo poslabšali. Če se otroku približa neznan pes, je najboljše, da stoji povsem pri miru. Če se otrok počuti negotovo, ali se zaradi njunega srečanja sami počutimo negotovo, se postavimo neposredno med otroka in psa.

Pes je krdelna žival

Pes je žival krdela. Če ne živi v pasjem krdelu, potem smo njegovo krdelo ljudje. A za psa ima krdelo stroge zakonitosti, in če jih ne poznamo in ne vzpostavimo svojih, psu razumljivih pravil, lahko hitro pride do nesreče.

Hierarhija

Hierarhija v pasjem krdelu je povsem jasna vsem članom. Občasno pride do preizkušanja moči mlajših članov krdela, ki postajajo močnejši in si poskušajo utreti svojo pot navzgor. Razen redkih izjem se ti boji zaključijo hitro in brez posledic.

Ljudje in psi, ki skupaj bivajo v “krdelu”, si hierarhijo krdela pogosto različno razlagajo, saj govorijo različen jezik. Tako lahko ležanje psa na kavču človek razume kot prijateljsko gesto, pes pa kot priznanje mesta vodje krdela. Prav tako je lahko polaganje glave v naročje izkazovanje nadrejenosti, človek pa ga razume zgolj kot crkljanje. Medtem ko se neposreden pogled v oči ljudem zdi prijateljski in odkrit, pomeni med psi odkrito grožnjo.

V stabilnem krdelu so člani sproščeni in stalno izkazovanje nadrejenosti in podrejenosti ni potrebno. Zato vsak gib še ni razlog za preplah. Lahko pa se zgodi, da družinski pes živi v prepričanju, da je vodja krdela, medtem ko se človeški čalni tega ne zavedajo; ko podrejeni član “napade njegov položaj”, lahko pride do neprijetnega obračuna.

Otroci so v odnosu s psom posebna zgodba. Domačega otroka lahko pes sprejme kot “našega mladiča”. Tega  v krdelu branimo, vzgajamo, in po potrebi tudi discipliniramo, česar seveda ne smemo dovoliti. Zato je naloga staršev, da je tudi otrok v pasjih očeh nadrejeni.

Odnos med otrokom in psom se prične graditi v trenutku, ko se prvič srečata. Naj gre za družino z že vzgojenim psom, ki dobi dojenčka, ali družino z otroki, ki dobi psa – naloga staršev je, da tako otroke kot psa naučijo pravil in lepega vedenja. Namreč, odnos med otrokom in psom ni sam od sebe harmoničen, kot si radi predstavljamo. Res je možno, da bo podredljiv pes otroka ljubeče sprejel. A vedeti moramo, da otrokova naravna govorica telesa psa ogroža. Navdušeno strmenje, široko nasmejana usta (beri: kazanje zob), roke z razkrečenimi prsti, ki segajo proti njemu (ojej, še eni zobje?!), vse to je za psa jasna grožnja. Od njegovih izkušenj, plašnosti in značaja je odvisno, ali se bo končalo s crkljanjem ali z nesrečo. Poleg tega bo zelo majhen otrok bolj verjetneje psa pograbil kot pobožal. Torej je vse v rokah pasje potrpežljivosti.

Tako kot pes ne more razumeti otrokovih gest naklonjenosti, otrok ne razume pasjega jezika – da se pes umika, boji ali celo opozarja. Tako je naloga odraslega, da budno spremlja dogajanje in nemudoma posreduje ob prvih znakih, da bi lahko prišlo do težav. Otroka naučimo pravilnega pristopa, dotikanja psa in tudi vsega, česar ob psu ne počnemo. Hkrati pa smo vedno pripravljeni posredovati, če bi bilo to potrebno.

Zlata pravila za otroke:

• V psa ne strmimo, ne vreščimo in ne segamo proti njemu.
• Psu dovolimo, da nas prvi povoha.
• Nikoli ne motimo psa, ki je.
• Psu ne jemljemo ničesar iz gobca.
• Na psa se ne usedamo, ne plezamo, ga ne ščipamo in ne vlečemo.
• Če že božamo tujega psa, prej vedno vprašamo lastnika (pri nas se sicer držimo pravila, da tuje pse pustimo pri miru).
• Nikoli se ne približujemo psu, ki ima rep spodvit med zadnje noge.

Naloga odraslega je, da se nauči prepoznati znake neugodja pri psu; povečano oblizovanje okrog gobca, zehanje, mežikanje in pogledovanje proti otroku ali umikanje pogleda; toga drža telesa in repa, umikanje.

Pes je čudovit družabnik, ki lahko resnično obogati otroštvo, zato nikakor ne bi želela širiti strahu ali nezaupanja. A če se naučimo osnovnih veščin ravnanja s psi in razumevanja njihove narave, je lahko otroštvo še lepše in varnejše.