Dnevnik sodobne gospodinje: Angina ni bolezen fina
Se tudi primeri, da bombardiranje raznih viroz, ki jih nosi podmladek iz vrtca, položi mamo. Tudi meni se je. Čeprav samozavestna, da mi otroške bolezni ne morejo nič, se je zgodilo. Diagnoza: angina. Vajena te nadležne nadloge izpred let, me je tokrat ujela čisto nepripravljeno in že samo dejstvo, da me je položila v posteljo, je moje počutje poslabšalo za vsaj 40 procentov. Skratka, ta sodobna gospodinja je obležala in čas v naši hiši se je ustavil!
Ustavil, vam rečem, saj je vse ostalo nespremenjeno in ne premaknjeno in čakalo, da se poberem. Spoštovani gospod je moral prevzeti večino gospodinjskih del in levji delež skrbi za otroke. Nekako bi pričakovala, da se bo vsega loteval s pozitivnim zanosom in iskrenim veseljem, a temu niti približno ni bilo tako.
Ko sem blodila od visoke vročine, je moja močnejša polovica izgubljala boj s pet in dve letnico. Prvič, odkar je prejel laskavi naziv »ati«, je moral sam samcat obe pripraviti za spanje in ju spraviti v posteljo.
Začelo se je že pri večerji, ko sta mu navihani punci postavljali (zanj) nemogoče zahteve pri pripravi obroka. Kot da sta čutili, da ga obliva mrtvaška mrzlica, kadar mora pokazati svoje kuharske sposobnosti, sta si izmišljevali jedi, ki jih mož niti izgovoriti ne zna. Zraven sta tulili in cvilili v odgovor na njegovo negodovanje in prigovarjanje, da »ati tega ne zna pripraviti«. Po nekaj fizičnih obračunih med puncama, ko je mlajša grizla, ščipala in potiskala starejšo iz pručke, kjer sta se gnetli in čakali, da bi videli mojstrske kuharske veščine svojega očeta, je »chef ati« naredil red in pred njiju postavil kruh s pašteto. Po gurmanskem obroku so se napotili v kopalnico. Že sama pot do tja je bila trnova in precej glasna. Kaj natanko so tam počeli, ne vem, saj sem komirala v spalnici, a nekaj časa je za naključnega mimoidočega zgledalo, kot da ima ati vse pod kontrolo. Nato so se silovito odprla vrata in majhne nogice so zbežale po hodniku ter odnesle mlajšo hčero, kakor hitro so mogle. Za njo je z jeznim pospeškom prilomastil ata medved, za piko na i pa še starejša hčera. Ubežnica se je na ves glas smejala, mož ni bil slišati zadovoljen, petletnica je bila komentatorka dogajanja. Ko jo je končno ujel, jo je le s težavo stlačil v pižamo, saj je počenjala vse, da mu to ne bi uspelo. Nato je ati znorel. Rjovel je kot kočevski medved in, če je še pred minuto razlagal hčerki, da naj bo že tiho, saj je mamica bolna in spi, je v trenutku pozabil na vročično ženo in odtulil svoje litanije. Za glamurozen finišh ga je starejša punca vljudno opozorila, da naj ne kriči, saj je mamica bolna in potrebuje mir.
Po še nekaj glasnih epizodah so se vendarle spravili v posteljo. Drugega jutra je gospod ati otroka naložil v avto ter ju odpeljal k moji mami.
Nekako smo zvozili, po hribčkih, gričkih in debelem makadamu, skozi prve tri dni moje fizične ohromelosti. Vročina je padala, nervoza vseh članov našega gospodinjstva pa strmo naraščala. Gospodar je vedno bolj zaskrbljeno pogledoval proti kupu na kavču, kjer sem, nekje med vsemi odejami, igračami, otroškimi knjigicami in mlajšo hčero, poležavala nerazpoložena jaz in le s pogledom kazala, kaj mu je storiti. Bila me je samo slika, avdio kar nekaj dni ni bil dosegljiv, saj me je bolelo grlo v nenormalnih razsežnostih. In prisežem, še nikoli se člani moje družine niso želeli toliko pogovarjati z menoj, kot v teh dneh, ko nisem mogla govoriti. Svoj lonček je pridala še zaskrbljena mati, ki me je večkrat na dan spraševala, če lahko jem. Kot da je hrana nekaj, kar pozdravi ves bol tega sveta, mi je prigovarjala, naj že vendar začnem mlatiti po jedači in takoj bom ozdravela. Ker sem sama mama, razumem njeno skrb in klic po deljenju nasvetov, četudi so skregani z vsem obče znanim.
Vsi so si malo oddahnili, ko sem, niti približno zdrava, a vendar, začela ropotati z lonci in kuhati obroke. Tudi kup umazane posode je čudežno izginil pod mojim ponovnim nadzorom. Prevzela sem seveda tudi otroške večerne odhode v kopalnico in posteljo, ker je bilo, kljub slabemu počutju, tako lažje za vse udeležene.
Teden se je nekako prevesil v drugo polovico in približeval se je okrogli rojstni dan edinega moškega v naši družini. Ker smo že imeli načrte, je počasi začel naraščati pritisk, če jih bomo lahko speljali. Vdani soprog si je celo drznil pripomniti, da se naj vendar že pozdravim, saj so za njegovo praznovanje določena pekovska pričakovanja, ki jih enostavno moram zadovoljiti.
Čakala sem do zadnje ure in na samega dne gospodovega okroglega jubileja spekla vse pričakovano in se več. Praznovanje se je odvilo po planu, z rahlim odstopanjem. Slavljenec je namreč dan pred praznikom, brez silnega pritoževanja, sčistil levji delež našega domovanja, kar se ni zgodilo še NIKOLI. S tem mi je dokazal, da vendarle zmore. In tako kot je vedno govorila moja zlata babi »vsako hudo je za nekaj dobro«, se je tudi moja (ne) fina bolezen angina izkazala za nekaj dobra – no ne za moža. On bo od sedaj naprej redno pomagal pri čiščenju, saj je končno dokazal, da zmore. Brez pritoževanja.