Neskončna zgodba (45)
»Oh, ja …« je zavzdihnil Peter, četudi je bilo videti, da to ni bil vzdih iz prevelike obremenjenosti, temveč kvečjemu utrujenosti, ki dobro dene, ker človek ve, da vsa potrošena energija ni bila zaman. Delo, ki so ga v svojo malo trgovino vlagali njeni lastniki, se je namreč končno pričelo obrestovati. To sicer ni obetalo velikega zaslužka, kvečjemu tolikšnega, da je pokril osnovne stroške preživetja, a glas o nenavadni trgovini na otoku se je širil v čedalje širših krogih. Irena takšnega zadovoljstva ni poznala. Vse svoje stranke je namreč podedovala in jih je morala le znati obdržati. A glede na to, da so jo na otoku vsi poznali že od malega, z zaupanjem pri ljudeh ni imela veliko težav.
Vložila je nekoliko truda in se nasmehnila.
»Težko življenje, kaj?«
Peter se je nasmehnil in jo preiskujoče pogledal. Irena je zadržala dih. Ko je ponovno spregovoril, je ponovno zadihala.
»Ah, kje pa. V resnici le ohranjam videz spodobnega in trpežnega moškega, ki ne opravlja ženskega dela v trgovini z oblačili.«
Irena se je zasmejala.
»Te to moti?«
Peter je nekoliko pomislil.
»Mislim, da sem se s tem že nekoliko sprijaznil. Ali pa sem se le postaral.« Ponovno je razpotegnil svoj velik nasmešek čez večji del čeljusti. »Spomnim se, da mi je vse skupaj postalo veliko lažje, ko sem izvedel, da za psihično delo porabiš ravno toliko ali celo več kalorij kot pri fizičnem delu. Po tem nisem več imel slabe vesti, ker nisem opravljal težaškega dela kot moj oče.«
»Kaj pa je delal on?« ga je vprašala Irena.
»Bil je delavec v nekem kamnolomu, kjer so kopali marmor in ga nato obdelovali za hiše bogatašev. V tistih letih je bil še veliko razkošje. Danes morda ni več tako popularen.«
Peter se je zazrl skozi okno, pred katerim se je razprostiral pogled na pristaniško obalo. Koža na njegovem obrazu se je povsem prilegala izraziti, a ne močni čeljusti, se vzpenjala po ličnicah in se zaključila na visokem čelu, na katerem so se zarezovale brazde gub. Okrog ust se je rahlo nabirala v dve gubi, ki sta se razmaknili vsakokrat, ko se je široko nasmehnil. Irena si ga ni morala predstavljati kot fizičnega delavca. Spraševala se je, kaj počne sam. A še preden ga je utegnila o tem vprašati sama, je Peter ponovno spregovoril.
»Ko sem se torej zaposlil kot prevajalec, me je še nekaj časa spremljal občutek krivde. Kdo ve, od kje ta občutek izhaja. Verjetno so tudi zaradi njega včasih sinovi nasledili delo svojih očetov. Poleg povsem praktičnih razlogov seveda.«
Ponovno se je široko nasmejal.
»Prevajalec si?« se je začudila Irena. »In sedaj si presedlal na trgovanje? Velika sprememba!«
»Tudi meni se je sprva tako zdelo. A Maks naju je z Meto tako povlekel v svojo idejo o trgovini z rabljenim blagom, da se mu skoraj nisva mogla upreti. Morda pa sem se ravno takrat tudi sam spraševal o smislu svojega dela. Saj veš, ko že zaslužiš dovolj denarja, se počasi začneš dolgočasiti v svojem delu. Maks pa je bil že od nekdaj tisti, ki je vsepovsod iskal nove priložnosti. Z njim življenje res ni dolgočasno, to mu moram priznati.«
Irena se je morala strinjati s povedanim. Maks je bil entuziast po srcu. Ni vedela, če ji je to všeč ali ne. Sama se je vedno imela za bolj previden tip človeka.
»Zato sva se z Meto odločila, da del svojih prihrankov vloživa v trgovino. In takrat – kot da bi se odprla vsa vrata! Rodila se je Mija …«
»Imaš otroka?« ga je prekinila Irena.
Peter jo je začudeno pogledal, v smislu, kako da tega še ne ve.
»Ja! Sedem mesec starega.«
»Kaj res?! No, tega pa res nisem vedela. Maks mi je omenil, da ima Meta otroka, a da ga imaš tudi ti …«
Peter se je nasmehnil.
»Mogoče zato, ker gre za istega otroka.«
Tokrat je bilo začudenje z Irenine strani še večje.
»Sta z Meto … skupaj?«
»Ja, se mi zdi, da že dolgo časa traja.«
Peter se je na ves glas zasmejal, s čimer je Irena lahko prikrila svoje začudenje. Začudenje nad povedanim ter še večje začudenje nad tem, da je ob tem začutila tudi kanec razočaranja.
Se nadaljuje …
