Konjske dirke v Melbournu in začetek pravega popotovanja
Krvni strdek je bilo potrebno raztapljati. V trebuh sem dvakrat dnevno dobivala injekcije za raztapljanje in ravno zaradi potrebne bližine medicinske sestre sem v Melbournu ostala 14 dni. Obiskovala sem okoliške znamenitosti, sam center mesta in si pripravila plan za pot, na katero se bom odpravila, ko mi to dovolijo zdravniki. V Melbournu sem bila ravno v času Avstralcem zelo popularnih konjskih dirk. Melbourne Cup je največja in najpomembnejša konjska dirka v Avstraliji.

Med raztapljanjem strdka, sem obiskala tudi živalski vrt. Na sliki z vombat-om
Označena kot »dirka, ki ustavi narod« je hkrati najbogatejša in najbolj prestižna na svetu. Same dirke potekajo približno 3 ure, za vse nas navijače pa vse od zgodnjih jutranjih do poznih nočnih ur. No, vsaj tako je bilo z nami. Na dirko sem se odpravila s sorodnico Kirsten in njenimi prijatelji. Opozorila mi je, da se moram lepo napraviti in mi takoj dala vedeti, da moje razcapane popotniške cunje ne bodo prišle v poštev. Posodila mi je nekaj stvari iz svoje garderobe in po vrhu dodala še klobuk. OK?? In sedaj? Saj sem punca, pa vendar bolj ena izmed tistih, ki rada nosi kratke hlače, kratke majice in japanke, nisem pa ravno najboljša, ko se je treba urediti. Klobuk sem nato le vzela, a bolj za zabavo in malce smeha na svoj račun, ki ga ni manjkalo.

hranjenje tasmanskega tigra
Na glavni železniški postaji se je trlo ljudi. Bila je sobota, 9. ura zjutraj. Moški v oblekah, kot da bi odhajali v službo, ženske v urejenih večernih toaletah. Vsi so bili nasmejani, dobre volje in polni energije. Več kot očitno so ta dan, avstralski praznik, komaj čakali. Natrpani »modni« vlak se je po pol urni vožnji do hipodroma popolnoma izpraznil. Čeprav zgodnje sobotno jutro, je na hipodromu že mrgolelo ljudi. Našli smo si »piknik« prostor, na katerem smo razgrnili deke in na njih postavili piknik košare, polne grickalic in vina. Ustavila sem se in gledala okoli sebe. Spomnila sem se nadaljevanke »Vrnitev v paradiž«, ki sem jo gledala še kot otrok in občudovala Stephanie Harper. Tisti, ki ste jo gledali, natanko veste o čem govorim, drugi pa si poskušajte pričarati vzdušje 90.000 navijačev, milijone konjskih stav, vršanje množice ob prihodu konjev v cilj in VIP tribuno s polno bogataši, lastniki teh visoko vrednih čistokrvnih konj.

koalo smo lahko pobožali in jo držali v rokah
Ob ograji se je trlo ljudi in ob vseh dirkah se niti enkrat samkrat nisem uspela prebiti tako daleč, da bi videla tekmovanje konj, posebej tistih, na katere sem tudi sama stavila. Kako zanimivo, da sem bila na eni največjih konjskih dirk na svetu, a nisem videla teči niti enega konja? Skoraj malce smešno. A tako zelo kot na tej dirki, že dolgo nisem uživala. Vsem okoli mene sploh niso bile važne konjske dirke, temveč vzdušje, ki je bilo naravnost enkratno. In že sem bila pri pregovoru: »Vse je za nekaj dobro!« in »Vsaka stvar se zgodi z razlogom.« Ne le, da sem zaradi krvnega strdka ostala v Melbournu in uživala na tako prestižni dirki, temveč tudi doživela pravo lokalno vzdušje in se vživela v vlogo domačinov.

fotografija, ki jo je z mojim fotoaparatom naredil prijatelj na konjskih dirkah. Sama konjske dirke nisem videla.
Končno na pot
Na najnovejših slikah z ultrazvoka o krvnem strdku na sreči ni bilo več ne duha ne sluha. V Melbournu sem bila že skoraj 3 tedne in bil je skrajni čas, da grem naprej. Za popotnico si kupim aspirine, s katerimi si z dnevnimi dozami redčim kri, napokam 65-literski ruzak in odkorakam do avtobusne postaje.
Prva je bila na spisku Canberra. Čeprav so mi jo Avstralci močno odsvetovali, saj naj bi bila dolgočasna in turistično zanimiva le za arhitekte, se mi je zdelo, da skoraj ne moram mimo nje. Navsezadnje je to le glavno mesto Avstralije. Skupaj s postanki smo se vozili kar 9 ur. Zaradi noge in bojazni, da ne bi ponovno dobila krvnega strdka, si nisem upala zaspati. Noč se je tako zdela neskončna, a končno se mi je zdelo, da sem popolnoma svobodna. Po dolgem čakanju zaradi zdravstvenega stanja sem končno začela s svojim potovanjem po Avstraliji.

avstralski noj “emu” s kengurujem
Ob šestih zjutraj smo se pripeljali v popolnoma mirno, bolje rečeno mrtvo mesto, ki ni kazalo znakov življenja. Zgledalo je, kot da bi ga zapustilo vseh dobrih 300.000 prebivalcev, primerljivo z našo Ljubljano. Canberra je bila za glavno mesto Avstralije določena leta 1908 kot kompromis med dvema glavnima tekmecema, Melbournom in Sydneyjem, med katerima je tudi locirana. Mesto je bilo načrtovano in na novo zgrajeno z nule, da bi tako lahko služilo svojemu namenu. Večini, kot tudi meni, je to absurdna situacija, spet drugim, npr. arhitektom, pa enkraten kotiček za ogled novodobne gradnje. Čeprav sem imela v tem mestu namen ostati 3 dni, sem se po daljšem sprehodu odločila, da že naslednji dan nadaljujem pot proti Sydneyju. Nad mestom sem bila razočarana, nikjer nisem videla ljudi, razen kakšnega turista, ki je enako zbegano kot jaz taval po mestu in iskal kaj zanimivega.

Melbourne cup
Jasno mi je bilo tudi, da me mesta ne zanimajo. Zanima me narava in njene naravne znamenitosti. Če ne drugega, sem uživala v hostlu, v katerem sem se v pogovor zapletla z mnogimi svetovnimi popotniki, še najbolj pa mi je v spominu ostal Francoz, ki je bil na poti že dobrih deset mesecev. Sama v tistem trenutku nisem mogla dojeti, da je to sploh mogoče. Najdlje sem do sedaj potovala mesec dni. Njegove navdušujoče zgodbe iz Indije, Indonezije in Avstralije sem požirala s široko odprtimi očmi in si želela, da bi bila na njegovem mestu. Niti zavedala se nisem, da bom tudi svoje popotovanje, ki naj bi bilo dolgo le dva mesece, zaključila šele po enem letu.
Takšna je vedno usoda popotnika. Nikoli ne veš kje boš naslednji dan spal, jedel, se potikal in nadvse užival življenje. Čeprav potuješ sam, tega skoraj ne moreš reči, saj vsak dan spoznaš nove ljudi, s katerimi preživiš dneve ali tedne, odvisno od interesa, zanimanja in smeri poti. Vse, kar se od doma zdi nemogoče, se na potovanju dogaja in je resnično. Česar si se do takrat bal, kar naenkrat narediš brez strahu in premisleka. Stvari, o katerih si le sanjal, so se začele odvijati s svetlobno hitrostjo. Čeprav sem videla, da je vse postajalo zelo lahko in enostavno, pa sem bila vseeno ponosna nase. Tega namreč leta 2001 kot punca, Slovenka in enaindvajset let stara študentka ni bila sposobna vsaka. Danes, skoraj 14 let kasneje, je to že veliko lažje in bi moralo biti na življenjepisu vsakega državljana. Predvsem pa študenta ali študentke, ki imajo na voljo veliko prostega časa. Denar pa se seveda zasluži le z delom. Tega meni kot študentki ni nikoli manjkalo. Le najti ga je treba.
Iz serije:
- Potovanje po Avstraliji in Novi Zelandiji
- Konjske dirke v Melbournu in začetek pravega popotovanja
- Samostojnega popotovanja po svetu se lahko loti prav vsak