Leta ponižnosti Jadrana Krta

Pred nekaj tedni sem z veseljem na knjižni polici Knjižnice Otona Župančiča v prestolnici zagledala delo Sue Townsend, naslovljeno Jadran Krt, Leta ponižnosti. Še ena uspešnica serije dnevnikov glavnega junaka.

Križi razmerij

Jadran Krt se tokrat napeto ukvarja z lastno družino, predvsem s svojim okrnjenim odnosom do žene Marjetke, ki vpliva tudi na njuno hčerko Gracijo. Kot navdušen pisec ima rad svoje delo s knjigami, a njegovo nekdaj dobro utečeno življenje zmoti težka bolezen.

Avtorica spretno prepleta vsakdanje težave s humorjem ter s komaj opaznim sarkazmom. To je, s kritiko družbenih razmer v katerih se glavni junak zgodbe nahaja. Med drugim se le-ta ubada z zadolženostjo in z zapletenimi sorodstvenimi odnosi. Dogajanje se lepo povezuje ter vse do zaključka ohranja določeno napetost, pričakovanje razpleta. Med drugim bralcu ponudi celo nekaj idej, oziroma opozori na pasti sodobnega poslovnega sveta. In nato pokaže najslabši možen razplet.

Večna pripadnost

Jadran Krt se v mislih precej ukvarja s svojo najstniško simpatijo, sedaj odraslo in uspešno poslovno žensko Pandoro. Ta se izkaže za pravo prijateljico, saj mu v najtežjih trenutkih stoji ob strani. Medtem ko je njegova vez z ženo vedno bolj krhka.

Kar se prične kazati že pred odkrijem njegove bolezni. Townsendova na zanimiv način prikaže določena razmerja, vedno začinjena s kančkom humorja. Kar mi je pri njenem pisanju še posebej všeč.

Krta lahko bralci spremljamo vse od njegovih rosnih, najstniških let pa vse do časovno – zrele ere njegovega življenja. Marsikdo se lahko vsaj delno poistoveti z njegovimi izpovedmi, ki pričajo o tem, da znajo biti tudi moški še kako čustveni. Čeprav so vzgojeni kot izredno močni, trdni. Avtorica s tem izrazi, da se zna povsem vživeti v vlogo nasprotnega spola, obenem pa opisuje tudi njegovo nežnejšo plat. To odkriva med zaznavo njegovega obolenja in sledečim okrevanjem še bolj intenzivno kot v drugih, zgodnjih delih. V teh se junak ukvarja predvsem s svojo veliko ljubeznijo in skrbjo za starostnike. Leta zatem pa se te vloge obrnejo.

Delo na šarmanten način povezuje življenja skupine ljudi, ki ima nekaj skupnih točk, po drugi strani pa tudi zelo različna zanimanja. Primerno je predvsem za odrasle, z zabavnimi opisi problematike družinskega življenja pa zna biti zanimivo tudi za mlajše bralce. Predlagam, da ti začnejo z branjem prvega dnevnika mladega nadebudneža (če ga še niso prebrali). Gotovo se bodo lahko vživeli v razmišljanje odraščajočega fanta.

Mojstrovino gospe Townsend lahko le pošteno pohvalim in dodam, da se veselim optimističnega nadaljevanja. Upam, da bo vsebina vseh dnevnikov nekoč prenesena na filmska platna.