Nedelo – vstopnica za životarjenje ali bleščečo priložnost?

Brezposelnost je za samske lahko ne(znosen) izziv.

Dolgotrajna izguba priložnosti za delo ali večletno brezplodno iskanje dela novopečenih maturantov in diplomantov, vseh, ki so ravnokar zaključili šolanje, ima zagotovo posledice.

Z davki do propada ali z mladimi v prihodnost

Sledeči zapis izvira iz mojih delovnih izkušenj. Po končani šoli sem pred samozaposlitvijo in sedanjo brezposelnostjo nekaj časa delala v turizmu. V dobrem, pridnem in poštenem kolektivu sem bila obdana s toliko marljivimi ljudmi, da sem se takrat kar malce nalezla njihovega navdušenja nad delom v kampu in centru dobrega počutja, med drugim pa tudi malce prikritega deloholizma.

Skoraj vsi tisti, ki nismo bili v službi po deset ur dnevno, kar je v glavni turistični sezoni pogosto, smo poleg osem urnega delovnika opravljali še kako honorarno delo. Ko honorarno delo še ni bilo tako omejeno kot danes. Da smo lažje plačali kako položnico ali si privoščili en dan dopusta v sanjskih tropih več. Kar pa je danes le še lep spomin.

Zatem sem bila nekaj let samozaposlena. Dokler se ni leta 2010 zgodil (ne) slavni dvig davkov za podjetnike, za vse samozaposlene. Čemur je sledilo nižanje honorarjev (na primer v kulturi), zvišanje davkov celo za najnižjo davčno stopnjo – za vse, ki smo delali le še preko avtorskih pogodb in za gospodinje. Ob tem se sprašujem: “Je država s tem prejela željeno vsoto denarja, ali pa jo je z masivnim ‘zapiranjem’ s.p.-jev in s porastjo davčnih dolžnikov ter z izgubo mnogih plačnikov davkov celo še dodatno izgubila?” Na primer, če bi se bilo danes možno samozaposliti za davek vsega skupaj stotih evrov na mesec, bi država skoraj čez noč gotovo pridobila množico podjetnikov, predvsem mladih, sposobnih, polnih svežih zamisli. Razvoj gre naprej, z njim se spreminja tudi miselnost, predvsem na področju izboljšav življenjskega standarda.

Prepuščenost topemu vsakdanu ali sprememba?

Za samske je dolgotrajna izguba dela morda še težja kot za tiste, ki živijo v paru, na primer za poročene. Življenjski stroški se višajo, plača in socialna podpora pa ostajata enaki. Marsikdo, ki je brez službe in plačuje še visoko najemnino ali ima na grbi velik kredit, gotovo razmišlja, da je morda še najbolje, da postane brezdomec ali se preseli v vrtičkarsko kočo na obrobju mesta. Saj ne zmore več plačevati položnic. Kar spominja na naravno katastrofo. Izgubo normalnih pogojev za dostojno življenje in položaj v družbi.

Z vidika samske osebe se lahko prav vse zdi težje. Še hrana le za eno osebo je lahko morda ponekod dražja, kot nakup določenih živil na veliko. Vsaj pred leti je bilo tako, stvari se počasi le spreminjajo, tudi na tem področju. Zahvaljujoč porasti dobrodošlih diskontov, trgovin z nizkocenovnimi izdelki za mase. In kljub vrnitvi k naravi, povečanju števila vrtov, doma narejenih kozmetičnih izdelkov, ipd. cene osnovnih stroškov ostajajo enake.

In takrat se mlada izobražena oseba vpraša: “Čemu vsa dolga leta guljenja šolskih klopi, vsestranskega izobraževanja, če pa niti delčka tega znanja ne morem izkoristiti?” Mislim, da v Sloveniji še vedno velja, da naj bi ženske gospodinjile, moški pa se lahko medtem posvetijo svojim konjičkom, delu ali brezdelnemu gledanju televizije. Da, ampak včasih je imela množica žensk poleg otrok in kuhalnice v roki tudi službo. Čeprav, roko na srce, marsikateri gotovo ustreza biti doma in se čimbolj posvetiti svojim najbližjim. Kar spominja na vrnitev v srednji vek. A tiste ženske, ki so stremele h karieri (kakorkoli si kdo to besedo kdo razlaga), gotovo niso najbolj zadovoljne. Po drugi strani pa lahko rečemo, da je tudi gospodinjenje delo.

Vse ima dve plati. Odločiti se moramo le, kako bomo gledali na določeno situacijo in česa se lahko v težavah naučimo. Da te ne postanejo dosmrtne. Stagniranje je nevarno. Potrebujemo novosti, pa čeprav je to morda le zasnova prvega vrtička ali kakega večjega življenjskega koraka.