Spremljevalci otrok s posebnimi potrebami

Spremljevalci otrok s posebnimi potrebami smo posebna skupina ljudi, ki v sistemu vzgoje in izobraževanja skrbi za to, da so otroci s posebnimi potrebami čimbolj vključeni v šolski sistem. Največkrat se o nas govori kot o spremljevalcih gibalno oviranih učencev, ampak sama tega izraza ne uporabljam, ker spremljevalci ne skrbimo le za premagovanje fizičnih ovir, ampak še za mnogo drugih stvari, ki tem učencem omogoča čim boljšo inkluzijo in integracijo v sistem izobraževanja. Pogoji za delavno mesto spremljevalca otrok s posebnimi potrebami je vsaj srednješolska splošna ali strokovna izobrazba, znanje in izkušnje pri delu in negi z gibalno oviranimi učenci in potrdilo o nekaznovanosti. Imeti moramo dobre psihofizične sposobnosti, biti moramo empatični in imeti posluh za učence s posebnimi potrebami, da jim čimbolj pomagamo. Spremljevalca določi Komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, ki v odločbi določi stalnega ali začasnega spremljevalca.

Skozi svoje delovne izkušnje sem spoznala, da se teorija o vlogi in nalogah spremljevalca zelo razlikuje od dejanske prakse in ta prispevek je nastal prav z namenom, da se na to opozori. Moje izkušnje sem povezala še z izkušnjami nekaterih drugih spremljevalcev ter vse informacije strnila v ta prispevek.

VIR: http://www.vsejemogoce.si/2013/?s=zgodba&id=223

Zahtevana stopnja izobrazbe za spremljevalca otrok s posebnimi potrebami je peta stopnja, ampak to službo opravljamo tudi diplomirani posamezniki z izkušnjami s tega področja. Stopnja izobrazbe sicer ni najbolj pomemben dejavnik zaposlitve, vendar pa bi morali le-to področje pristojni organi malo bolj urediti, saj menim, da mora imeti spremljevalec določena znanja in veščine, da svoje delo lahko kvalitetno opravlja. Razmisliti bi bilo potrebno o tem, da bi se uvedlo nekakšno nacionalno poklicno kvalifikacijo, kjer bi zainteresirani posamezniki pridobili osnovna znanja o tem, kakšno vlogo ima spremljevalec v šolskem sistemu, katere so njegove naloge in pristojnosti. Trenutno se na to temo izvajajo različni seminarji, kjer se predstavlja le teoretično znanje, ki pa ne pripomore h konkretnim rešitvam. Največkrat smo spremljevalci “vrženi” v situacijo in potem moramo “splavati” po načelu “znajdi se sam”. Spremljevalci uporabljamo znanja iz pedagogike, sociologije, psihologije, nekateri celo iz zdravstva, zato bi bilo vredno razmisliti o tem, da bi se izobrazbeni pogoji za službo spremljevalca otrok s posebnimi potrebami spremenili.

Mesečno plačilo je zelo nizko, kar je posledica zahtevane stopnje izobrazbe in dejstva, da je spremljevalec zaposlen le za tolikšen delež ur na teden, koliko je otrok v šoli oziroma kolikor ur je predvidenih za posamezen razred. Nekateri spremljevalci zaradi tega ne dosežejo niti minimalne plače, kar je sramotno, glede na to, kako pomembno in odgovorno delo opravljamo. Ob odsotnosti naših varovancev in za potrebe doprinosa (v primeru, ko imamo premalo dni dopusta) opravljamo tudi različna druga dela na šoli. Nekateri opravljajo različna tehniška dela, urejajo internetne strani, pomagajo učiteljem, drugi urejajo arhiv, pomagajo v knjižnici, računovodstvu in podobno, nekateri pa so tudi že nadomeščali čistilke. Razmisliti bi bilo potrebno o tem, da bi spremljevalec opravljal tudi druga dela, za katera je ustrezen (na primer: varstvo vozačev, obvezno podaljšano bivanje, jutranje varstvo in podobno).

Naši varovanci imajo različne diagnoze (na primer: cerebralna paraliza, mišična atrofija in podobno) in v mnogih primerih so ti učenci priklenjeni na invalidski voziček. Največji problem, ki ga vidimo spremljevalci otrok s posebnimi potrebami je v tem, da nas ob nastopu službe nihče ni poučil o bolezni, ki jo ima naš varovanec, na kaj moramo biti pozorni in previdni, kaj naš varovanec lahko počne sam, nihče nas ni podučil o tem, kako se takšnega učenca pravilno prestavi (na primer z invalidskega vozička na stol) in podobno. Po mojem mnenju bi se moralo na vsaki šoli, ki jo obiskuje učenec s posebnimi potrebami kateremu je dodeljen spremljevalec, ustanoviti strokovna delovna skupina, ki bi jo sestavljali učitelji, ki tega učenca poučujejo, spremljevalec, svetovalna delavka, specialna pedagoginja, terapevti, ki otroka obravnavajo, starši in vsi ostali strokovnjaki, ki delajo s tem učencem. Ta skupina bi se morala sestati na začetku leta, kjer bi se naredilo plan za celotno šolsko leto, vsak udeleženec bi povedal svoje videnje in izkušnje ter opozoril na posebnosti ki so značilni za učenca s posebnimi potrebami; po prvem ocenjevalnem obdobju, kjer bi se pregledalo, kateri cilji so bili doseženi, kaj bi morali spremeniti, katere prilagoditve bi bilo potrebno uvesti in podobno; na koncu šolskega leta, kjer bi se analiziralo šolsko leto ter pripravilo priporočila za naslednje šolsko leto.

Večina spremljevalcev je znanja in veščine pridobila z izkušnjami, ki jih imamo z našimi varovanci. Zelo pomemben vir informacij so predvsem starši, ki svojega otroka najbolje poznajo in tako lahko spremljevalcu dajo prepotrebne informacije, da svoje delo čim bolje opravlja. Zelo koristne informacije lahko spremljevalec dobi tudi pri fizioterapevtih in delovnih terapevtih, ki obravnavajo otroka s posebnimi potrebami. Nekaj informacij lahko spremljevalec pridobi tudi na seminarjih za spremljevalce in na raznih drugih seminarjih ter predavanjih. Pri tem bi bilo potrebno izpostaviti problem financiranja, saj se namenja vedno manj denarja za tovrstne načine pridobivanja znanja. V veliko pomoč pri delu so nam lahko tudi varovanci sami, zato je pomembna veščina spremljevalca tudi komunikativnost. Zelo pomembno se mi zdi, da bi spremljevalci lahko prebrali tudi individualizirani program in odločbo komisije za usmerjanje ter bili na takšen način seznanjeni s prilagoditvami, ki jih ima njegov varovanec. Prav tako se nam spremljevalcem zdi pomembno, da bi bili povabljeni na sestanke, kjer se strokovni delavci pogovarjajo o učencu s posebnimi potrebami ter bi si na takšen način izmenjali informacije tako o varovancu, kot tudi o ostalih učencih, saj spremljevalec spremlja tudi dogajanje znotraj razreda v katerega je vključen otrok s posebnimi potrebami.

Spremljevalci imamo v večini primerov podporo tako učiteljev, kot tudi vodstva šole v katerih smo zaposleni. Z njimi sodelujemo in iščemo rešitve, da bi naše varovance čim bolje vključili v šolski proces. Učitelji navadno opozorijo spremljevalce, če se znotraj šolskega dneva kaj spremeni, tako da so učenci s posebnimi potrebami lahko maksimalno vključeni v vse šolske aktivnosti. Nekateri spremljevalci pa se počutijo, kot da jih ostali zaposleni na šoli izkoriščajo, ko je potrebno kaj narediti, med pogovori jih izključujejo, v zbornici se počutijo nezaželene, največji problem pa je, da nekatere učitelje moti, da je spremljevalec prisoten v razredu med poukom. Poudariti je potrebno, da je pri prilagoditvah zelo pomembna tako angažiranost učiteljev, kot vodstva in konec koncev tudi spremljevalca, da na kakšno stvar opozori oziroma predlaga rešitve, ki bi bile ustrezne za varovanca in razred ne bi bil preveč oškodovan.

VIR: http://ritamgrada.rs/kragujevac/vesti/inkluzija-za-sve-unapredenje-prava-osoba-sa-intelektualnom-ometenoscu/

S starši imamo spremljevalci v večini dober odnos, saj je tako njim, kot nam v interesu, da čim bolj pomagamo njihovemu otroku. Včasih se zgodi, da so starši do spremljevalca sprva previdni, kar je povsem razumljivo, saj nas na začetku še ne poznajo. Kot sem že omenila so starši pomemben vir informacij glede učenca s posebnimi potrebami. Sporočajo tudi morebitno odsotnost ali predčasen odhod domov, kar so zelo pomembne informacije, da se spremljevalcu dodeli drugo delo. Nekateri starši so mogoče manj komunikativni, zato se mora spremljevalec sam potruditi, da od njih pridobi informacije, ki ga zanimajo.

Spremljevalci našim varovancem pomagamo pri vseh aktivnostih, kjer potrebujejo pomoč. Naša naloga je pomoč pri premagovanju stopnic ( na primer: s stopniščnim vzpenjalcem), pri prehajanju iz razreda v razred, k uram individualne učne pomoči, pri obiskovanju knjižnice, pri pripravi potrebščin, gradiv in pripomočkov za posamezne predmete, pri športu, likovni umetnosti, tehniki in tehnologiji, matematiki (predvsem pri geometriji). Pomagamo jim pri malici in kosilu, pri preoblačenju, uporabi toaletnih prostorov in pri osebni higieni, preobuvanju ter preoblačenju . Učence s posebnimi potrebami spremljamo pri dnevih dejavnosti (športni, kulturni, naravoslovni, tehniški dnevi) in v različnih taborih in šolah v naravi, kjer jim posamezne aktivnosti prilagodimo. Nekateri spremljevalci pomagajo tudi pri prelaganju učenca s posebnimi potrebami z invalidskega vozička na stol, z vozička na ležalno blazino in podobno.

Največja težava spremljevalcev otrok s posebnimi potrebami je, da to delavno mesto ni natančno določeno v zakonu, kar pomeni, da se izkušnje spremljevalcev od šole do šole razlikujejo. Pri določanju nalog spremljevalca imajo različne stroke različne mnenja, ki se navadno tudi razlikujejo od pričakovanj staršev. Spremljevalec se nemalokrat znajde v precepu, saj ne ve natančno kaj točno so njegove naloge in kaj naloge drugih strokovnih delavcev na šoli (na primer: spremljanje gibalno oviranega otroka v bazenu). Slabost službe spremljevalca otrok s posebnimi potrebami je tudi mesečno plačilo, pomanjkanje izobraževanj in usposabljanj, neprimeren delovni prosto spremljevalca v razredu ter v zbornici. Nedvomno spremljevalci otrok s posebnimi potrebami nosimo zelo veliko odgovornost, ko spremljamo učenca s posebnimi potrebami pri šolskih aktivnostih, zato bi pričakovali, da se nas obravnava kot strokovne delavce. Ponekod se težave pojavljajo tudi zaradi nepripravljenosti nekaterih strokovnih delavcev na šoli za integracijo otrok s posebnimi potrebami v šolski sistem, zaradi strahu strokovnih delavcev pred dodatnimi obremenitvami (dodatnim delom, ki ni plačano), zaradi pomanjkanja sodelovanja med starši, šolo, zdravstveno in socialno službo. Velikokrat se zgodi, da priporočila zdravstva na šoli niso dostopna oziroma jih šola ne izvaja (na primer: uporaba fizioterapevtskih pripomočkov, prilagojen prostor in oprema, prostor za počitek v času pouka in tako dalje).

Odnos sodelavcev in vodstva šole spremljevalci otrok s posebnimi potrebami ocenjujemo kot pozitiven, čeprav se včasih pojavi strah in negotovost zaradi neizkušenosti in nepoznavanja situacije. Nekateri spremljevalci se počutijo kot da so “deklica za vse”, še posebno v primerih odsotnosti naših varovancev. Včasih imajo nekateri  občutek, da se jih ne upošteva, da jim strokovni delavci na šoli ne zaupajo in se jih izogibajo, ker nismo pedagoški delavci, ampak spadamo med tehnično osebje. Nekatere učitelje tudi zelo moti, ker smo spremljevalci prisotni pri pouku, zato niso sproščeni in se počutijo kot da izvajamo hospitacije. Nekateri spremljevalci tudi opozarjajo, da vodstvo šole njihove predloge ne upošteva oziroma se ne odzivajo pravočasno na pravočasna priporočila in opozorila glede integracije otrok s posebnimi potrebami v šolski sistem. Veliko težavo predstavlja tudi negotovost zaposlitve, kajti čeprav imamo nekateri spremljevalci pogodbo za nedoločen čas le-ta velja le do otrokove spremembe ravni šolanja (na primer prehod iz osnovne v srednjo šolo) in če se potem ne pokaže potreba po spremljevalcu ostanemo na cesti.

Dnevi dejavnost, razni tabori in šole v naravi niso posebej prilagojeni glede na učence s posebnimi potrebami. Spremljevalci moramo v veliki večini primerov sami prilagoditi aktivnosti, ki jih naš varovanec ne zmore opravljati, poskrbeti pa moramo za to, da je naš varovanec vključen v čimveč aktivnosti ter se od svojih sošolcev čim manj razlikuje. Pri teh dejavnostih nam v večini primerov pomagajo tudi učitelji. Po mojem mnenju je zelo pomembna naloga spremljevalca tudi ta, da svojemu varovancu omogoča čimveč samostojnih odločitev ter ga uči samostojnosti. Največjo napako ki jih nekateri spremljevalci delajo je ta, da opravljajo stvari namesto svojih varovancem, kljub temu, da so jih le-ti sposobni opraviti sami. Poskrbeti moramo tudi za to, da spodbujamo socialne stike med našim varovancem in ostalimi sošolci. Spremljevalci nismo prijatelji oziroma sošolci naših varovancev, zato moramo poskrbeti, da so v prostem času (pred poukom, med odmori, po pouku) čim več časa s svojimi sošolci in prijatelji. Če je učenec dovolj samostojen, naj spremljevalec ne sedi poleg njega med poukom, ampak naj mu pomaga samo pri tistih dejavnostih, ki jih potrebuje.pa moramo poskrbeti, da smo vedno na dosegu roke, če bi nas naš varovanec potreboval. Na nekaterih šolah obstaja priporočilo, naj gibalno ovirani učenci ob športnih dnevih ostanejo doma, ker so oproščeni športa. To ni prav, saj je potrebno tudi takšne dejavnosti prilagoditi učencem s posebnimi potrebami. Zavedamo se, da vseh dejavnosti, ki so predvideni, otrok s posebnimi potrebami ne bo mogel opravljati, vendar pa je potrebno zanj organizirati druge dejavnosti. Tudi v različnih taborih in šolah v naravi je potrebno prilagoditi lokacijo sobe, dostop do bazena, dnevne aktivnosti in tako naprej.

VIR: http://www.diskriminacija.ba/inkluzija-nema-sistemskog-rje%C5%A1enja

V primerih odsotnosti spremljevalcev gibalno oviranih učencev nas nadomeščajo praktikanti, pomočniki ravnatelja, učitelji, spremljevalci drugih učencev s posebnimi potrebami, javni delavci, svetovalni delavci, specialni pedagogi in drugi. Pri tem je zelo pomembno, da si ti, ki nadomeščajo spremljevalca pridobijo čim več informacij glede dela z določenim varovancem, da učenca ne bi preveč zmedli. Pomembno je, da se tudi naučijo upravljati z določenimi pripomočki (na primer: stopniščnim vzpenjalnikom), da sistem šolskega dela ne bi preveč trpel in da v primerih odsotnosti spremljevalcev ne bi bilo potrebno reorganizirati dela na šoli.

Spremljevalci otrok s posebnimi potrebami bi radi opozorili na neurejenost in nedorečenost področja integracije otrok s posebnimi potrebami v šolskem sistemu, saj sprejet zakon ni bil nikoli v celoti operacionaliziran. Vsaka šola in njeno vodstvo je prepuščeno samo sebi in si ga razlaga precej po svoje. Velikokrat se improvizira in sprejema neustrezne rešitve, saj vloga in naloge spremljevalcev otrok s posebnimi potrebami niso natančno določene. V kombinaciji z zmanjševanjem sredstev namenjenim šolstvu s strani ministrstva pa prihaja do neprijetnih situacij zaradi katerih so na slabšem predvsem otroci s posebnimi potrebami. Pomanjkljivo je tudi sodelovanje in pretok informacij med ostalimi institucijami ki obravnavajo otroke in matično šolo. Za spremljevalce ne obstaja ustrezen program izobraževana in usposabljanja. Zaposleni v šolah niso dovolj seznanjeni s primanjkljaji otrok. Šole pogosto nimajo stalno prisotnega specialnega pedagoga ki bi imel vsakodnevne stike z varovanci in pomagal pri prilagoditvah, pač pa le terenskega/mobilnega ki se obišče šolo nekajkrat na teden. Spremljevalci bi radi svoj “prostor pod soncem” in ne bi se radi počutili kot “drugorazredni zaposleni”, kar vodi do pomanjkanja motivacije, empatičnosti in nezadovoljstva. Spodbudno delavno okolje, odlični odnosi tako z zaposlenimi, kot z vodstvom in primerno plačilo bi delo spremljevalcev otrok s posebnimi potrebami dvignili na višji nivo, kar bi imelo pozitivne učinke tako za spremljevalca, kot za naše varovance.