Samostojnega popotovanja po svetu se lahko loti prav vsak

Končno sem prispela v Sydney, enega najbolj znanih svetovnih mest, znanega predvsem po operni hiši, vsakoletnega novoletnega ognjemeta in tradicionalne gejevske parade. Poiskati sem si morala poceni hostel oz. mladinski dom za teden dni, da bi tako privarčevala nekaj denarja. Sama potovanja so res lahko zelo poceni, a stroški nastanitve in prevoza žal nanesejo največ. Dodatno se stroški povečujejo z obiski turističnih znamenitosti v velikih mestih. Sydney je sigurno eno izmed njih.

Bila je sredina novembra 2001, sonce je močno pripekalo, poletje v zagonu. Med tem, ko so v Sloveniji iz omar že vlekli zimska oblačila, sem se sama sončila in kopala na Bondi Beach, znani Sydneyski plaži, okoli nas pa so že letali božički. Prvič sem bila na južni polobli in opazovala, kako novoletne jelke krasijo poletno mesto. Seveda je nam Evropejcem to skregano z logiko, Avstralci pa so navdušeni nad tem, da njihovo novo leto ne vključuje snega, temveč peklensko vročino. Hm. Začuda nikoli nisem pomislila na to, kaj starši natvezijo svojim otrokom glede prihoda Dedka Mraza. Verjetno jelene in zimske sani zamenjajo z morskimi psi in vodnimi sanmi.

Imela sem teden dni za ogled mesta in kot največji turist, sem si ogledala vse znamenitosti: Sydney Aquarium, ki podvodni svet prikazuje s hojo po podvodnih tunelih, obkroženih z vsemi mogočimi vrstami rib, morskimi psi, želvami in podobno, AMP razgledni stolp s prekrasnim razgledom nad Sydney, Taronga živalski vrt, Harbour Bridge s svojim znanim polkrožnim lokom, Maritime muzej s podmornicami, Sydneyski observatorij, olimpijski stadion, Art Gallery z nastopi aboriginov in igranjem didgeridooja ter najbolj znano Sydneysko operno hišo. Prvič sem jo videla že s trajekta, ko smo se peljali v živalski vrt. Pravi način za njen ogled. Vidiš jo s pravega zornega kota, kot jo navadno prikažejo na razglednicah ali v filmih. Bolj si oddaljen, lepša je. V ozadju se je dvigalo mesto z visokimi zgradbami, ki jih nismo vajeni. Zgodba, ki jo nosi to arhitekturno čudo, te skozi ogled fascinira. Začeli so jo graditi leta 1959 po zasnovi Joorna Utzna, danskega arhitekta, ki svojega dela nikoli ni videl v živo. Gradnja naj bi trajala 4 leta, stroški pa $ 7 milijonov. Končali so jo v 14-ih letih, stroški pa so znašali kar 102 $ milijona. Lastniki so postali prebivalci, ki so stroške pokrili z nakupom loterijskih srečk z visokim glavnim dobitkom. Navidez gladka in snežno bela streha je pokrita s ploščicami bele in kremne barve. Rokam dosegljive ploščice so morali zamenjati in čvrsto pritrditi, saj so jih turisti s seboj jemali za spomin. Sama nikoli nisem bila nek arhitekturni navdušenec, a me je Sydney vseeno navdušil. No ja, vse dokler ne začnejo opevati in razlagati o cerkvah in stavbah zgrajenih v 19. stoletju. Takrat pa jih z veseljem opazujem, kako z navdušenjem razlagajo o njihovi »dolgi« zgodovini in o vsem, kar je pustila za seboj.

Začetek pravega popotniškega življenja

Na samostojni poti nisem niti dva tedna in že sem se navadila popotniškega načina življenja. Hostel, delitev sobe s še devetimi popotniki, skupna kuhinja in stranišča, gledanje istega TV kanala. Omara je nahrbtnik, porinjen pod posteljo. Polno novih zgodb in predlogov, tako da so se mi kmalu vsi plani razblinili. Vse informacije s strani popotnikov sem spravila v en kotiček in jih privlekla na dan, ko je bilo to potrebno.  Starše sem preko interneta obveščala kje sem, da bi vedeli kje me iskati v primeru, da se mi kaj zgodi.

V vseh tistih trenutkih, ko se stalno nekaj dogaja in nimaš časa razmišljati o domu, nikogar ne pogrešaš. Preveč imaš vsega. V zelo kratkem času sem spoznala več novih ljudi, kot v preteklih verjetno parih letih. Doma se vrtimo v enih in istih krogih, do drugih ostajamo zaprti. Tu se ti krogi menjajo iz dneva v dan. Nekaterim najbolj pereče vprašanje je bilo in še vedno je, kako lahko potujem sama. »Sama greš po svetu? Kako si upaš?« Težko je razložiti, da sploh ne potuješ sam. Vsak dan spoznaš nove obraze, nekatere bolj, nekatere manj všečne, vendar glede na situacijo lahko izbiraš in se sam odločaš kdo je tisti, s katerim boš delil svoj čas. Če se na pot odpraviš z nekom, ki ga ne poznaš dovolj dobro, pa lahko potovanje kaj hitro postane naporno in zoprno.

Pogovori s popotniki so mi vsak dan sproti zmešali glavo, saj nisem več vedela, kam bom šla naslednji dan. In ravno na ta način sem kar naenkrat pristala v Byron Bayu, majhnem obmorskem mestu, iz Sydneyja oddaljenega 13 ur vožnje. Peščena plaža, le 100 metrov oddaljena od sobe, valovi in pogled do koder ti seže oko. Končno tisto, po kar sem sploh prišla v Avstralijo. Za mene se je šele tu začel »dopust«. Kot se spodobi po lokalni sceni, sem morala takoj opraviti tečaj surfanja. Skupaj z neko irsko ekipo, sem se najprej učila surfanja na suhem in nato še v vodi. Motorika mi načeloma ne dela problemov, a ta šport več kot očitno ni bil zame. Čeprav sem se dvignila na desko in surfala po valu, še vedno nisem razmišljala o ničemer drugem kot o tem, kaj bom naredila, ko padem v vodo in me pokrije ta neskončna gmota vode, ki pa se je bojim. Priznam. Utrujena in premražena, čeprav ne vem iz katerega razloga navdušena nad surfanjem, sem komaj čakala vroč tuš in posteljo. A ta slednja je v popotniškem življenju bolj težko dosegljiva pred drugo, tretjo ali četrto uro zjutraj. Vsaj v teh koncih sveta.

Usoda in daljša noč je že hotela, da sem prav ta večer v tem popotniškem raju spoznala tri Norvežane in Avstralko, s katerimi sem po trinajstih letih še vedno v stiku preko elektronske pošte, poleg tega pa smo se tudi že večkrat videli in obiskali. V Sloveniji, na Norveškem in v Avstraliji. Meagan, omenjena Avstralka, takrat stara 17 let, je takrat občudovala moj popotniški podvig in »pogum«. Danes jo po njenih poteh in dogodivščinah v zadnjih petih letih občudujem jaz. Dokaz več, da to zmore vsak, čeprav se tega ne zaveda ali celo boji.

Iz serije:

1. Potovanje po Avstraliji in Novi Zelandiji
2. Konjske dirke v Melbournu in začetek pravega popotovanja
3. Samostojnega popotovanja po svetu se lahko loti prav vsak