Je čas za paniko?
Pred leti sem se tudi sama znašla v karanteni. Imela sem sum na prašičjo gripo. Prva v naši regiji. Bilo je prav komično. Ko sem zapuščala zdravnika, so mi svetovali, naj v čakalnici snamem masko, da ne bo med ljudmi zavladala panika. Zelo zanimivo. Zdelo se mi je, da nihče ni točno vedel kaj naj z mano počnejo. Najbrž jih je bolezen presenetila in niso bili pripravljeni, niso imeli načrta, čeprav se je virus širil po svetu in so mediji o njem obveščali. Naslednji dan so me poslali domov. V samoizolacijo. Še en teden sem čakala na rezultate testov. K sreči so bili negativni. In tako se večkrat spominjam svoje karantenske izkušnje. Bolj za zabavo, kot z grozo ali strahom. Še pred tednom dni sem se smejala zabavnim zapisom na družbenih omrežjih in šaljivim slikam na račun novega virusa, ki so krožile po spletu. Trenutna situacija v svetu pa se mi ne zdi nič kaj komična.
Ne, nisem človek, ki bi zganjal paniko, ki bi iz muhe delal slona. Nisem kupila zaloge hrane za naslednjih nekaj mesecev, po svetu se ne sprehajam z zaščitno masko in v rokavicah.
A počutim se neprijetno.
Dokler govorijo o boleznih na drugem koncu sveta, o tem sploh ne razmišljaš. Ali pa računaš, da to do nas sploh ne bo prišlo, da se to dogaja predaleč od nas. Ko izveš, da se prvi primeri pojavljajo v sosednji državi, ti morda ni več tako zelo vseeno, a nekako vseeno upaš, da je naša čudovita podalpska deželica zaščitena z nevidnim mehurčkom, ki nas bo obvaroval vsega hudega.
Nato pa BUM! Mehurček je počil.
Prvi primer okužbe s korona virusom tudi v Sloveniji. In še en in še en in še en. Pozitivni testi so vse bliže nam, vse več jih je. Izveš celo, da obolelo osebo poznaš. Čeprav je mlada in zdrava, ter bo verjetno prebolela bolezen brez večjih zapletov in posledic, te prične rahlo skrbeti. Ne toliko zase, ker računaš, da boš eno gripo že zvozil. K sreči ni potrebe po skrbi za otroke, ker baje dobro prenašajo morebitno okužbo. Morda te skrbi za starejše svojce s kroničnimi boleznimi. Vseeno pa po tihem upaš, da bodo zvozili brez okužbe. Bolj te skrbi za vso ohromelost. Vse se ustavi. Najprej so odpovedali bolj množične prireditve, nato že dogodke s sto udeleženci. V vrtcu ne bo prireditve ob materinskem dnevu, šolske ekskurzije so odpovedane, tudi razna izobraževanja.
Občutek je podoben, kot bi deželo zajel velik snežni vihar. Ceste so neprevozne, vse obstane. Ljudje ostanejo doma. A takrat je tudi pogled skozi okno tako spokojen. Snežna odeja poskrbi za mir in tišino. Za neko blagostanje. Sedaj čutim, da bo podobna ohromelost, le da tokrat še s priokusom strahu, panike. Zunaj pa je prijetno pomladno vreme. Takšno, ki me vabi ven in, ki je še vsako leto poskrbelo za mojo dobro voljo. In, kot da ves cirkus okrog korona virusa ni dovolj, nas strašijo še z množico prebežnikov, ki prihajajo čez našo deželo.
Je tudi strah pred njimi upravičen?
Bodo prinesli s sabo kakšne bolezni? Se bo zaradi njih korona virus še bolj razširil? In v vsej tej zmedi je padla še vlada in se nova komaj sestavlja. Nisem za leve, ne desne, niti nisem proti nobenim. Ne tistim na sredini, ne tistim na kateri od skrajnih polov. Le rahlo neorganizirano je trenutno vse. Ravno v času, ko mora vse potekati gladko. Ker trenutno vladajo izredne razmere. Saj je pravzaprav vojno stanje. Tisti, ki so bili na položajih, odhajajo. Niso več odgovorni, stvari niso več v njihovi domeni. Tisti, ki šele prihajajo, si še niso niti plašča slekli. Niso še preizkusili sedla, pa že morajo zajahati.
Poznalo se bo na gospodarstvu, pozna se pri vedenju posameznikov. Iz minute v minuto je kaj novega. Ravno v času pisanja tega prispevka izvem, da se tudi šole zapirajo. Še včeraj zvečer so govorili, da je to zelo težko, če ne skoraj nemogoče storiti, da to za sabo potegne več tisoče otrok, učiteljev, družin in še marsičesa. Danes pa sporočajo, da bodo šole, vrtci, dijaški domovi zaprli vrata. To pomeni alarm. Otroci bodo ostali doma. Kako si splanirati naslednje tedne? Če bo lepo vreme, gremo lahko ven. K starim staršem naj ne bi šli. Katerih krajev se izogibati? Kaj vse se bo zaprlo? Bi morda res bilo potrebno kupiti še kakšno kilo testenin? Za vsak slučaj? In moko, da bomo spekli kruh doma? Tudi roke umivam bolj dosledno, kot sem sicer, pa čeprav me že tako vsi zafrkavajo, da dam preveč na higieno rok. Po mojem mnenju pa higiene ni nikoli preveč.
Ne, nočem paničariti, nočem zganjati panike.
Same bolezni se pravzaprav niti ne bojim. Še ena gripa. Bojim se vsega tesnobnega vzdušja, ki vlada. Veseliti bi se morala, ker te dni, po koncu zime, znova odpirajo kioske s sladoledom, ker bomo lahko znova zamenjali gume na avtomobilih, kar pomeni, da je pomlad prišla k nam, ker so se vrnile prve štorklje, ker so se ptički oženili, ker grem lahko z otroki na igrišče …
A jaz se počutim tako nelagodno. Neprijetno. Zmedeno. Sploh ne vem, če si upam prižgati televizijo, ker iz nje kar vre opozoril in je čutiti paniko v zraku. koliko časa bo trajalo vse to? 14 dni, en mesec? Kdaj bo življenje znova normalno?