Potovanje po Avstraliji in Novi Zelandiji

Odhod v neznano

Začetek poletja. Imela sem 21 let, redno opravljene izpite za tretji letnik Ekonomske fakultete v Ljubljani in dovolj privarčevanega denarja za daljše počitnice. Dovolj sem imela šole, učenja in življenja, ki poteka po kot po tirnicah. Želela sem spremembo, čeprav nisem vedela kaj točno je tisto, kar hočem. Vedela seme le, da nisem srečna. Hotela sem potovati, spoznavati nove ljudi, raziskovati svet in kulturo, a nisem vedela kam naj grem in kako. Po mesecu oklevanja mi je preostalo le, da se negotovo in brez začrtane poti podam v svet.

Staršema sem rekla, da moram od doma in v manj kot tednu dni je prišel čas mojega odhoda. Mami je jokala, kot da bi vedela, da odhajam za leto dni in ne le dva meseca, kot sem nenehno govorila. Poznala me je in vedela, da me pustolovski duh lahko prehitro odnese. Usedla sem se na prvi tovornjak, napoten v Anglijo. Vprašanje o tem, ali se zavedam svoje odločitve o samostojnem odhodu od doma, me je doletelo šele na Londonski obvoznici, kjer me  je voznik tovornjaka odložil iz varnega vozila in prepustil samo sebi. »Saj sploh nisem razmišljala kaj delam!« je bil moj prvi stavek.

Pustolovščina se je pričela z vstopom na tovornjak, ki pelje v London

Stala sem na prazni ulici na obrobju Londona, na ramah nahrbtnik z vsem mojim imetjem, v glavi bolj kot ne le vprašanje, kaj sedaj. Bila sem sama in prišel je čas, da se znajdem po svojih najboljših močeh. Drugega izhoda nisem imela in prav na tak način so si začeli dogodki slediti eden za drugim po neznanem vrstnem redu. Nikoli nisem vedela, kaj natančno se bo zgodilo v naslednjih parih urah, kaj šele naslednji dan ali teden. In ravno to je postal čar mojega življenja. Vse, kar se mi je zgodilo, je bilo presenečenje in ta presenečenja so si sledila dnevno. Nič planiranega, nič dogovorjenega. Ravno to, kar sem hotela. Cel teden sem uživala v raziskovanju Londona, katerega sem sicer predhodno obiskala že s svojo družino.

London

Ko sem zapustila Slovenijo, sicer nisem vedela, katera bo moja naslednja destinacija, čeprav sem imela veliko željo obiskati Avstralijo. Za vsak slučaj sem si uredila avstralsko vizo in upala, da bom imela dovolj poguma in se iz Londona podala tja. Vztrajno sem iskala poceni letalsko karto, jo kupila brez razmišljanja in bila korak bliže svojim sanjam, s prihodom na letališče pa od te čudežne celine oddaljena le še 36 ur.

Harrods v Londonu

Ko se začnejo težave, jim ni konca

Leta 2000 slovenski pasoš ni bil najbolj priljubljen. Na prve težave sem naletela že na Heathrowu, kjer so preverjali mojo vizo in letalsko karto, me pregledali, zasliševali kam odhajam, kje bom živela, od kod mi denar za potovanje in tako naprej. Ko sem se končno uspela vkrcati na let do Singapurja, so se težave nadaljevale. 12 ur dolg let sem si želela skrajšati s spancem. Ko sem se po devetih urah prebudila, so me pričakale otekle noge, ki so izgledale, kot bi bile napolnjene z vodo. Vsi so me mirili, da je to le začasno zaradi letenja in da bo kmalu minilo. Na žalost pa sta bila naslednja dva leta, sedemurni let iz Singapurja do Sydneyja in nato še dve urni let do Melbourna še bolj kruta. Takoj po vzletu so mi nekoliko pomirjene noge ponovno začele zatekati, bolečina pa je bila z vsakim metrom pridobljene nadmorske višine hujša. Komaj sem se sprehodila iz letala do carinikov, a končno sem stopila na Avstralsko ozemlje. Brez prtljage, saj se je izgubila. Kaj me sploh še lahko doleti?

Prihod v Avstralijo

Noge so me peklensko bolele. Nekateri so predvidevali, da imam krvni strdek. Pri 21-ih letih? Športnica? Nemogoče! Obiščem zdravnika, ki me takoj napoti na ultra zvok. Med opazovanjem žil je vladala tišina. Takoj so me napotili v bolnico in potrdili, da imam v mišici pod kolenom 10 cm dolg krvni strdek.

Že v prvih dneh potovanja se je tako uresničila napoved moje mame o podaljšanem potovanju. V Avstraliji bom »morala« ostati tri mesece, saj sem dobila prepoved letenja. Zaradi injekcij, ki sem jih za raztapljanje krvnega strdka prejemala dvakrat dnevno, sem bila priklenjena na dnevno bližino zdravnika. Na srečo mi je lahko pomagala sestrična, ki je medicinska sestra. Doma v Sloveniji je zavladala panika. Kako tudi ne, če mi je družina lahko pomagala le preko telefona, hkrati pa se zavedala, da je hčerka v življenjski nevarnosti.

Nevarnosti svojega strdka se nisem zavedala, dokler en teden po moji diagnozi naslovnice avstralskih časopisov ni preplavila novica o smrti avstralske državljanke ob prihodu na londonsko letališče. O tem so poročali tudi slovenski mediji in eden izmed njih je zapisal: »Osemindvajsetletna Emma Christoffersen je umrla zaradi pljučne embolije, posledice dvajseturnega sedenja v letalu iz Sydneya v London. Nekaj minut po prihodu v London je dejala, da se ne počuti dobro in nato je med čakanjem na prtljago omedlela. Umrla je, še preden so jo pripeljali v bolnišnico. Vsako leto doleti podobna usoda, tako imenovani sindrom letenja ekonomskega razreda, več deset potnikov. Zato jim svetujejo, naj med dolgimi poleti večkrat vstanejo in se sprehodijo naokoli.« Vse to so dejstva, za katera sem kot enaindvajsetletno dekle prvič slišala, verjetno pa se tudi danes še marsikdo ne zaveda, kaj vse se lahko zgodi na dolgih letih, ko skrčeni sedimo na sedežih z malo prostora za noge. Čeprav sedaj že skoraj vsi letalski prevozniki opozarjajo na nujnost gibanja in pitjem vode med letenjem, tega ljudje ne jemljejo resno.

Življenjska ogroženost, 3 mesece prepovedanega letenja, od 30 do 40 injekcij in visoki računi zdravljenja. Tako in prav nič drugače se je začela moja leto dolga popotniška pravljica.

Iz serije:

1. Potovanje po Avstraliji in Novi Zelandiji
2. Konjske dirke v Melbournu in začetek pravega popotovanja
3. Samostojnega popotovanja po svetu se lahko loti prav vsak