Madagaskar – takšne in drugačne prigode
Povzetek iz zapiskov s popotovanja po Madagaskarju, september 2013
…Velika skala je označevala mejo, do koder je bila cesta že preizkušena z edinim avtomobilom v vasi, daleč naokoli, od tu naprej pa je bila pot še uganka. Seveda nam je bil ta podatek v tistem trenutku še prihranjen. Tone, tokrat v vlogi našega šoferja, sicer pa misijonar, ki deluje na otoku že tri desetletja ter njegovi pomočniki, vaščani, ki so nas spremljali, so se odpravili nekaj 100 metrov peš naprej po poti, da bi ocenili stanje prevoznosti.
Po vrnitvi in posvetu je padla odločitev:«Gremo poizkusit, kakor daleč bo šlo, se bomo peljali!« In res smo se peljali. Do prve prevelike strmine, čez skalne grbine, do naslednje prenevarne korenine, do vode, kjer cesta izgine, skratka po poti, da te mine…
Ampak ni nas minilo, kajti prišli smo v vas Ifasy. Tu oči ljudi žarijo drugače.
…Zadnji teden bivanja na Madagaskarju smo namenili ogledu glavnega mesta Antananarivo.
V mesto se je bilo najenostavneje odpraviti s taxijem, po mestu pa nadaljevati pot z avtobusom. Taxiji so skoraj vsi enotnih ‘bež’ barv, znamke Renault 4, v prevodu, dobre stare ‘katrce’, ali pa kakšen Peugeot, s statusom ‘oldtimerja’. Razbito vetrobransko steklo je skoraj pravilo, vzvratnih ogledal ni na voljo, merilniki hitrosti nič več ne služijo svojemu namenu, uporaba varnostnega pasu pa bi bila verjetno v primeru nezgode bolj ne varna kot varna, glede na to, da smo se po klancu navzdol spustili z ugasnjenim motorjem in prestavo v prostem teku…Pa čeprav smo tik pred tem, na vrhu hriba, kjer se nahaja bencinska črpalka, za vsak slučaj, napolnili rezervoar z dobrim litrom bencina, ravno za znesek (5000 ariarijev ali slaba dva evra), ki smo ga pred vožnjo plačali taksistu. Sicer ves čas enakomeren tempo vožnje, z vmesnimi prometnimi zastoji in prekrški, ki jih vozniki dobronamerno pospremijo z opozorilnim hupanjem. V koloni lahko namreč čakaš tudi kakšno uro, da se premakneš nekaj metrov. Posledica tega so ogromne količine izpušnih plinov v ozračju.
Ne glede na to, so ljudje ves dan na ulicah. Prodajajo, se družijo, prosjačijo ali pa žeparijo. V slednjem so še posebej spretni, kar smo izkusile tudi same, ko smo ostale v trenutku nepazljivosti brez mobilnega telefona in bile ob nekaj denarja, kar je rahlo otežilo naše telekomuniciranje in mobilnost, vendar se nismo vdale. V tem primeru je bila dobra stvar ta, da je na otoku pijača cenejša kot bencin, tako smo se odločile, da gremo del poti peš in raje še enkrat nazdravimo, za kar smo imele v teh dneh dober razlog, namreč rojstnih dni v tem mesecu res ni manjkalo…