Sneguljčica iz sosednje ulice

V lepi hiši za visokimi stolpnicami je živela Sneguljčica. Ker sta imela njena mama in oči zelo veliko dela, sta Sneguljčico z avtom vsako jutro vozila v vrtec. V vrtcu je bila Sneguljčica najbolj živahna med vsemi otroki. Vedno je bila zraven, kadar so otroci naredili kakšno neumnost. Poleg tega tudi za trenutek ni mogla biti pri miru. Kosilo je običajno pojedla kar stoje, ko pa je v roke prijela posladek, je že tekla na igrišče. Seveda tudi spati ni hotela in medtem ko so drugi otroci pridno ležali na ležalnikih, se je Sneguljčica podila med mizami. Varuška je morala ves čas tekati za njo in zato je ni marala. Ker ni pomagala nobena kazen, ji je včasih na skrivaj umazala kakšno obleko ali pa jo je celo strgala in potem je bila za vse kriva Sneguljčica. Toda hudobni varuški to bilo dovolj. Njena prapra babica je bila čisto prava čarovnica. Nekoč je našla njen dnevnik in tako se je naučila nekaj čarovnij. Ni jih prav rada uporabljala, saj ni hotela, da bi se razvedelo, kako zna čarati. Toda Sneguljčica ji je povzročala toliko težav, da se jo je sklenila znebiti.

Nekoč so šli z vrtcem na sprehod v gozd. Dolgo so hodili in na koncu so se ustavili na majhni jasi. Otroci so se podili okoli, le Sneguljčica se je usedla na tla. Bila je preveč utrujena, zato je raje nabirala rože. Ko je varuška videla, da je Sneguljčica sama, je hitro prišla k njej. Prinesla je jabolka in ji eno ponudila. Toda to ni bilo navadno jabolko. Bilo je začarano in kdor bi ga pojedel, bi zaspal za dolgo časa. Sneguljčica je vzela jabolko. Že je hotela ugrizniti vanj pa si je premislila in ga je skrivaj vrnila v košaro. “Si že pojedla jabolko?” jo je čez nekaj časa vprašala varuška. “Seveda sem,” se je zlagala Sneguljčica. “Le zakaj ne zaspi?” se je spraševala varuška in zdolgočaseno ugriznila v eno izmed jabolk, ki jih je imela v košari. Toda že po prvem grižljaju je zaspala in padla po tleh. Pomotoma je ugriznila v začarano jabolko!

Sneguljčica se je najprej smejala toda potem, ko se varuška ni več premaknila, jo je začelo skrbeti. Kmalu so se začeli zbirati otroci, ki so pogrešali varuško. “Kaj si ji naredila? so spraševali. Klara, najmlajša med njimi, je celo zajokala:”Joj, kako bomo pa zdaj našli pot domov? Ti si kriva, Sneguljčica! Zdaj nas pa kar ti odpelji nazaj v vrtec!”

Sneguljčica se je ustrašila. Le kaj naj stori. Poti domov ni poznala. In sonce je že počasi zahajalo za drevesi. Vseeno se je opogumila:”Le nič ne jokajte, saj vas bom rešila. Kar za menoj pojdite. Po varuško pa se vrnemo jutri.” Stopila je na prvo pot, ki jo je zagledala. Odločno je zakorakala po njej, otroci pa so ji tiho sledili. V gozdu je bilo slišati čudne glasove in otroci so postajali vedno bolj preplašeni. Nekaterim so se v očeh že nabirale solze, najmlajši pa so naglas zajokali. Tudi Sneguljčico je bilo strah, toda tega ni hotela pokazati. “Pohitite, samo še malo. Za tistim drevesom je mesto!” jih je prepričevala, čeprav ni vedela, kod hodijo. Ko je postalo že čisto temno, so sredi gozda naleteli na majhno hiško. Obstali so pred vrati, toda nihče si ni upal potrkati. “Kaj če živi tukaj čarovnica,” so se prestrašeno spraševali. Sneguljčica se je prva opogumila in pokukala skozi okno. Zagledala je mizo polno umazanih krožnikov. Bilo je videti čisto tako kot v vrtcu po kosilu. Samo nikjer ni bilo videti nikogar. Previdno je vstopila v hiško, otroci pa so ji sledili. Ker so bili lačni so najprej pojedli vse lešnike in jagode, ki so jih našli v kuhinji. Pojedli so tudi marmelado in popacali še tiste krožnike, ki so bili prej čisti. Bili so že strašno utrujeni in so začeli gledati, kam bi šli spat. Previdno so se povzpeli po stopnicah. Zgoraj so našli veliko sobo, v kateri je bilo sedem postelj. Bile so sicer bolj majhne in zelo razmetane, toda takšnih so bili že tako navajeni od doma. Hitro so polegli in zaspali, kot bi mignil. Sredi noči je v hiško vstopilo sedem fantičev. Čeprav so hodili šele v tretji razred, so vsako poletje za nekaj dni zbežali v kočico sredi gozda. Doma so se zlagali, da bodo spali pri sošolcih, kar pa pravzaprav niti ni bila laž. Le povedali niso, da bodo čisto sami. Ta večer so bili še posebno utrujeni in strašansko lačni, saj so na bližnjem hribu tako dolgo stikali za lešniki in jagodami, da so čisto pozabili koliko, je ura. “Joj!” se je oglasil Gorazd. “Nekdo je pojedel vso marmelado!” Pa tudi lešnikov in jagod ni več!” In vso posodo je popacal!” se je oglasil še Klemen. Fantje so bili pošteno jezni. Pohiteli so v spalnico in tam zagledali polno otrok. Janezek se je razjezil:”Ha, najprej so vse pojedli, sedaj pa še spijo v naših posteljah! Zbudimo jih in jih našeškajmo!” Že je hotel pograbiti najbližjega malčka, ko se je oglasil Gorazd: “Pssst. Pusti jih! Morda pa se jim je zgodilo kaj hudega. Jih bomo že jutri našeškali, če ne bodo imeli nobenega pametnega izgovora.”

Fantje so po prstih odšli v kuhinjo in lačni zaspali kar za mizo. Naslednje jutro so se v kuhinjo razposajeno pripodili otroci. Za mizo so zagledali pobaline. Vsi po vrsti so še spali. Še sreča, da jih niso videli. Otroci so hoteli pobegniti iz hiše pa jih je zaustavila Sneguljčica: “Kam bežite? Počakajmo raje, da se fantje zbudijo. Morda pa nam lahko povejo, kako pridemo v mesto.” Otroci so jo molče poslušali. Medtem so se začeli fantiči prebujati. Malce grdo so gledali, saj so bili še vedno lačni, pa tudi za mizo niso spali najbolje. Stopili so k vratom, da jim otroci nebi pobegnili. “No,” se je takoj oglasil Gorazd. “Kdo je vse požrl in popackal?”

Otroci so le prestrašeno gledali, potem pa se je oglasila Sneguljčica. S tresočim glasom je povedala, kaj se je zgodilo. Sedaj so fantiči gledali že malo bolj prijazno. Nekateri so se celo nasmehnili, Janezek pa je rekel:”Nič hudega, če ste vse pojedli. Bomo skupaj nabrali nove jagode in lešnike. Pa tudi vašo varuško bomo rešili. Veste takšno čarovnijo lahko odčara samo princ!” so govorili nadvse resno, na skrivaj pa so se nasmihali. K sreči jih mi poznamo kar nekaj. Takoj pojdemo in enega poiščemo.

Sneguljčica in otroci so navdušeno zavriskali. Od veselja so zaplesali, potem pa so začeli pospravljati hišo. Bilo jim je nerodno, ker so prijaznim fantičem vse razmetali. Zato so pomili posodo, pospravili kuhinjo in posesali vse sobe. Na koncu so nabrali še polne košare jagod, borovnic in lešnikov. Ko so prišli fantje nazaj, se je hiša svetila kot nova, miza pa je bila polna jedi. Fantje so se razveselili in se takoj začeli sladkati z jagodami.

“Khm, kje pa imate princa?” se je opogumila Sneguljčica. Fantički so se molče spogledali. “Veš, je začel Janezek. “Prav nobenega princa nismo našli doma. Toda na poti nazaj, smo v sosednji mlaki našli žabjega princa. Res, da ni prav lep, toda princ pa vendarle je.” Janezek je iz žepa potegnil zelenega žabca. Otroci so ga začudeno ogledovali, toda priznati so morali, da je najbrž res princ, saj je imel na glavi papirnato krono. Žabjega princa so takoj odnesli k varuški. Ko jo je zagledal, je žabec veselo poskočil. Videti je bilo, da mu je varuška všeč.  „Gotovo bosta srečno živela skupaj,“ si je mislila Sneguljčica. Pobrala je žabca in ga s sluzastim gobčkom pritisnila varuški  na usta. Ta je takoj odprla oči. “Fuj, kaj me pa slinite!” se je razjezila. Ničesar se ni spomnila in otroci so ji morali povedati, kaj se je zgodilo. Varuška je bila najprej jezna, potem pa je spoznala, da je sama kriva za vse skupaj. Prijazno se je zahvalila fantom za pomoč in otroke odpeljala nazaj v mesto. Sklenila je, da tudi Sneguljčici ne bo več nagajala pa tudi s čarovnijami ni hotela imeti nobenega opravka več. S seboj je vzela tudi žabjega princa, čeprav ni bila čisto prepričana, da jo je on rešil dolgega spanca. Z žabcem se sicer nista poročila, zato pa je v vrtcu dobil prav lepo stekleno posodo, v kateri je odslej živel.