Njeno življenje (1)
Sredi zime je “prišlo” na svet majhno detece – punčka, ki sta ji starša dala ime Sonja. Male štručke se je razveselila tudi starejša sestrica Vesna. Družina je živela skromno, saj je na delo hodil le oče, ki kot nekvalificiran delavec ni veliko zaslužil, mama pa je skrbela za dom – kuhala, prala (brez pralnega stroja) in pospravljala, zraven pa je redila še kakšnega pujsa in krmila kure ter obdelovala vrt; tako doma ni manjkalo jajc, pa tudi nekaj mesa in klobas je bilo pri hiši in seveda še vsa doma pridelana zelenjava. Ob robu vrta poleg raznovrstnih cvetočih rož rasle še zdravilne rožice: kamilice, arnika, meta, lučnik in še kaj. Mama je svoji dekleti že kmalu naučila pomagati tako v kuhinji kot na vrtu; včasih sta kakšno delo opravili z veseljem, včasih pa bi se radi igrali z drugimi otroki. Najbolj ju je dolgočasilo obiranje kamilic, mete in lipovega cvetja. No, ampak mama je znala vedno poiskati kompromis.
Poleti so nabirali tudi borovnice, iz katerih je mama pripravila sokove, marmelado in kompote za zimo. In ker je mama hodila tudi na okoliške kmetije pomagat pri raznih kmečkih delih, je jeseni zato dobila jabolka, pa krompir in tudi kakšno vrečko moke. Oče se je z dela v rudniku vračal domov utrujen, toda kljub temu je, da je malo povečal družinski proračun, v bližnji okolici opravljal različna priložnostna dela. Rad je nabiral tudi gobe in lešnike, ob večerih pa s sosedi “vrgel karte”.
Toda življenje rudarjev je bilo vsak dan v veliki nevarnosti. In prišel je tisti strašni dan, ko so zgodaj zjutraj tulile sirene in sporočale – nesreča v rudniku. Sonjo, ki takrat še niti ni hodila v šolo in Vesno je mama oblekla in vse tri so odhitele pred rudnik, kjer je bilo zbranih že veliko ljudi, kajti tudi njihov ata je bil v času nesreče v jami. Ženske in otroci so jokali, nihče ni vedel koliko življenj je terjala nesreča. Vse oči so bile uprte v vhod v rudnik, vsi so čakali kdaj in kdo se bo pojavil na vhodu. Skoraj ves dan so ljudje s strahom in žalostjo čakali na kakšno vest o nesreči. Naposled so le povedali, žrtev je veliko, nihče pa ni izdal njihova imena.
In po dolgem, dolgem čakanju se je na vhodu prikazal tudi njihov ata, umazan, utrujen, brez besed in s solzami v očeh. Med potjo domov so se vse tri stiskale k njemu in vsi so jokali. Žalost, ena sama velika žalost je napolnila ves kraj.
In tako se je družina prebijala iz meseca v mesec, iz leta v leto. Ampak bili so zdravi in zadovoljni s tistim malo, kar so imeli. Ob večerih so v kuhinji luščili fižol ali pa trli lešnike, ki jih je poleti ata nabral v hribih. Sonja se še danes spomni dveh stvari iz svojega otroštva: to, da je mama enkrat na mesec (ko je ata dobil plačo) šla s košem na rami v trgovino in nakupila tisto, česar niso pridelali doma, pa je bilo v gospodinjstvu potrebno: prašek oziroma “žajfa” za pranje, sol, olje, kis … Nikoli pa mama ni pozabila kupiti za hčerki vsaki po eno majhno vrečko bonbonov. Vesna in Sonja sta vsaka svoje preštele in jih razporedile tako, da sta jih imeli za ves mesec. V lepem spominu pa ji je ostala tudi navada, da je družina enkrat ali največ dvakrat na mesec v nedeljo popoldne šla v bližnjo gostilno. Ata in mama sta si naročila vsak po en špricer, punci pa sta dobili vsaka kozarec malinovca in presto.
Se nadaljuje …