Otrok potrebuje za razvoj pogovor

Tako je zapisal  Brajša (1995) v svoji znani Pedagoški komunikologiji. In  dodal, da čim bolj intimna, neposredna in trajnejša bo komunikacija, hitreje bo otrok shodil in spregovoril, manj bo bolan, lažje se bo socializiral. Zato se z otrokom čim več pogovarjajmo, dajmo mu možnost raziskovanja in spoznavanja neznanega. Povsod. Doma, na obiskih, izletih. Dovolimo mu biti zvedav. Čim več naj sprašuje in skušajmo mu odgovarjati. Če ne znamo (vzgojitelji, učitelji), naj nam ne bo nerodno. To je samo dokaz, da otroci  ne gradijo znanja zgolj na našem znanju, temveč želijo, pričakujejo in hočejo več.

Pomanjševalnice in ljubkovalne besede so lahko tudi moteče

Pogovor je zelo pomemben za razvoj osebnosti. Tega se moramo zavedati zelo zgodaj, že takrat, ko se otrok s pomočjo staršev in okolja uči prvih besed. Ko jih tvori v prve stavke, mu skušajmo nazorno razložiti pomen le-teh, saj bo le tako gradil svoj besedni zaklad. Nikar ne imejmo občutka, da mu  ob pomanjševalnicah in ljubkovalnih besedah dajemo to, kar potrebuje. Vsak Jurček bo postal Jure in vsak srček bo kmalu bil kot srce. In ušesca ne bodo nič bolj čista, kakor tudi nosek manj smrkav. To ne pomeni, da ne morejo ali smejo biti prisotne, a kakor vsako poglavje v fazi odraščanja otroka, naj tudi to ne bo pretiravanje, ki se ga starši tako radi poslužujemo. Otrok od vsega začetka potrebuje komunikacijo v pravilni in jasni izgovorjavi, saj bo lahko le tako nadgrajeval svoje govorne sposobnosti ob stisku s sovrstniki  v vrtcu, kasneje v šoli in starejšimi ter z njimi »klepetal« tako, da ga bodo le-ti razumeli, hkrati pa sprejeli.  Čim manjkrat naj se uporabljajo nepotrebna mašila in še manj potrebni izrazi, ki jih bo kaj kmalu povzel iz okolja.

Učimo se drug od drugega

Pogovarjajmo se s svojim otrokom. Govorimo mu o vsakdanjih stvareh, o tem, kako radi ga imamo, dajajmo mu enostavna besedna navodila ter mu berimo zgodbice. Čim več besed otrok sliši, tem bolj se razvija njegov možganski center za govor.

Razkrivajmo njegovo domišljijo in mu skušajmo pomagati raziskati neznano. Dokler otrok še ne zna brati, mu berimo. S tem krepimo svoj besedni zaklad in skušamo skozi igro vlog otroku prikazati zgodbo, ki jo doživlja kot poslušalec. Otrok ob poskušanju našega doživetega branja krepi svojo domišljijo in vedno pogosteje sam sega po knjigi. Ko že zna brati, mu  prisluhnimo ob tem. Tako bomo poslušalci in gledalci hkrati, saj se otrok velikokrat poistoveti z junaki, o katerih prebira. Učimo se drug od drugega. Izgovorjava besed, razumevanje naglasov le-teh, njihovega pomena in predstave otroku pomaga k širjenju besednega zaklada. Vsekakor pa je neposreden pogovor z otrokom bolj primeren kot branje. Zato naj ga bo čim več. Ob učenju, delu, igri in zabavi.

Pogovarjajmo se

Otroci se najraje pogovarjajo s svojimi vrstniki, saj je tema pogovora vezana na njihovo življenje, učenje, igro, zabavo. Starši smo lahko dober sogovornik, če se znamo pogovarjati s svojimi otroki. To pomeni, da ga moramo dobro poznati, njegove želje in potrebe, vesele in žalostne zgodbe. Velikokrat je otrok tudi nehote poslušalec. Predvsem takrat, kadar so težave v družini. Med očetom in materjo. Če ne drugače in ne prej, takrat otroci razumejo, čutijo in »skušajo pomagati«. Staršem. Tako razumevajoči znajo biti. In tudi razsodni. Večkrat bolj kot odrasli. S tem so seveda v vlogi, ki jim ne pripada, a so velikokrat dobrodošli sogovornik. Kot tolažba, uteha enemu od staršev, kakor tudi spodbuda, da za vsakim »dežjem posije sonce«. Vsekakor pa otroku ne omogočajmo v okviru družine, da je pogosto »mirovni posrednik«, temveč rešujmo zakonske zadeve starši sami. Ne v njihovo breme, žalost in velikokrat tudi trpljenje, ki (ob razvezi zakonske ali izvenzakonske zveze) temu sledi. Otroku  dajmo otroštvo, ne pa ga obremenjevati s skrbmi nas, starejših. Se pa seveda moramo tudi o tem pogovarjati z njimi. Z majhnimi otroki njim primerno, z odraslimi tako, da bodo razumeli, kaj je življenje in kako pomembno vlogo v družini imajo tudi oni. Takšni pogovori so velikokrat neprijetni, žalosti, a, žal, tudi nujni. Vredno se je pogovarjati, da niso razočaranja ob morebitnih razvezah še večja, kot v resnici so.

Starši smo zaupniki, svetovalci, prijatelji svojih otrok

Otrok v fazi odraščanja vedno in znova potrebuje ob sebi dobrega sogovornika. Največkrat so mu to vrstniki. Starši si moramo izboriti svoj »prostor pod soncem«, da nam zaupajo, verjamejo, se nam odprejo. To vedno ni enostavno, saj je otrok zahteven sogovornik. Ni le poslušalec, temveč tudi razlagalec, pojasnjevalec. Prisluhnimo mu. Poslušajmo ga. »Ne jemljimo mu besede. » Pustimo, da pove, kaj želi, kje so težave in kakšen razplet teh pričakuje oziroma načrtuje. Šele takrat, ko izvemo vse, skušajmo najti prave odgovore na zastavljena vprašanja, razmišljanja svojega otroka. Bodimo mu prijatelj. Razumimo ga. Zopet smo v zagati? Seveda, kako naj razumemo svojega otroka, ki razmišlja drugače, kot želimo starši. Ja, besede. Veliko laže je govoriti, kot besede udejanjiti. Ne bodimo le svetovalci, razsodniki. Skušajmo »biti v njihovi koži«. In se vsaj za tisti čas, ki smo ga otroku namenili, »spustimo niže«. To velja tako za vzgojiteljice in učitelje v vrtcu oziroma šoli, tako naj bo tudi doma. Otrok nas bo sprejel kot sogovornika, če se bo počutil enakovrednega, razumljenega in bo v nas našel razumevajočega poslušalca in hkrati svetovalca. Nikar pa ne pozabimo, da moramo biti svojemu otroku prijatelji, zagovorniki in ga podpiramo v njegovih idejah in načrtih, četudi niso vedno najbolj realni in smiselni. Skozi pogovor mu lahko to tudi povemo, nikakor pa ga ne zavračajmo ves čas in negirajmo njegovih predlogov. Naj sam spozna, da je veliko njegovih zamisli dobrih, vse pa prav gotovo ne. Ko presodi o slednjih, mu bo laže, kot da smo jih zavrgli kot nemogoče že takoj na začetku.

Ko nas otroci prerastejo

Tega je marsikoga strah. Ob tem začutimo, da se nam ugrezajo tla pod nogami. Ustrašimo se, da otroku ne bomo več potrebni. Dejstvo, ki ga doživimo bolj ali manj vsi starši. Namesto, da obupujemo, bodimo ponosni nanje. Naši otroci so dober pokazatelj, da je morda čas za našo nadgradnjo. Vseživljenjsko učenje je zelo prisotno. Ljudje se izobražujemo ves čas. Bodimo zgled lastnim otrokom. Verjemi, tako kot smo starši ponosni na lastne otroke, tako so tudi otroci. Bodimo torej ogledalo drug drugemu. Verjemite, splača se.

Mag. Bojan Macuh, sociolog