Nežka

»Nekaj boste morali storiti, sicer boste pregoreli!« se je doktor sočutno poglobil v Urškine oči. Ni mu še bila čisto všeč, a iz bolnišnice jo bodo vseeno poslali. Prosila je, da bi šla že danes, dobro se počuti in izvidi so v mejah normale.
Urška je vzdihnila in sled obupa je dahnila iz njenega rahlega glasu:«Ne vem, kaj naj. V dom je ne moremo dati, me bo žlahta požrla.. Saj mogoče bo bolje..« Bala se je, da se je slišalo kot »mogoče ne bo dolgo«… Krvni izvidi njene tašče so govorili, da lahko ženska živi še leta, kljub dobrim osmim križem, ki so njen hrbet ukrivili in ven potisnili vidno grbo. Srce, tlak, kri, voda, vse je dobro. Celo zelo dobro za tako starost, ko bi le glava bila kot nekoč.. Pravega zdravila ni, so rekli zdravniki. Demenca, Alzheimer, pa nekaj latinskega, kar je Urška po zdravnikovi obrazložitvi razumela kot »starostna žlehtnoba.«
Tisto jutro se je Urški nenadoma začelo vrteti v glavi, mrzel pot ji je polzel po hrbtu in obrazu, začela je trzati in potem jo je zagrnila tema… Kolaps, so rekli na urgenci. Odpoved ,odklop, šok…. Pregorelost, izčrpanost zaradi fizične obremenitve in živcev… Nujno spremeniti način življenja!
Zdravnik je stisnil njeno, nato pa še moževo roko. Trdo stisnil, kot bi hotel reči:«Razumem vas, ampak če je ne boste dali v dom, bo vse tako kot prej…«

Zapustila sta bolnišnico in mož je zapeljal na magistralo, molče, le tu pa tam je stransko poškilil na ženo, še vedno preveč bledo in zatopljeno v tišino.
Ko sta zapeljala na dovoz h kmetiji, je težko vzdihnil:«Zjutraj je spet vse posrala, z drekom mazala po zidu in čvekala, da briše ploščice…Potem je vreščala kot sraka, ko sem jo vlekel v kopalnico. Da bi človek znorel. A veš, da zdaj pa včasih potihem že prav prosim Boga, da bi jo vzel in nas vse skupaj odrešil!«
»Jože, to je greh!« se je zdrznila Urška. Tvoja mati je!«
»Greh, greh…kaj vse je greh.. kam bo to pripeljalo, ti boš zbolela…živci te napadajo. Kaj naj si pomagam, če ti prideš ob moč, a takrat bi pa mati lahko šla v dom? Urška, jaz bi jo kar dal, pa naj žlahta reče, kar hoče… Bodo že utihnili. Enkrat! Če prej ne, ko bodo sami imeli take ljudi!«
Urška je odločno odprla vrata in izstopila, potem pa se ji za svet spet zamajal in morala se je nasloniti na avto, za sekundo, dve, da je omotica prešla. »Jaz ne morem, Jože. Saj prej ni bila slaba tašča, sva se pa ja kar dobro razumeli. In nimam srca, da bi jo odtrgala od doma. A še veš, ko smo se kdaj pogovarjali o tem … kar tako, o drugih. Pa je vedno rekla, da ona na starost že ne bi šla v dom, da se je tukaj rodila in bi rada tu umrla. Še rajnemu izpolnijo zadnjo željo, če hoče biti zažgan ali ne, mi bi pa mami to naredili? Potem pa še vaščani, me bodo ja linčali. A je kdo iz našega vrha že dal starše v dom, nihče, Jože, nihče.«
»Saj vem, ampak nikjer ni tako kot pri nas. Kaj pa vaščani vejo, kako živimo. Ona vsakemu tvezi svoje lajne in lahko si misliš, kaj govorijo o naju tisti, ki ji verjamejo.«
Na skrajnem voglu dvorišča je stal parkiran majhen clio. »No, saj imamo obisk, je Jože stisnil skozi trde ustnice. »Ta coprnica je zdaj pa že vsak dan tukaj!«

Na kuhinjskem divanu je sedela tašča, v roki držala banano, nekaj olupov pa je že ležalo na krožniku. Soseda Katarina je ponosno usločila roki v izdatno zaobljen pas, se razkoračila pred Jožetom in Urško, ki sta osupla obstala. »Sem slišala, da si bila v bolnici, pa Jožeta sem videla, da se je odpeljal, pa sem si rekla, da grem vašo mamo nafutrat. »Ane, mama Nežka, » se je nagnila čisto k njenemu ušesu, čeprav je še prav dobro slišala, »Ane, kako ste bili lačni! Sreča, da vem, kje skrivajo ključ, da sem lahko prišla do vas!«
»O Marija, pa kako lačna. Od sobote nisem dobila drugega kot čaj. Čaj je pa voda, pocukrana voda!« Njene kalne oči, čez katere je počasi lezla mrena, so se odločno ustavile na Urški in pogleda ni umaknila niti potem, ko je Urška ogorčeno dahnila:«Gospa Katarina, saj ji menda ne verjamete?«
Katarina je obregnila:«Ne bi verjela, ampak pojedla je kilo banan. Če ne več!« Obrnila se je na petah in smuknila v lopo.
»Gospa Katarina, mama je dobila zajtrk, tele banane bo pa najbrž izbruhala, ker jih je pol preveč za njen želodec!« se je Jože zadrl za njo. »Hvala za pomoč, ampak tudi brez žene znam mami skuhati mleko in namazati kruh!«
»Že mogoče, ampak stari ljudje rabijo tudi vitamine! Saj sem brala, da v bananah je kalij in brez kalija se posledice na možganih kar hitro pokažejo! Pa srečno!« Ko je bila že na dvorišču, je svoj okrogel obraz pritisnila ob šipo kuhinjskega okna in zarežala:«No, da je lačna, še ni najhuje. To, da ste jo okoli pasu privezali na posteljo, to je pa za v cajtenge!« S trdim korakom je stopala proti avtu .
Nežka je prazno gledala v vrata in z jezikom čistila ostanke zadnje banane z zob. Ko je Urška odlagala torbico in jakno, je z divana priletel za njen hrbet kup bananinih olupov. »Mrha, pomije si mi hotela dati za fruštik, a misliš, da sem butasta! »
Urška je sklenila roki in poskušala pomiriti razburjeno taščo, ki je z nogama bobnala po tleh in srdito pljuvala :«Boh te bo štrafal, boh te bo štrafal!«
»Pa saj me sploh ni bilo doma, Jože vam je napravil zajtrk, mama, jaz sem bila v bolnici!. Eno uro ste bili sami, saj veste, da vama je moral dati trak čez pas, če pa kar uhajate od doma…!« Urški so se že ulile solze obupa.
»Na! Zdaj moram pa na stranišče!« se je Nežka dvignila z ležišča in oprijemaje se zidu lezla proti kopalnici. Preden je prišla do vrat, je obstala, razkrečila nogi in po kuhinji se je razširil smrad.
»Oh, mama, zakaj pa ne pustite, da bi vam dali plenice, saj vidite, da ste vedno bolj počasni in kar naprej se vam to dogaja. Pa bi vam samo plenico zamenjala in vas umila, pa bi bili čedni. »
»Čedni, čedni. Umij me, pa bom čedna!« je obregnila, ko je Urška stopila v sobo po sveže perilo. Jože je na drini že užigal motorko, pa ni slišala, da se je medtem z mopedom pripeljal poštar, ki je zaprepadeno stal pri kuhinjskih vratih in bolščal v ženko, ki je stala pred njim s trenerko pod koleni in polnimi spodnjicami , od katerih je tekla rjava brozga.
»Takole me pustijo!« je Nežka nemočno zrla v mladeniča, ki ni vedel, kam bi se dal. »Tamlada gre na sprehod, Jože ima pa delo in potem me takole pustijo!«
Poštar je na pult odložil kup reklam in kartico z morja, pozdrav Jožetove sestre, ki je že ves mesec nekje v prikolici v Makarski… »Toplo, toplo pozdravljam predvsem mamo«, je brala Urška, ko je fant speljal z dvorišča.« Pozdravljaš jo,« je obšlo Urško, obiskat jo prideš pa za tavečje praznike..Da bi jo za kak dan vzela k sebi, to ti pa v tridesetih letih ni prišlo na pamet.« Gorko je pogoltnila, ko je brala naprej. »Upam, da lepo ravnata z njo in da ste vsi zdravi!«
»Lepo ravnava z njo, ampak nismo vsi zdravi!« je vrelo po njeni glavi.Ko je bila Jožetova sestra nazadnje na obisku, je Urška ujela, kako je zasliševala svojo mamo:«Pa vas vzameta zraven, ko kam gresta?«
»Kje pa, doma sem tako kot raufank na strehi!« se je zarežala Nežka.
»Saj ne greva nikamor!« se je oglasila Urška . »Nikamor drugam kot v nedeljo k maši, čez teden je pa tako dovolj dela, pa ja veš, da Maja in Jan študirata, Blaž je pa v Nemčiji in sva sama za vse. »
»Lej lej, kaj pa nama prisluškuješ!« se je skušala pošaliti svakinja, ampak v njenem narejenem smehu je Urška začutila bodečo ost.
O takih stvareh je razmišljala, ko je umivala taščo, ki si je medtem z glasom, ki ga ne bi pripisal temu drobnemu zgrbanemu telesu, prepevala Marijino pesem. Saj sta jo nekajkrat še leto nazaj vzela s sabo k maši, ampak tašča je pela in molila kar po svoje in na cerkvenem dvorišču je nakladala, kako se mudi domov, ker že dva dni ni jedla. Pa da jo včasih tepejo, če se popacka… Tako prepričljivo je znala povedati, da je Urška včasih pomislila, da bi mogoče tudi ona verjela, če ne bi poznala resnice. Tisti, ki so slišali, niso komentirali, a Urška je v očeh prebrala, kaj nekateri mislijo. V obtožujočih očeh.
Tisti večer je prišel na obisk predstavnik Rdečega križa. Proti koncu leta enkrat obhodi vas in pokramlja s starimi in onemoglimi, starčkov je v vasi kar precej. Domača hrana in dober zrak, pa ljudje vedno dlje živijo, je rekel. » Pa bi bilo za nekatere bolje, da bi jih Matilda vzela, v takih razmerah živijo!« je potem pravil v vaški gostilni. »Graharjeva Nežka je rekla, da jo tamlada za lase vlači, če ji uide v hlače. Še več kaj bi se bila zmenila, pa se je hitro vrnila iz kleti, ko je šla po pijačo. Baba ima slabo vest in naju ni upala pustiti sama!« Možje so nejeverno zmajevali z glavami in novica je tisti večer prišla v vsako hišo, iz katere je šel po večerji kdo na špricer v gostilno.
»Urška, jaz sem dal vlogo v dom!« je Jože odločno stopil pred ženo, ki je mater po kosilu spravila v posteljo in hitela spirat ponečedene spodnjice v aluminijastem vedru. »Tam bo pa nosila plenice, če jih bo pa vlekla dol, jo bodo pač za roke na posteljo privezali.« Mirno je čakal na njen odziv, trdno odločen, da bo vztrajal, če bo le na voljo prosta postelja. Socialna delavka je obljubila, seveda pridejo pa še prej na obisk.Ko je preletela izvide, je sočutno pogledala Jožeta in rekla:«Starosti se včasih res ni veseliti! Si predstavljam, kaj prestajate vsi skupaj…« Vsaj ena, ki je vedela, kaj pomenijo diagnoze.
»Ne vem, kaj pa, če čez pol leta umre, jaz se bom pa potem celo življenje žrla. Sva le podedovala kmetijo in morala bi skrbeti za tvojo mamo in … mogoče pa ne bo vedno tako.«
»Vedno bo tako, Urška, pa še huje! Kaj pa če umre čez deset let? In enkrat ti je že počilo, tvoji živci so napeti kot struna. Tako bo, kot sem rekel, v dom bo šla. Saj jo bova obiskovala, pa ja ni več kot 14 kilometrov stran. »
Ko sta ji povedala, se je metala po tleh in vpila, potem pa, kot da bi se utrgal film, začela govoriti o tem, kako je včasih pomagala Mihelakovim krompir pobirat. Pa spet megla in potem je hotela jesti, čeprav je od malice minilo šele četrt ure. Dala sta ji, pa spet driska in vpitje in obtožbe…

Tisti dan, ko sta jo peljala, je imela meglo v spominu, ni govorila, ni spraševala, z očmi je lovila smreke, ki so letele mimo avtomobila in se čudila, kam se jim mudi.
Direktorica je osebno prišla v njeno sobo, stisnila roki Jožetu in Urški in prijazno ogovorila Nežko:«Gospa, pri nas vam bo tudi lepo in obiske boste imeli, saj imate še hčerko, pa vnuke, pa vaščani bodo prišli, mar ne?«
Nežika je kimala in očitno je bilo, da ji ni jasno, kaj se dogaja. Poslovili so se in Jože in Urška sta domov grede zavila v vaško gostilno, kjer skupaj nista bila že več let. Jože je tu pa tam popil kak kozarec s sovaščani, njej pa se je vedno zdelo, da nima časa. »Mama je sama, kar ti pojdi,« je bil odgovor vedno enak… Tokrat se je strinjala in sedla sta za mizo, naročila kavo zanjo in pivo zanj in se zagledala drug drugemu v oči. »Oh, saj ne vem, kaj bom zdaj cele dneve, mi bo še dolgčas postalo, ko sem bila navajena kar okoli nje hoditi!« je smeje razmišljala Urška. Jože se je pogladil po pleši:«Dela imaš več kot dovolj, bova pa kdaj kam šla, saj že več let nisva bila na kakem izletu!«
»A sta jo spravila v dom,« je bolj potrdila kot vprašala gostilničarka. »Pa ja, saj sta prav naredila, tam ji bo bolje. Bo imela red pa oprano posteljo, ti boš pa tudi bolj fraj…«
Urško je zbodlo tisto »red pa oprano posteljo«, pa je molčala. Strmela je skozi od mušjih drekcev pikasto steklo in srebala kavo… mislila je na taščo, kako bo reagirala, ko se bo zavedla, da so jo preselili. Prej ni razumela, Urška jo dobro pozna, ni vedela, kaj se dogaja. Zabrnel je mobilnik v njeni torbici. Svakinja. »Zdravo, Sonja!« Urški je pognalo vso kri v obraz. Samo poslušala je in molčala. Potem je le spravila iz sebe: »Pa saj nisi nikoli omenila, da bi jo vzela k sebi, niti za en dan ne…«
Peljala sta se proti hiši in Urška je jokala: »Sonja je rekla, da bi jo bila ona vzela k sebi, če bi vedela, kaj nameravam storiti. Da je to svinjarija in sramota, požrla sva kmetijo, da se na kmetih tako ne dela s starši…«
Jože je ustavil pred kozolcem, jo stresel za ramena in trdo pogledal v njene rdeče oči:«Urša, zdaj pa nehaj. Mat je tam in tam bo ostala. Domovi so polni starih ljudi, tam jim nič ne manjka, Sonji bom pa že povedal svoje, ko bom prave volje. Zabij si v glavo, da karkoli že kdo misli in reče, ti imaš mirno vest. In vsakomur lahko pogledaš v oči. Vsem tem hudičem bova dokazala, da matere ne sovraživa, zaradi mene lahko vsak dan greva k njej, če boš potem bolj mirna. Lahko greš tudi po tablete za živce, ampak domov je več ne bova jemala..«
»Ampak ko bo umrla, ne morem si misliti, kako se bom počutila takrat, Jože, greva rajši ponjo!«
»Ne, ne greva. Vzela jo bova na počitnice domov za kak teden, več pa ne. Če bo sploh vedela, kje je bila doma….…. Urša, od danes naprej bova živela drugače, o tem razmišljaj, mati je svoje doživela, midva sva pa še mlada, petdeset let sva stara… midva sva na vrsti za življenje!«
Poštar je pribučal na dvorišče, pomoli+l Urši časopis in kup reklam. Pomenljivo je nagnil glavo:«Bojda sta jo dala v dom…prav sta naredila, saj ji bo bolje tam..pa srečno!« Odbrzel je proti sosednji kmetiji, Urška pa je od besa stisnila pesti in zaklela.
Na Miklavževo jutro je na drobno naletaval sneg…prvi sneg.Urša se je zbudila pred možem, ki je enakomerno dihal pod odejo, po kateri so bili narisani majhni Miklavži z visokimi belimi kapami s križci in orokavičenimi rokami, v katerih so držali rdeče paketke z zlatimi mašnicami. Rada je imela malenkosti, ki so praznike naredile bolj praznične…namizne prte, posteljnino, zavese z motivi, ki so spominjali na praznični čas… to posteljnino bo imela do Božiča, takrat bo posteljo preoblekla v male Jezuščke v jaslicah in bele ovčke okrog. Pomela je otekle oči…sredi noči se je zbudila in ihtela v vzglavnik, previdno in zadržujoč hlipanje, da se Jože ne bi prebudil… Miklavževa noč je v njej živo zbudila spomin na taščo, ki ji je tisto leto, ko se je Urša priženila k njim, za Miklavža nastavila debele nogavice , rokavice in kapo v enaki barvi…skrivaj jih je spletla, Urša takrat sploh še ni vedela, da zna plesti..in potem vsako leto ji je na Miklavžev predvečer rekla: »Le nastavi krožnik, saj si bila celo leto pridna!« Zmeraj so bile zjutraj v njem malenkosti, tudi na vnuke ni pozabila…dokler je ni začela glodati prekleta demenca…Urša je vzdihnila in se počasi, brez prave volje dvignila v postelji… Nataknila je copate in oddrsala proti kuhinji, navadno je skuhala čaj in kavo, potem sta šla z Jožetom v hlev… odprla je vrata in pogled je zadel ob pisan paket, ležeč na krožniku na kuhinjski mizi. Nejeverno je dvignila zavojček, pod njim je bil listek, popisan z okorno pisavo. Takoj je vedela, čigavo, njen mož je bil neznansko delaven, a pisanja bolj malo vešč. »Urška, pridna si bila in si tudi še zdaj. Ne sekeraj se za nazaj, glej naprej, da ne boš zbolela, pa se bota z možom lepo imela!« sveti miklavš. Odvila je zavojček, v roki podržala parfum, ki ji ga je nazadnje kupil za srebrno poroko in oblila jo je reka solza. Njen Jože in parfum – ni si predstavljala, kako ga je kupoval..med prijatelji je včasih rekel:« Kaj bi pa s parfumom v štali, bi ja krave mislile, da sem babnico zamenjal!«
Med solzami jo je popadel smeh in skozi njeno telo je stekel topel dah večne ljubezni, ki jo je še vedno čutila do moža…pravzaprav sta se zelo malo prepirala in včasih kar ni mogla razumeti, zakaj se ljudje ločujejo, ko je pa tako lepo imeti svojega človeka in biti poročen…skuhala je kavo in bilo ji je žal, da se tudi sama ni česa domislila, da bi presenetila moža. Pa saj za Miklavža še nikoli ni storil česa takega, ni bil človek, ki bi veliko dal na darila in take stvari…Bolj robat, zadržan, čustva je zelo težko pokazal….tak je bil vseh teh trideset let… Jože je že stopil skozi kuhinjska vrata, se praskal po vratu in se čudil:«No, a je le menda Miklavž hodil…pa saj otrok ni doma, sem mislil, da jima bo v Ljubljani prinesel…!
Urška je stopila k njemu, ga objela čez pas in dahnila:« Hvala ti. Če je kje kak bogec, se ti mora vse dobro povrniti… »
»Saj imam vse, kar rabim!« se je zarežal….dobri stari Jože. Urška je previdno vprašala:»A misliš, da ne bi bilo lepo, če bi potem, ko bova naredila po štali, šla k tvoji materi in ji nesla nekaj za Miklavža? To je njen prvi Miklavž v domu…saj tu pa tam pa le kaj ve in se kaj spomni…. Pa tvoja mati je…«
»Lahko greva, tudi če nič ne bo vedela, vsaj zaradi osebja, naj vidijo. Čeprav sva bila v sredo ….a misliš, da mene ne grize, ko mogoče kdo verjame, kar jim mati tvezi….«
»Greva, Jože, ne zaradi osebja, zaradi naju in zaradi nje greva…kaj veš, kakšna starost čaka naju…«
Kupila sta belo orhidejo v rdečem okrasnem lončku, črnega parkeljna in rdeče oblečenega Miklavža iz piškotnega testa, nekaj banan in sok in kavo za negovalke in se podala po stopnicah v tretje nadstropje. V oddelek dementnežev, oropanih dostojanstva in razvrednotenih do konca…. Skozi sleherna vrata je prihajalo jutranje dogajanje…. Preklinjanje, molitev, vpitje, zmerjanje, smrčanje…. Vsega po malem. In potrpežljivi glasovi strežnic, ki so prosile za še eno žličko…. Eno za moža, eno za sina…..
Nežka je sedela na postelji, založena z debelo blazino in ograjena s kovinsko ograjo…srepo je upirala pogled v okno in mrmrala , da bi imela rdeče lase…..
»Oh, pa prav na rdeče, ko je pa zmeraj rekla, da bolj grdih pa ni…« Z Jožetom sta vstopila, odložila darilno vrečko na nočno omarico, dvignila kovinsko ograjo in sedla vsak na svojo stran postelje. Nežka ni z ničemer pokazala, da ju vidi…njene meglene, z motno kopreno prevlečene oči, so bile prilepljene na zastrto okno…Urša jo je prijela za roko in se trudila vnesti veselje v svoj glas:«Mama, Miklavž je hodil… nekaj je pustil za vas!« Nežkino dihanje je bilo globoko, sopeče, težko…
Sedela sta ob postelji, molčala in molčala je tudi Nežka…. Zdelo se je, da bo večno zazrta v tisto zaveso. Ko sta odhajala, je po dolgem hodniku rezko rezal Nežkin predirljivi glas:«Tri dni že nisem jedla, hudiči prekleti!«

Od vhodnih vrat sem je štorkljala soseda Katarina z vrečko banan. Debele, otečene noge v mokasinih … Obstala je, kot bi jo zadela strela, umaknila pogled, ki se je pravkar srečal z Uršinimi očmi, se zasukala in jadrno odkorakala ven…