Montignacova dieta
Ja, tudi jaz sem se že nekajkrat lotila hujšanja s pomočjo katere od čudežnih diet. Danes bi rada opisala svojo izkušnjo z Montignacovo dieto, ki sem jo odkrila v nekem drugem kontekstu, ne v povezavi z željo po izgubi odvečnih kilogramov.
Pred nekaj leti so mi opravili operativni poseg, ki je zahteval tudi uvedbo dietnega načina prehranjevanja. Šlo je sicer za milejšo in krajši čas trajajočo dieto, a o njej sem želela pridobiti čimveč informacij. Tako sem med brskanjem po spletu naletela na marsikak zanimiv podatek v zvezi s prehranjevanjem, dietami, hujšanjem, zdravim načinom življenja ipd. Nekatere od teh informacij sem kasneje preverila v praksi; ena od njih je bila Montignacova dieta.
O dieti, ki se imenuje po svojem avtorju, Michaelu Montignacu, ne nameravam razpredati na dolgo in široko, saj na to temo obstaja mnogo člankov, najboljši vpogled pa seveda nudi knjiga Jem, torej hujšam: Montignacova metoda, ki jo je v svet poslal Francoz Michael Montignac. Predstavila bom le tiste elemente diete, ki sem si jih zapomnila iz lastnega prakticiranja.
Montignacova metoda upošteva glikemični indeks (GI), na osnovi katerega razdeli ogljikohidratna živila na dobra (živila z nizkim GI) in slaba (živila z visokim GI). Med slaba živila tako sodijo bel kruh in drugi izdelki iz bele moke, testenine, oluščen riž itd.
Montignac priporoča uživanje večjih količin zelenjave, kajti surova zelenjava daje občutek sitosti. Pri izbiri mesa je poudarek na pustih kosih, priporočljive so ribe.
Kar se tiče sadja, ga je potrebno vselej jesti na tešče. Sadje se v praznem želodcu izredno hitro razgradi, če pa »pripotuje« v želodec, ki je že zaposlen z obdelavo drugih skupin živil (ogljikovi hidrati, beljakovine), obleži in gnije ter tako povzroča neprijetnosti.
Montignacova dieta
Moja izkušnja z Montignacovo dieto
Navdušilo me je, da sem našla potrditev neke moje hipoteze. Namreč, že dolgo pred srečanjem s to dieto sem opazila, da mi sadje, ki ga zaužijem tekom dneva, povzroča preglavice (napihnjenost, vetrove, neudobno počutje). Kadar pa sem sadje zaužila samo zjutraj, navedenih težav nisem imela. Ker je Montignac podprl moje dognanje, sem se odločila, da preverim še ostale »zapovedi« njegove metode.
Dieta zagovarja uživanje mesa oziroma rib v kombinaciji z zelenjavo, medtem ko ogljikohidratna živila zelo omeji. Tako naj bi bil kruh prisoten le pri zajtrku, pri kosilu in večerji pa je prepovedan.
Noben problem ni jesti ribe z zelenjavo. Ali pa zrezka s solato. Nekoliko nenavadno je kombinirati mesno-zelenjavno omako s … svežo zelenjavo. Ampak ocvrto jajce (»na oko«) brez kruha?! Oprosti, Montignac, ampak zame nemogoče!
Še ena stvar, ki mi pri tej dieti ni bila všeč: izločanje nekaterih lokalnih živil (previsok glikemični indeks pač) in vključevanje eksotičnih živil, ki imajo poleg višje cene tudi sumljivo poreklo. Ali pa absurdna dilema: pesa prepovedana, hrenovke dovoljene …
In še ena stvar, ki mi je bila pri Montignacovi metodi všeč: prepoved uživanja industrijsko pripravljene hrane. Seveda se je v današnjem času hitenja in težnje po udobju skorajda nemogoče izogniti raznim pločevinkam, tako da le te niso povsem izginile iz moje shrambe.
Moje slovo od Montignacove diete
Zaradi razlogov, ki so govorili proti zgornji metodi, sem jo po čez kratek čas opustila (pravzaprav se je nikoli nisem v celoti držala). Nekaj razlogov proti sem že navedla, med pomembnejšimi pa sta bila še dva:
- zaradi nadomeščanja ogljikohidratnih živil z beljakovinskimi dieta dolgoročno pripelje do zakisanosti telesa
- za dieto je potrebna visoka mera samodiscipline – te pa nimam.
Po zaključku najinih seans sem »Montignaca« vrnila v knjižnico, obdržala pa sem nekaj načel, s katerimi se strinjam in jih v praksi občutim kot zdrava:
- kot že rečeno – sadje samo na prazen želodec (Sadje jem običajno samo zjutraj in tako imam v trebuhu mir.)
- vključevanje zelenjave v vse obroke (Naučila sem se, da če jem počasi in hrano dobro prežvečim, me tudi zelenjava nasiti; za občutek sitosti kar naenkrat ne potrebujem več ogromnih količin ogljikovih hidratov.)
- izločanje industrijsko pripravljene hrane iz jedilnika.
Namen mojega pisanja ni propaganda Montignacove diete. Nasprotno; ne zagovarjam nobene od metod za hujšanje. Strinjam se namreč z modro izjavo, da nobena dieta ni vredna toliko kot zdrav način življenja. Gotovo ima marsikatera dieta v sebi zrno zdravja. Ampak nobena ni popolna in edino, kar deluje, je zdrav življenjski slog. Amen.
