Ligurijska obala in pravljične Cinque Terre (1)

Ligurija je pokrajina v zahodnem delu Italije. Ponaša se s kilometri lepe in razčlenjene obale, ki jo obdaja Ligurijsko morje (Mare Ligure). Ligurija se deli na Riviero di Ponente (zahodni del) in Riviero di Levante (vzhodni del). V slednji se na strmih klifih mogočno dvigajo vsem dobro poznane vasice, imenovane Cinque Terre, kar bi v prevodu pomenilo »pet dežel«. Območje je izredno slikovito, ne glede na to ali je zima ali poletje. Milo sredozemsko podnebje privablja turiste in popotnike iz vsepovsod tudi v hladnejših mesecih. Na pot sva se s prijateljico odpravili februarja, ko se zima sicer že počasi poslavlja, a pri nas tega še ni bilo videti.

V Italiji pa je sledilo presenečenje: sonce naju je spremljalo dobršen del potovanja, sicer s kančkom oblačnosti, a popolnoma brez dežja. Lastnica b&b-ja v Levantu nama je dejala, da v dežju ni preveč prijetno in da imava res srečo, da sva naleteli na tako vreme februarja. Levanto in La Spezia sta kraja v neposredni bližini Cinque Terre ali 5 Terre, kot se pogosto zasledi. Predvsem Levanto je bolj umirjeno in majhno obmorsko mestece z lepo peščeno plažo. Je pa tudi najboljša izhodiščna točka za začetek raziskovanja teh petih vasic.

Bujni pomarančevci v Levantu.

Cinque terre je nacionalni park (Parco nazionale delle Cinque Terre) za katerega je potrebno plačati vstopnino. Glede na to, da pozimi ni nikakršne visoke sezone in gneče, sem bila kar malo presenečena nad visoko ceno 2-dnevne karte. Vstopnina vključuje neomejeno vožnjo z regionalnim vlakom, in sicer od Levanta do La Spezie. Vlaki vozijo do vseh vasic, vožnja od ene do druge pa traja le nekaj minut, zato se lahko zgodi, da zgrešiš pravo postajo. To se je pripetilo nama in ostalim popotnikom, saj se je vlak zaradi svoje dolžine ustavil že v predoru, kjer nismo videli katera postaja je, in se tako peljali naprej do La Spezie. Zato svetujem vožnjo v prednjem ali srednjem delu vlaka. Z lahkoto bi si lahko privoščili 3-dnevno karto, saj se vasic zlepa ne moreš naveličati, a nama je žal zmanjkovalo časa.

Kjer se pravljica začne …

Pet pravljičnih vasic: Monterosso al Mare, Vernazza, Corniglia, Manarola, Riomaggiore.

Raziskovanje sva pričeli v vasici Riomaggiore, ki se precej strmo vzpenja. Še zdaj se mi zdi, da je bila ravno ta najbolj strma, čeprav je bila pot do Corniglie zahtevnejša. Čudovit razgled na prostrano morje in hiške pa je odtehtal vsa pogrizena kolena. Sprva sva se vijugasto vzpenjali, zatem pa samo še spuščali do morja, kjer so bili čolni kar na kopnem. Od tod se nama je razprl lep razgled na visoke strnjene hiške. Nekatere so sveže prepleskane, druge pa je že pošteno načel zob časa. Za vse vasice pa so značilne raznolike barve fasad, strnjene hiše in ozke uličice. Kar predstavljam si, kako prijetno mora biti tu poleti v najhujši vročini, ko se sprehajaš po ozkih uličicah in te prijetno hladi.

Strnjene hiške v vasici Riomaggiore.

Riomaggiore – mogočni klifi.

Najbolj slavna obalna pešpot je Via dell’ Amore, Pot ljubezni, ki poteka od Riomaggiora do Manarole. Dolga je približno dva kilometra. Žal pa je že nekaj časa zaprta. Po pričevanju domačinov zaradi poplav pred leti. Da pa se prehoditi razdalje med ostalimi vasicami, a je pot precej bolj strma.

Cinque Terre – Riomaggiore.

Manarola je bila najina druga postojanka, slikovita vasica, kjer sva videli najlepši sončni zahod po dolgem času. Preden je sonce potonilo v morje, je skoraj neresnično obsijalo barvne hiške. Prava paša za oči. Tudi Manarola je kar strma, a kot sem že omenila, razgled odtehta vse. Vasice namreč ležijo na klifih, ki se strmo dvigajo nad morjem. V ozkih ulicah se skrivajo prodajalne tipičnega italijanskega produkta – sladoleda, imenovane gelateria. Kulinarična specialiteta tega območja je focaccia, kar bi lahko prevedli kot pogača. Gre za kruh nadevan s paradižniki, olivami, čebulo itd. Slastno, a najesti se samo od tega žal ne moreš. Cene v Cinque Terre so tudi občutno višje kot na primer v Levantu in drugje na obali.

Obsijane hiške v Manaroli.

Prelep sončni zahod v Manaroli.

Manarola – visoke in nagnetene hiške.

Barvitost Manarole.

Tipična jed focaccia.

V vasicah na prvi pogled prevladuje starejša populacija. Radi posedajo in opazujejo mimoidoče. Pridno pa skrbijo tudi za agrume. Nadpovprečno velike limone in pomaranče februarja krasijo drevesa, kar sva z navdušenjem opazovali vzdolž celotne obale. Domačini so izredno prijazni, sploh če rečeš kakšno besedo po italijansko. Življenje se tu praktično ustavi, noben ne hiti in divja neznano kam. Kot bi rekli Italijani: dolce far niente (sladkost brezdelja).

Cinque Terre – Manarola.

Prava pustolovščina se je pričela šele naslednji dan, ko sva se podali na celodnevno turo po vasicah in odkrivali ta košček raja na Zemlji …