Kirgizija – Drzniti si, da uživaš dano lepoto, je zaklad

»Lara! Lara!« sem zaslišala in zmedena odprla oči. V jurti je bilo popolnoma temno in komaj sem razločila postave, ki so se premikale v njej. Glava mi je sama od sebe ponovno zdrsela na blazino in za nič na svetu nisem hotela zapustiti toplega zatočišča svojih debelih odej. Kljub temu da je bilo poletje, so bile temperature na 3000 metrih nadmorske višine v neizoliranih jurtah vse prej kot poletne.

»Vstani, saj imaš že čisto mokro deko!« me glas kar ni hotel pustiti pri miru. Panika je za trenutek prešinila moje telo. Z odporom sem se skobacala iz postelje in se še bolj zgrbila, da le ne bi izgubila preveč dragocene toplote. Pogledala sem svojo odejo in res: v temi sem razločila velik moker madež na moji odeji in nato s pogledom sledila dežnim kapljam, ki so padale iz vrha jurte prav na mojo posteljo. Sledilo je zmedeno in, vsaj zdelo se mi je tako, dolgotrajno iskanje suhih predelov jurte in premikanje premočenih postelj ter kovčkov. Ko smo končali, smo si končno oddahnili, čeprav smo še vedno nezaupljivo pogledovali v luknjast jurtin strop, za katerega so nam še včeraj zagotavljali, da je nepropusten za dež.

To je eno izmed doživetij, košček sestavljanke mojega potovanja. Preteklih štirinajst dni se je razbilo na nešteto spominov, ki zlepa ne bodo utonili v pozabo. Ali ni prav to tisto, kar iščemo med počitnicami? Nekaj novega, drugačnega, umik iz vsakdanjega življenja in zamenjava vsakdana ter vsakdanje perspektive. Upam si trditi, da je bilo potovanje po Kirgiziji prav to. Lov na doživetja, ki pa se vedno zgodijo takrat, ko jih najmanj pričakuješ. Čas je, da sestavimo sestavljanko.

S ciljem, da pristno doživim pokrajino, sem se skupaj s svojo družino in znanci odpravila na sprehod po brezmejni travnati pokrajini, ki je obdajala naš kamp jurt v Son-Kulu. Srečevali smo številne domačine, ovce, ki so mulile travo na travnatih pobočjih, kosmate jake in veliko konjev… in vse skupaj ne bi bilo prav nič čudno, če ne bi za njimi zagledali nenavadnega jezdeca na konju.

»Čakaj, pa saj to je otrok!« sem zaslišala svojo sestrično. Z zanimanjem sem še enkrat pogledala jezdeca. Zdaj nisem mogla več dvomiti, bil je otrok, rdečeličen, toplo oblečen, rekla bi, da je imel kakšnih pet let. Bil je celo premajhen, da bi normalno sedel v sedlu, ampak to ga očitno ni motilo pri usmerjanju konja. Nedvomno je obvladal jahanje in mojstrsko usmerjal čredo konj pred njim. In takrat me je prešinilo: »Tudi jaz si želim poskusiti.«

Še nikoli nisem jahala konja, no, v osnovni šoli so me enkrat posadili na konja, ki ga je potem nekdo vodil, tako da se je konj počasi, izredno počasi, premikal v krogih. Ampak saj sem bila v Kirgiziji zato, da doživim pokrajino, da spoznam, kako živijo domačini! Ni bilo popolnejšega načina, kako bi to uresničila, kot da poskusim jahati. Kaj lahko izgubim? Alea iacta est. Kocka je padla.

Pogledala sem na uro. Bila je pol petih. Zdaj zdaj bi se moglo začeti. V daljavi sem videla konje, ki so se nam hitro bližali. »Bi me moglo biti strah?« sem pomislila. Nekaj trenutkov kasneje sem sedela na belem konju in držala uzde. Po nekaj kratkih navodilih smo se podali v brezkončno ravnino. Fant, star kakšnih 12 let, je vodil mojega konja in strah se je v trenutku razblinil, razpršil v neskončnosti.

Širina pokrajine mi je jemala dih, pogled ni bil nič manj kot čaroben, ampak po dobre pol ure me je počasna konjeva hoja začela dolgočasiti. Kot bi bila ponovno v osnovni šoli, skoraj negibno sedim na konju in pustim, da mojega konja vodi nekdo drug.

In takrat sem zagledala svojega bratranca. Osupnila sem. Nič več ga ni vodil najmanjši izmed fantičev, moj bratranec je jahal popolnoma sam. Nasmehnil se mi je in spodbodel svojega konja. Zadnje minute jahanja sem se vdajala malodušju. Medtem ko sem izgledala kot kupček nesreče, sem se spomnila… da moram samo še enkrat poskusiti. Uro kasneje sem okusila popolno svobodo jahanja – z drugim, ubogljivim konjem. Bilo je kot v kavbojskih filmih, še sama nisem bila prepričana, da se vse skupaj zares dogaja. Galopiranje proti oranžno rdečemu horizontu.

Na potovanju se vedno zgodi kaj, kar preizkuša posameznikove meje. V penzionu, skritem visoko v Kirgiziji, sem se počutila kot doma. Resnično, pokrajina s potočkom je spominjala na slovenske gozdove, nikjer v Kirgiziji še nisem videla toliko zelenja.

Po prijetnem sprehodu smo se odpravili spat. V trenutku bi brezskrbno zaspala, če me ne bi zmotilo škrebljanje. Najverjetneje škripa star les. Škrebljanje se je nadaljevalo. Kot bi nekdo stopicljal po sobi. »Ko bi se ta zvok že nehal!« sem pomislila in prižgala luč. S pogledom sem premerila sobo in moj pogled se je ustavil pri vratih. Nekakšen glodavec se je brezskrbno sprehajal sem in tja. V navalu panike sem skočila iz postelje in hitela, da bi si pobližje ogledala rep nočnega obiskovalca. Nekoliko sem si oddahnila. Bila je miš, ne podgana. Da, tudi to sodi k življenju sredi narave, sredi ničesar.

Kirgizija s svojo naravo pooseblja nepozabno izkušnjo. Nomadsko življenje, ki ga poleti na nadmorski višini tri tisoč metrov še vedno živijo domačini, deluje kot časovni stroj. Človek vstopi v popolnoma drugačen način življenja in tako izstopi iz prehitrega vsakdana.

Spanje v jurtah, brezmejna pokrajina, črede ovc, jaki, jahanje konjev in domačini so garancija za nepozabno izkušnjo. Seveda pa je potrebno v zakup vzeti tudi stranišča »na štrbunk«, odsotnost tušev, signala, električnih vtičnic… kar pa zagotovo prispeva k avtentičnosti celotnega potovanja. Prav to je tisto, kar si človek najbolj zapomni.