Quiet: the Power of Introverts in a World That Can’t stop Talking (3)

Tišina – moč introvertov v svetu, ki ne preneha govoriti (3)

Ali  sodelovanje ubija ustvarjalnost?

Leta 1956 do 1962 so na univerzi v Kaliforniji izvajali študije o naravi ustvarjalnosti. Raziskovalci so poiskali najbolj uspešne ustvarjalce in poskušali ugotoviti, v čem se razlikujejo od drugih. Na njihovem seznamu so bili arhitekti, matematiki, znanstveniki, inženirji ter pisatelji; vsi so pomembno prispevali k dosežkom v njihovem profesionalnem področju. Na univerzi v Berkeleyu so preživeli vikend med osebnostnimi testi, poskusi z reševanjem problemov ter odgovarjanjem na vprašanja. Nato so raziskovalci ponovili enako študijo s pripadniki istih poklicev, a manj uspešnimi.

Eno zmed najbolj zanimivih odkritij pri tem je bilo, da so bili najbolj ustvarjalni ljudje »družbeno uravnovešeni« introverti. Imeli so sicer izoblikovane socialne veščine, vendar niso bili preveč družabnega ali ekipnega duha. Sami sebe so opisovali kot neodvisne in individualistične. Kot najstniki so bili mnogi sramežljivi in samotarji.

Ta odkritja ne pomenijo, da so introverti vedno bolj kreativni kot ekstraverti, vendar nakazujejo, da so v skupini ljudi, ki so bili najbolj ustvarjalni njihovo celotno življenje, najpogosteje introverti. Iz tega se lahko naučimo marsikaj. Introverti najraje delajo neodvisno od drugih in samota je za njih katalizator za inovacije. Če je to res, bi morali naše otroke bolj navajati na samostojno delo. Zaposlenim bi morali omogočiti dovolj zasebnosti v delovnem okolju in več avtonomije. Vendar pa so stvari pogosteje ravno nasprotne.

Pablo Picaso

Radi verjamemo, da živimo v obdobju ustvarjalnega individualizma. Vendar pa je način, kako organiziramo večino naših šol in delavnih institucij povsem drugačen. Susan Cain (Quiet: the power of introverts in the world that can’t stop talking) ta pojav poimenuje »the New Groupthink« (»Nova skupinska misel«). Gre za to, da je ekipno delo cenjeno nad vse drugo. Kreativnost in intelektualni dosežki naj bi prihajali skupinskega projekta. Tega načina se poslužuje večina podjetij tudi pri nas. Nedavna študija je odkrila, da je 91 odstotkov najboljših menedžerjev zapriseženih temu, da je skupinsko delo ključ do uspeha. Jaz je postal mi.

Vse bolj se ta pojav pojavlja tudi v šolah. Učitelji se poslužujejo veliko skupinskih oblik dela, temu pa prilagajajo tudi prostor s tem, da npr. postavljajo mize po štiri skupaj in podobno. Študije v Ameriki povedo, da se vse več učiteljev poslužuje skupinskega dela nasproti frontalni metodi poučevanja. Nekateri menijo, da se s tem že otroci v šolah učijo tega, da nekaj veljaš le, če se znaš dobro govorno izražati in vzbuditi pozornost nase;  torej, če si dober v veščinah, ki jih kasneje zahtevajo tudi bodoči delodajalci. Človekova izvirnost in samovpogled tu ne štejeta veliko.

Do vsega tega je prihajalo postopoma. Skupinsko učenje, ekipni duh in odprte pisarne so se pojavile raznočasno. Vendar pa je v ozadju delovala močnejša sila, kakor pravi Cainova – medmrežje. Globalno razširjeno omrežje kar kliče po sodelovanju. Vendar pa so stvari šle nekoliko predaleč, pravi avtorica. Začeli smo ceniti transparentnost in podirati zidove med nami – ne samo »online« temveč tudi v živo. Namesto razlikovanja med internetno interakcijo in osebno, smo to, kar smo se naučili v eni, le prenesli v drugo. Ali pa se soočili z nepremostljivim prepadom med obema, kakor menim sama. Eden izmed vodilnih na nekem ameriškem oglaševalskem podjetju pravi, da njihovi zaposleni objavijo svoje celotno življenje na Facebooku ali Twitterju. Zato ni razloga, da bi se skrivali za pravimi zidovi pisarn.

Psiholog Anders Ericsson je svojo kariero zgradil na vprašanju, ki se je izoblikovalo že v njegovem otroštvu, ko ga je kot najuspešnejšega šahista v razredu nenadoma začel premagovati sošolec, ki je bil prej med najslabšimi. To vprašanje je: kako najboljši postanejo tako zelo dobri v tem, kar počnejo. S kolegi je v raziskavi primerjal tri skupine talentiranih študentov violine elitne glasbene akademije v Berlinu. Profesorji so študente morali razdeliti v tri skupine: najboljše violiniste, ki so obetali solo kariere, dobre violiniste in študente, ki so se pripravljali na učiteljski poklic, ne pa na lastno samostojno pot. Raziskovalci so študente, ki so sodelovali, intervjuvali in jih prosili, da so določen čas v dnevnike beležili vse, kar so počeli.

Antonio Vivaldi

Ugotovili so presenetljive razlike med skupinami. Vse tri skupine so preživele enako količino časa – čez 50 ur na teden – sodelujoč v dejavnostih, ki so tako ali drugače vključevale glasbo. Vse tri skupine so imele tudi podobne študijske obveznosti. Vendar pa sta se najboljši skupini razlikovali od tretje v tem, da sta preživeli več časa v individualni vaji, kar 3,5 ure na dan v najboljši skupini v primerjavi s skupino, kjer so udeleženci povprečno vadili sami le 1,3 ure na dan. Študenti iz najboljše skupine so individualno vajo ocenil celo kot najbolj pomembno izmed vseh njihovih dejavnosti povezanih z glasbo. Elitni glasbeniki, tudi tisti, ki igrajo v zasedbah, opisujejo skupinske vaje kot »užitek« v primerjavi z individualno vajo, kjer se odvija šele pravo garanje.

Ericsson in sodelavci so do podobnih ugotovitev prišli tudi, ko so raziskovali talentirane posameznike drugih področij, kot so šahovstvo, atletika in študij na splošno.

Zakaj prihaja do tega? V samoti postane vadba nečesa bolj osredotočena, pravi Ericsson, kar je ključ za izjemne dosežke. V

Albin Planinc – slovenski šahovski velemojster

tem času je koncentracija večja, saj so drugi ljudje lahko moteči dejavnik. Zahteva močno motivacijo, večinoma izhajajočo iz samih sebe. A kar je najbolj pomembno, individualna vaja vključuje delo predvsem v tistem, kar je največji izziv za posameznika osebno. Ericsson namreč pravi, da moraš sam narediti prvi korak, če želiš napredovati. Seveda pomaga, če imaš nekaj ali nekoga, ki te na nek način spodbuja, a baza znanja in delovne navade pridejo iz tebe samega. Ericsson celo trdi, da je potrebno približno 10 000 ur osredotočene vaje, da se lahko razviješ v strokovnjaka (zato pomaga, če začneš že v rosnih letih). To samoumevno kliče tudi po urjenju v potrpežljivosti –  zrno za zrnom pogača, kamen za kamnom palača – za kar je včasih potrebna tudi kakšna žrtev. Mihaly Csikszentmihalyi, ki je med leti 1990 in 1995 raziskoval življenja 91 izjemno ustvarjalnih ljudi v umetnosti, znanosti, podjetništvu in vodstvu, je ugotovil, da je veliko njegovih raziskovancev bilo med svojo adolescenco pri vrstnikih manj priljubljenih, deloma zato, ker  se je njihova velika radovednost ali močan interes za določene reči zdel njihovim sovrstnikom nenavaden. Charles Darwin je menda kot deček z lahkoto sklepal nova prijateljstva, a je čas raje  preživljal  v dolgih, samotnih sprehodih, kar se ni spremenilo niti v njegovi odraslosti.

Izjemne veščine pa se ne razvijajo le v osredotočeni samotni vaji, temveč zahtevajo tudi prave delavne pogoje. In današnji delavni prostori so glede tega pogosto vprašljivi. Skupinski brainstorming? Menda je mnogo precenjen.

Ena izmed študij, ki to potrjuje, se je izvajala že davnega 1963. Marvin Dunnette, profesor psihologije na univerzi v Minnesoti, je zbral 48 znanstvenikov in 48 oglaševalcev, vsi so bili moški, zaposleni v istem podjetju. Sodelovati so morali v individualnih in skupinskih dejavnostih. Dunnete je bil prepričan, da se bodo oglaševalci najbolje odrezali v skupinskih opravilih in da bodo znanstveniki, ki jih je dojemal za bolj introvertirane, v tem slabši. Vsako skupino 48 mož je razdelil na dvanajst skupin po 4. Vsaka je dobila problem, ki so ga morali razrešiti z brainstormingom, kot je npr. prednosti in slabosti rojstva  z dodatnim palcem. Vsak posameznik je dobil tudi podoben problem, ki ga je moral rešiti individualno. Dunnette je z ekipo nato primerjal rezultate vsake skupine štirih posebej. Ideje so bile ocenjene na lestvici od 0 do 4.

Rezultati so bili dvoumni. Možje v 23 skupinah od 24 so proizvedli več idej, ko so delali individualno, kot pa če so delali v skupini. Ideje so bile tudi boljše ali vsaj podobne kakovosti. In oglaševalci se niso prav nič razlikovali od domnevno introvertiranih znanstvenikov. Od takrat je 40 let nadaljnjega raziskovanja na tem področju prišlo do podobnih zaključkov. Razlika je bila le, če se je brainstorming dogajal »online«. »Online« skupine namreč niso samo boljše od individualnega brainstorminga, temveč so tudi bolj učinkovite sorazmerno z večanjem skupine. Kdo drug je navsezadnje ustvaril Wikipedijo kot obsežen elektronski brainstorming? Vendar pa pri tem ne bi smeli precenjevati vsega skupinskega dela na škodo samotne misli, pravi Cainova. Udeležba v delovni skupini »online« je pravzaprav le ena od oblik individualnega dela. Le predvidevamo lahko, kako bi uspeh internetne kolaboracije bil preprosto prenesen v resnični svet.

Brainstorming  je še vedno zelo popularen. Udeleženci zmotno menijo, da pripelje do mnogo boljših zaključkov. Vendar pa se Cainova strinja v enem – brainstorming ljudi medsebojno povezuje.

Stvari torej ne smemo posploševati v minus sodelovanja na štiri oči. Vsako sodelovanje med očetom in materjo, med staršem in otrokom je dejanje ustvarjalnega sodelovanja, pravi avtorica. Tudi študije na tem področju kažejo, da interakcije na štiri oči ustvarjajo zaupanje, ki ga internetni odnosi ne morejo. Študije kažejo tudi, da je gostota v prebivalstvu v korelaciji z inovacijo. Kljub prednostim tihih sprehodov v gozdu ljudje v gosto naseljenih mestih ravno tako pridobijo od mreže interakcij, ki jih ponuja urbano življenje. Podoben primer ste doživeli, če ste na primer lažje študirali v knjižničnih čitalnicah kot pa doma zaprti v svoji sobi. Okolje je spodbudno in dela ste se verjetno lotili lažje, če ste videli, da niste edini, ki si mora vbijati v glavo nepotrebne podatke, da lahko izdela izpit.

Tokio

V čem se potem to okolje razlikuje od okolij nekaterih delavnih mest in šolskih razredov, ki jih Cainova tako očitno ne mara. Tako knjižnična čitalnica ali odprta pisarna sta družabni prostor. Razlika je le v tem, da v čitalnici lahko prihajaš in odhajaš, kadar te je volja, prost si vseh obveznosti in imaš ves ljubi čas za osredotočenje na svoje delo. Lahko se za hip zamotiš z opazovanjem okolja ali celo rečeš kakšno besedo s svojim sosedom za sosednjo mizo. Svoje okolje lahko kontroliraš. Če potrebuješ več prostora, si lahko izbereš mizo na periferiji, če se morda želiš bolj vključiti v okolje, pa greš v žarišče dogajanja. Lahko tudi oddideš, kadarkoli imaš dovolj dražljajev in si zaželiš nekoliko miru.

Sporočilo tega članka torej ni, da je treba skupinsko delo preprosto ukiniti, ampak da se ga  ponovno preuči. Iskati je treba ravnotežje med  načini dela, ki ustrezajo različnim ljudem. Najbolj učinkovite skupine so uravnotežene skupine introvertiranih in ekstravertiranih posameznikov. Tako bi se morali ustvarjati pogoji, kjer ljudje lahko prosto krožijo med interakcijami z drugimi in delom v samoti in tišini. Šole s skupinskim delom učijo otroke sodelovanja z drugimi, kar je pravilno, a vendar jim morajo omogočiti tudi čas in vajo, ki ju potrebujejo, da se izpopolnjujejo tudi sami.

Naslednjič: Temperament narekuje tvojo usodo?

Viri:

• Susan Cain: Quiet: the power of Introverts in World That Can’t Stop Talking. New York: Crown Publishers, 2012.