Jane gleda svet izpod trepalnic – Moja nova fuck them mantra

Moja nova fuck them mantra

Če kdajkoli komurkoli povem, da naj odjebe, mi je rekel plešasti pevec. Njegova neposrednost je bila že kar predrzna. Zmajala sem z glavo. Veš, morda pa bi morala poskusiti, je rekel, medtem pa med prsti zavrtel kozarec z vinom. Kaj pa če res moram, sem odvrnila napol vprašujoče napol pritrjujoče. Spogledala sva se, kot se spogledajo filmski zaljubljenci. Zaigran nasmešek, ki mora na okolico delovati magično.

Vedno so rekli, da bom lažje šla skozi svet z lepo besedo, sem pogoltnila slino, medtem ko sem poskušala odstrniti vsaj delček svoje zgodbe. Šel mi je že majčkeno na živce. Čisto tako kot pač gredo na živce stari moški mladim ženskam. A si upaš, je provociral. Za trenutek sva nepremično strmela drug drugemu v oči. Utrip se mi je povišal in čutila sem lastno napetost in njegovo skozme. Končno sem le rekla, kar je želel slišati, in bil je navdušen. Moje roke je zasipal s poljubi in mi čestital za pogumne besede. Jebi se, sem rekla še glasneje. On pa me je samo močneje stisnil za roke. A ni dober občutek, je vprašal. Nasmehnila sem se in pripomnila: izjemen občutek. Zdaj veš, kaj boš rekla, mar ne, ko te bo življenje naslednjič presenetilo, ni odnehal plešasti pevec. Spet sem ga pogledala s pogledom junakinje iz ljubiča ter dejala: fuck them all!

Že v vrtcu sem risala grde, nepovezane prizore, ki sem jih morala neštetokrat popravljati. Fuck them, če niso razumeli epske svobode. V šoli so rekli, da ne razumejo mojih esejev. Fuck them, če niso znali brati med vrsticami. Še danes ne podpiram uzakonjenih, plehkih šolskih esejev. Rekli so, da sem presuha, brez riti in s premajhnimi joški. Fuck them, če niso znali gledati celovito. Še danes sem preklasta in na trenutke nerodna. Še vedno po telefonu zvenim kot najstnica in se zaradi živčnosti ne maram pogovarjati z neznanci. Pravijo, da bi bilo dobro zavzeti le eno stališče. Fuck them, če je v meni več vrzeli in en kup stališč. Pravijo, da bi bilo treba ves čas razmišljati pozitivno, ampak jaz ne zmorem, saj je v meni nekaj paranoičnega. Zato sem dojela, da moram odjebati stvari, ki me onesrečujejo. In odjebati vzorce, ki me utesnjujejo. Kljub temu ne bom srečna, saj so poznavalci rekli, da mlade ženske ne znajo biti srečne. Statistika kaže, da v resnici niso krivi premajhni joški, prevelika glava, preslabi lasje ali krivi zobje.

V času, ki vedno bolj kaže, da ni več skoraj nič odvisno od nas samih, je prevladala fama, da je prav vse odvisno le od nas samih. In velike korporacije se zavoljo tega počutijo boljše in politiki si oddahnejo. Po drugi strani pa živimo v večnem strahu pred velikimi korporacijami, nevarnimi farmacevtskimi injekcijami, vplivi sociopatskih politikov in pokvarjenih medijev. Za vas ne vem, ampak mene takšno stanje pušča v popolni zmedenosti. Če je vse odvisno le od mene same, koga lahko torej sploh še odjebem? Plešasti pevec se dere, naj odjebem kar vse. Naj odjebem kar vse?

Na koncu sem dojela, da bom morala odjebati tudi Jane. Zato jo bom ubila. Ubila bom Jane. Slej ko prej bi morala umreti.