Neskončna zgodba (42)
Ko sta se z mamo razšli, se je Irena spet vrnila na delo. Odločila se je, da bo v preostanku dneva sprejela le še dve stranki, ostale pa razvrstila na druge dni. Na hitro je pregledala seznam naročil. Imena na njem so jo nekoliko pomirila. Nobena izmed teh strank ne bi smela preveč otežiti situacije.
Upala je, da bo zdržala, preden pride do doma. Tam si bo najprej vzela nekaj časa zase, da bo lahko vso zadevo v miru predihala, sedaj, ko se je prvi šok nekoliko pomiril, nato pa bo šla do očeta in poskušala …
Ni vedela, kaj naj naredi. Kako naj se obnaša, da bo prav. Njihova družina ni bila tiste vrste, ki bi se posluževala prekomernega izkazovanja nežnosti in pozornosti drug do drugega. Če bi sedaj uprizorila kaj takšnega pred očetom, bi se počutila le kot pobegla igralka iz kakšne osladne nadaljevanke.
Odločila se je, da bo storila tisto, kar najbolje zna. Bila bo ob očetu.
*
Odslovila je še zadnjo stranko. K sreči je bila to ena izmed zgovornejših gospa, ki jo je s svojim klepetom navsezadnje še nekoliko raztresla, da je pozabila na slabe novice.
Sklenila je, da bo dnevni obračun opravila naslednje jutro, ko je nase vlačila jakno in istočasno iskala ključ salona. Zdelo se ji je, kot da bi plesala izven ritma.
Ko je zaklenila, se je s hitrimi koraki usmerila proti domu. Večer se je bližal, a zraku je bilo še nekaj toplote poznojesenskega sonca. Irenino telo se je prekomerno ogrevalo in jakna je že zdavnaj odslužila svojo vlogo, vendar je ni imela časa sneti s sebe. Želela je biti čim prej v zavetju. Ko bo doma, bo že bolje.
Nato pa se je ustavila. Pred kom beži? Ali zakaj se mora skriti, da se lahko v miru posveti sebi? Resda je trenutno potrebovala nekaj časa zase, a tega bi ravno tako lahko dobila tudi zunaj doma. Nič ni pod njenim nadzorom, kar se dogaja z očetovim zdravjem. Njena negotovost in strah bi ga le bremenila. Mislila si je, da bi to najverjetneje občutil. Ni bila niti dobro prepričana, da bi doma našla varnost, ki jo je potrebovala. Svojo varnost je prinašala od drugod. Seveda, kako se ni tega že prej spomnila.
Malo pred domom je spremenila smer hoje in z istim tempom zavila proti Rebrnemu zalivu.
*
Zvečer je Irena sedela s svojo družino v dnevni sobi. Tišino, ki je ponavadi mirno živela med njimi, je tisti večer nekaj bremenilo. Zato je bilo težko ostati tiho. Irena je govorila več kot ponavadi, medtem ko se je oče, ki je bil glavni družinski govorec, zatopil vase in le sem ter tja kaj pripomnil. Med vsakim trenutkom tišine ga je mama zaskrbljeno pogledala in nato spet usmerila pogled na svoje roke, ki so ji prepledene ležale v naročju. Vsem se je nekoliko oddahnilo, ko je napočil običajni čas za spanje. Treba je bilo držati to vsakdanje vzdušje, ki jo je včasih pošteno dolgočasilo, zdaj pa se je izkazalo za tako blagodejno. Irena se je potrudila, da bi tudi njen pozdrav ob odhodu v svoje prostore hiše zvenel kot običajno, a ne preveč napihnjeno. Oče ni smel posumiti, da jo preveč skrbi. Zdaj je moral poskrbeti zase.
Se nadaljuje …
