Poroka – kos papirja, ali nekaj več?

Kaj je poroka? Kos papirja ali vseeno nekaj več? Včasih sem si mislila, da poroka ni pomembna. Da je le košček papirja. Formalnost. Pa danes? Čeprav sem poročena in poroka za naju z možem ni bila zgolj formalna potrditev, nanjo še vedno lahko tako pogledam.

Kdaj? Če nekomu ni do poroke, le zakaj bi se moral poročiti? Zato, da zadovolji družbene standarde? Da bodo starši, tete, strici pa dedki in babice srečni? Nikakor ne! Pač pa se poročiš zato, ker čutiš, da je tako prav. Ker oba čutita, da je to nekaj, kar vaju bo še bolj povezalo. In si oba tega želita. In takrat poroka med dvema ne bo le formalnost, pač pa tisti ”nekaj več”.

In kaj je tisti ”nekaj več”?

Kako sva midva sploh prišla na idejo, da skleneva zakonsko zvezo? Enostavno čutila sva tako. Pa ne da bi bilo kaj narobe, če se ne bi poročila. Enostavno, čutila sva, da je tak korak pravi.

Nisem zagovornica snubitev v slogu Hollywodda. Oh, ne. Nikakor ne. Jih ne obsojam, nekatere so lahko celo prav prikupno simpatične. Osebno pa je nisem potrebovala, niti bleščečega zaročnega prstana. Še celo rekla sem mu, naj mi ga ne kupuje (no, pa saj ne da je pomislil nanj). Da bova rajši kak euro več dala za poročna prstana. Ta nama bosta večen spomin na dan, ko sva se dokončno ”predala” drug drugemu. Ampak to je že stvar posameznika. Kakor kdo želi.

Midva sva sklenila, da se poročiva, kar tako. Prav nič romantično pravzaprav. Zvečer, na kavču. Ob pogovoru. Ko sva se kar naenkrat vprašala:”Kaj pa midva? Zakaj se ne bi poročila?” In sva se odločila, da se bova. In sva se. Brez velikega kompliciranja. Brez sledenja željam vseh drugih. Seveda, sva želela, da se svatje dobro počutijo. V prvi vrsti sva pa gledala na naju. Vendarle je bil to najin dan. Kaj so si za ta dan želeli drugi, je njihova stvar. Ki so jo ali pa niso ali pa jo še bodo lahko uresničili na svoji poroki. Kljub začetnemu nerazumevanju ljudi okoli naju zakaj ne ”dovoliva” vmešavanja v odločitve, so kmalu spoznali, da je že prav tako. Da bo vse prav.

In bilo je. Bil je lep, sončen septembrski dan. Leto dni nazaj. Vse je bilo v redu. Popolno. Dan, brez pričakovanj, a vendar izpolnjen v vsej svoji meri.

Zakaj rečem dan brez pričakovanj? Zato, ker sva se tisti dan (kljub vsem pripravam) prepustila toku. In še dobro, saj se je že jutro začelo … hmmm … pestro! Namreč, ”zamočila” je vizažistka. Enostavno je ni bilo. Sestrična je na skrivaj, potihem čakala na moj živčni izbruh v stilu: ”Ja, kako naj se pa sedaj poročim?!” Jaz pa: ”Ja, prav, ne bomo je čakali, se bom pa sama namazala”. In je šlo dogajanje naprej. Le v obratnem vrstnem redu, kot je bilo načrtovano. No, dan je vseeno ”rešila” vešča roka prijateljice.

Ko sem se kasneje o tem pogovarjala z znanko in je ta rekla, da če bi se to zgodilo njej, da bi odpovedala poroko. Sem si rekla – opa! Kaj?! Zaradi make-upa bi se odpovedala poroki?! Svoji poroki z moškim, ki ga ljubiš? Pa kaj ni to, da skleneš življenje z moškim, ki si si ga izbrala, bistvo tega dne? Seveda je. Vsaj zame.

Zato vsem bodočim nevestam polagam na srce. Seveda poskrbiš, da je vse lepo, urejeno, da ima rdečo nit. Seveda vse ”skrbno” načrtuješ. Vendar pa: niso pomembni odtenki prtov, pa kakšne barve je strop v gostišču (ja, tudi takšne neveste obstajajo), tudi torta ni najpomembnejša (in ne, torta ni tisto, o čemer se govori še dolgo po poroki. Govorilo se bo o vajini medsebojni energiji. No, ali pa o torti, če tiste prave energije ni.), tudi make-up ni pomemben, niti ni pomembno, če si tvoj bodoči mož narobe natakne kravato (moj si jo je) …

… zares pomemben je tisti trenutek, ko rečeš:

”Da.”

In takrat se v tvojem srcu nekaj zgodi. Na licu se morda pojavi solza sreče (pri nama so tekle), nasmeh, iskra v očeh. Stisk roke, ki ti pove vse. Pomemben je tisti trenutek, ko se s partnerjem pogledaš v oči in veš, čutiš in to pokažeš vsemu svetu – ta človek je pravi zame. Vsa ljubezen, naklonjenost, zaupanje, spoštovanje, razumevanje. Vse je v tistem pogledu, dotiku rok.

Pa boste rekli. Dobro, dobro. Ampak, ali se s poroko dejansko kaj spremeni? Ali je potem življenje drugačno?

In vam, brez pomisleka, odgovorim:”Se! In je!”.

Življenje seveda teče naprej. Služba, obveznosti. Seveda tudi računi še kar prihajajo. In težave, težke odločitve so še vedno. Težki trenutki? Seveda! Odgovornost? Še večja! Saj kar naenkrat nisi več odgovoren le zase, ampak se zaveš, da si sedaj resnično v dvojini. Saj si bil že prej, kot par. A vendar. Drugače je. Ampak, če je ob tebi prava oseba … Potem ti že bežen pogled na roko, ki jo od poroke dalje krasi prstan, nariše nasmeh na obraz in lep občutek te ponovno prevzame, ko se zaveš, da si z nekom resnično povezan. Pa ne zaradi lepega, bleščečega prstana. Ampak zaradi tistega, kar ta prstan predstavlja.

Drugače je tudi formalno. Že samo priimek. Najbolj ”nenavadno” pa je, ko ti vprašajo:”Pa mož? Kako je?’ Ali pa, ko ga predstaviš: ”To je pa Aleš, moj mož.”, potem pa se navadiš. Mož in žena. Lepo zveni. Ja, lepo je biti žena.

Ne bom rekla, da po poroki, še bolj ljubiš. Bolj ne gre. Ampak drugače. Bolj predano. Še bolj povezano kot prej. Srečna sva bila že pred poroko. Po njej? Sva srečnejša? Bolj zaljubljena? Se bolj spoštujeva? Se več pogovarjava? Nekako lahko na vse odgovorim:” Ne, a vendar ja.” Težko je razložiti. Vse to, vsa ta občutja so bila prisotna že prej. Poroka je za naju, ki sva si poroke oba želela (nekoč, nekdaj, s pravim človekom), vse te občutke le še potencirala. V kolikor si poroke ne bi želela, bi nama ”koruzništvo” še naprej zadostovalo.

Seveda nisva popoln par. Daleč od tega. In seveda se skregava. Tudi večkrat na dan, če je potrebno. Lažejo tisti, ki pravijo, da se vedno v vsem strinjajo, da se nikoli ne prepirajo. Ljudje smo si, pa se lahko še tako dopolnjujemo, različni. Vseeno pa, če potegnem črto. Po poroki se stvari spremenijo. Na lepše. In če je bilo že prej lepo, je potem le še lepše. In takrat, ko začutiš tako, takrat je bila formalna sklenitev zveze vseeno ”nekaj več” kot list papirja.

Zato, če si poroke želite in je ob vas pravi človek … priporočava!

P.S. Mož se strinja z vsem, zgoraj napisanim.