Neskončna zgodba (53)
Sokovi so nekje iz osrčja telesa spet stekli po njenih žilah. Resda jo je sem ter tja še hotelo kdaj potegniti pregloboko vase, a tudi v tem je sčasoma spoznala prednosti in je znala tudi takšne trenutke ceniti.
Rebrnemu zalivu se je sprva nekoliko izogibala. Vedela je, da ji nikoli ne bi prizadejal velike škode, a spomini, ki jih je vzbujal, so bili le še premočni. Zato ga je nekaj časa gledala le od daleč, počasi pa se mu je vse bolj približevala. Na nasedli mivki je lahko še čutila duha preteklih dni, ko se je tam sprehajala z Maksom. Še zmeraj je malo bolelo, ker je kar tako z vsem drugim izginil. Težko je bilo kar sprejeti, če ni prej vsaj poskušala razumeti.
A po nekaj brezuspešnih poskusov se je odločila, da je tako pač že moralo biti in da si je s tem sedaj pač brezsmiselno razbijati glavo še naprej. Tudi če ne ve točno kam, je vse mnogo bolje kot pa vegetirati na soncu kot kaka rastlinica. In čakati. Ker s čakanjem vedno pridejo tudi pričakovanja. Ta pa še nikdar niso bila takšna, kakršna si je zamislila.
Zato ji je tudi šlo tako dobro vse to, kar je zadnje mesece počela. Enkrat vmes si je celo morala priznati, da je tale njihov otok zares nekaj najboljšega, kar je dobila v življenju, in da je morala imeti salamensko srečo, da je pristala prav na njem. In za vse, kar se ji je zgodilo in s čimer je prišla do dna. Mnogo reči na tem svetu pač nikoli ni dorečenih. Sploh pa če si samo človek.
Veliko časa je preživela tudi na verandi babičine hiše in opazovala svet okrog sebe. Sčasoma si je tja pripeljala še majhno mizico, da bi ji bilo udobneje. S pogledom na ocean pred sabo si je namreč sem in tja zaželela še kakšno kavo, ki si jo je nekje morala tudi skuhati. In zato je enkrat v mestu kupila še kavomat po smešno nizki ceni, ki je potem stal na mizici v zapuščeni kuhinji. Pa tudi to mizico je bilo enkrat treba zamenjati s pravo mizo. Hiša je res že nekoliko razpadala, a to je ni odvrnilo od tega, da ne bi sem ter tja kdaj pometla ali odstranila kakšno pajčevino. Ker med zimskim časom oče ni imel kaj početi, se je nekoč sam ponudil, da bi nekoliko popravil streho in zamenjal razmajane strešnike. In tako dalje po drobnih korakih, dokler se ni Irena zavoljo vedno bolj spodobnega videza in prijetnih trenutkov, ki jih sama preživljala v njej, odločila, da se je preseli v babičino hišo. V njej je manjkalo le še nekaj najnujnejšega pohištva, stari Gašperček pa je samoumevno spadal zraven, ko so nekega že pomladnega dne natovarjali kombi, ki si ga je sposodila pri Ani.
Babičina hiša ji je nudila dovolj zavetja s svojimi spomini pa tudi sama sebi je postala dovolj velika opora sama sebi, ki se je nekoč že skoraj posušila, sedaj pa je spet rasla, da je v hiši lahko našla dovolj varnosti za karkoli in kogarkoli. Ne da bi se prav dobro zavedela, je postajala podobna svoji babici. Irena tega sicer ni vedela. To je nenazadnje opazila le njena mama. In njej je bilo to prav všeč.
Se nadaljuje …
