Ideja za izlet: Pariz

Mesto ljubezni, luči in pregrešno dragih stvari. Pred kratkim sem že tretjič potovala v Pariz! Kljub nedavno ne ravno privlačni situaciji v francoskem glavnem mestu, smo se ga tri dekleta vseeno odločila obiskati … pomagalo je, da so povratne letalske karte stale le 26 €.

Prvič sem šla v Pariz pred 7 leti, ko sva ga z mami obiskali s potovalno agencijo. V obe smeri smo se peljali z avtobusom, tako da nočna vožnja ni bila ravno prijetna (vmes sem šla spat na tla). Prenočili smo nekje na obrobju mesta (Quality Hotel), za (francoski) zajtrk pa so nam ponudili bageto in marmelado. Zanimivost tega potovanja – naš vodič je imel samo ene kavbojke, ki pa jih je imel med nogami čisto čisto strgane. Po besedah ženske, ki je sedela zraven naju na avtobusu: ”čisto po razporku ima strgano!”. Javnega prevoza skoraj nismo uporabljali, ker smo vse prevozili z avtobusom. Tako smo se vozili po ozkih mestnih ulicah in enkrat zavili v tako ozko ulico, da avtobus ni mogel odviti. Na obeh straneh so bili tudi parkirani avtomobili. Pet moških je šlo ven (iz avtobusa) in so prestavili/dvignili enega Smart-ija (majhen avto) z roba ceste bolj na pločnik, da smo šli lahko mimo. To je bilo tudi moje prvo veliko potovanje, tako da sva z mami večinoma hodili z vodičem, edino en dan sva hodili čisto po svoje (in pri tem pomagali voditi tudi 2 starejša para, ki sta bila z nama na avtobusu).

Drugič sem bila v Parizu s prijateljico samo 2 leti pozneje (spet s potovalno agencijo). Tokrat smo spali v hotelu Campanile, ki se je nahajal samo 50 m stran od postaje podzemne železnice (Gallieni). Dobesedno smo jo lahko videli skozi okno, okoli vhoda pa je polno črncev peklo koruzo. Čisto zraven je bila tudi avtocesta, kar po zraku je potekala čisto mimo najinega okna. Prav tako sta se zraven hotela držala še nakupovalni center in McDonalds, tako da glede hrane in drugih potrebščin nama tudi ni bilo hudega. Velikokrat sva se ločili od skupine in si mesto ogledovali po svoje. V eno smer smo šli z avtobusom, nazaj pa z letalom – tokrat sem tudi prvič letela z letalom, kar pa je bila izkušnja, ki je ne privoščim nikomur. Bil je september, vreme je bilo grozno in tako je imelo letalo 3 ure zamude…ko smo končno vzleteli, smo imeli pa celo pot grozno turbulenco. Spala sem na svojem sedežu in razmišljala kako fino poskakujemo, kot da bi se vozili nekje po makadamu…in se potem spomnila, da smo v zraku. Bila je noč, ven se ni nič videlo in samo molili smo, da bi srečno pristali.

Naj povem, da je bilo to že dosti let nazaj, ko sem šele odkrivala svojo potovalno žilico in nekako dobila korajžo (ker če bi se izgubila, bi samo poklicala vodiča in bi mi pomagal). Ko pa sem enkrat videla da to ni nič težkega, pa samo … gremooo!!! Dobesedno sva si s sestro rekli ”Greva v Berlin?”, se usedli v avto in šli. Zato sem se tudi želela po toliko letih še enkrat sama vrniti v Pariz, sedaj ko sem že bolj ”izkušena” in si ogledati mesto po svojih načrtih. Prispevek je zato predvsem potopis z zadnjega potovanja, z določenimi zanimivimi dogodivščinami iz prejšnjih dveh.

Tretjič pa smo prenočile v hostlu Hotelf1 Paris Porte de Montmartre. Za 3 noči nas je za 3 osebe prišlo 150 €, kar je zelo ugodno za Pariz. Smo pa seveda zelo prilagodljive in nastanitev ni bila noben luksuz, tako da če imate kakšne bolj specifične zahteve, bolje da prespite kje drugje. Nam je bila zelo pomembna lokacija – blizu smo imele postaji metroja Garibaldi in Porte de Saint-Ouen (M13), 500 m stran pa Lidl in druge trgovine z živili. V sobo smo vstopile tako, da smo na tipkovnico vtipkale določeno številko, ključa nismo imele (smo se morale zapomniti številko). Imele smo zakonsko posteljo, nad njo pa pograd. ”Vzmetnice” so bile zelo tanke (5 cm), v bistvu samo ena pena, skozi katero se je čutila trda dila spodaj. Za pokriti smo imele vse skupaj eno rjuho in debele kovtre s sumljivimi madeži. Tako smo šle prvi večer na recepcijo prositi še za eno rjuho, naslednje jutro pa še za eno (ker je bil drug receptor). Nismo mu mogle razložiti kaj sploh hočemo, uporabile smo vse besede, ki smo jih poznale: ”sheet, linens”…na koncu še ”blanket”. Še z gibi smo nakazovale, da rabimo nekaj za pokriti, je rekel da nima ”blanket” ima pa ”tole” in šel zadaj v omaro in prinesel rjuho. Jaaaaa, smo rekle hvala in šle. Trde postelje smo se kmalu navadile, lijak smo imele tudi v sobi, na WC in pod tuš pa smo morale v skupno kopalnico, ki je bila zelo podobna tistim na ladjah. Iz nekega razloga je bilo v teh skupnih prostorih vedno zelo vroče, v WC-ju je bilo kot v savni, prav tako v tuš kabini, tudi če si se tuširal samo z mrzlo vodo. Tuši so bili tudi cela znanost in sicer smo se prvi dan tuširale v enem, kjer je ven tekla (curljala) samo vrela voda…naslednji dan smo potem odkrile enega drugega, kjer se je temperaturo dalo regulirati.

Pot do Pariza

Me smo letele iz Trevisa, kjer je moja sestra med čakanjem na letališču sestavljala rubikovo kocko. Sestavi jo v manj kot minuti in pol, tako da je kar naenkrat vse okoli nje (nas) utihnilo, ko je končala, so ji pa vsi okoli nas ploskali. No, pa da še povem kako prijazni so na Ryanairu…imajo novo foro, kjer vas nalašč posedejo čim bolj narazen. Me smo imele skupaj kupljene 3 karte, pa so nas posedli čiiiisto narazen (14., 24. in 29. vrsta na sredinski sedež), potem pa mi vsak dan pošiljali maile ”ali niste zadovoljni s svojim sedežem? Tukaj lahko kupite sedež, ki ga želite…”, ampak ga prav nalašč nismo. Na letalu je bil tako zraven mene PRAZEN stol, kamor se je po vzletu presedla moja sestra (ki so jo dali sedet 10 vrst naprej). Prijateljica pa je sedela malo za nama. Zraven je imela tudi en prazen stol, dedek poleg nje pa je vstal in se šel pogovarjat z dedkom, ki je sedel nasproti naju. Tako da sva mu rekli, če se hoče zamenjati in smo na koncu cel let sedele skupaj. Celo letalo se je presedalo, vmes je bila ena ženska z dojenčkom, ki so ji dali fanta sedeti nekam daleč (in se je na koncu tudi presedel).

Da že kar tu povem, kako smo se potem ”fino” z letalom peljale domov. Ryanair nas je seveda spet čisto razsedel, tokrat pa se nismo morale presesti. Jaz sem sedela zraven dveh iz Singapurja, kar je bilo tudi samo po sebi zanimivo, smo se malo pogovarjali. Ne vem kako da z leti iz Pariza domov nimam nikoli sreče, ampak spet smo imeli turbolenco! Pol poti smo poskakovali kot na prostem padu, potem pa še nismo smeli pristati zaradi nevihte… smo pol ure krožili in nam je bilo vsem slabo. Še dobro, da se je vse srečno končalo.

Po pristanku na letališču Beauvais smo se v center Pariza (in nazaj) pripeljale z avtobusom. Vožnja je trajala 1h 15 minut, povratna vozovnica je stala 29 € – lahko jo kupite na letališču (terminalu za avtobuse) na lokaciji sami, vsekakor pa priporočam, da si jih kupite že prej prek spleta (na povezavi), saj vam tako ne bo treba čakati v vrsti. Po prihodu na avtobusno postajališče Porte Maillot smo se do hotela odpeljale z metrojem. Ko smo se čez par dni vračale domov, je imelo naše letalo odhod že ob 8.40, tako da smo morale biti na avtobusu že ob 5.40. Tako zgodaj metro še ni vozil, tako da smo se od hotela do avtobusne postaje odpeljale s taksijem (uporabile smo taksi G7, bile smo zelo zadovoljne, vse se da enostavno rezervirati prek aplikacije na povezavi). Sicer bi se lahko peljale tudi z nočnim avtobusom Noctilien, vendar bi nas to prišlo samo 3 € ceneje (za taksi smo dale 14 €), pa še vozile bi se veliko dlje, vmes prestopale in sredi noči hodile po neznanih cestah. Več o nočnih avtobusih lahko najdete na povezavi.

Če boste prileteli na letališče Orly ali letališče Charles de Gaulle, se je do centra mesta najbolje pripeljati z vlakom RER B (v eno smer stane okoli 10 €).  Na obe letališči vozi ista linija, samo vsako je čisto na drugi strani mesta, tako da pazite, da se boste peljali v pravo smer!

Javni prevoz v Parizu

V širšem območju Pariza je 14 metro linij, ki zvečer vozijo najkasneje do 1:15 zjutraj (oz. petke, sobote in noči pred prazniki najkasneje do 2:15 zjutraj.), prvi jutranji vlaki pa začnejo voziti ob 5:30. Vse povezave do zemljevidov linij različnih prevoznih sredstev, vozne rede in cenik najdete na povezavi. Meni se je vedno cenovno najbolj izplačalo kupiti vozovnico t+. Velja za 1 vožnjo (90 minut) – če ste na metroju lahko prestopate kolikor hočete, samo ne smete iti ven iz podzemlja. Ena vozovnica stane 1,90 €, če jih kupite 10 naenkrat pa 14,50 € (1,45 € za eno, kar se vam tudi izplača, če se boste veliko vozili naokoli). S to vrsto vozovnice lahko uporabljate vse linije metroja (v vseh conah), RER linije (v coni 1), tramvaje, avtobuse (vedno ko prestopite morate uporabiti novo vozovnico) in vzpenjačo za Montmartre.

Mogoče je kupiti tudi dnevne vozovnice za 1-5 dni za cone 1-5, ampak nam se to ni izplačalo, saj npr. Paris Visite Pass (Transport) za 1 dan stane 13 €. Preračunajte če se vam izplača, neomejeno lahko uporabljate vsa prevozna sredstva, nakup pa je možen na povezavi. Še ena možnost, če se želite veliko voziti po Parizu, je Navigo tedenska vozovnica za 22 €. Več informacij na povezavi.

Pazite, da vas ne oropajo!

Saj ne, da drugače maham z odprto torbico naokoli, ampak tu moram pa prav poudariti, da pazite na osebne predmete! Kamorkoli grem, sploh na podzemnih in v gručah ljudi, držim torbico in vse kar imam, tesno ob sebi, v nobenem primeru pa ne dajem nič veliko vrednega v žepe! Ker samo pride nekdo za vami, opa se zaleti v vas oz. vam s časopisom potisne telefon/denarnico iz zadnjega žepa na hlačah. Pri zadnjem obisku Pariza smo imele malo dogodivščino, ki se je na srečo dobro končala, kakšen je bil namen teh lopovov pa bolje, da ne vem. Z avtobusne postaje Porte Maillot smo se sprehodile do postaje metroja (Gare de Neuilly), kjer je bilo veliko avtomatov za nakup vozovnic. Vedele smo že, kaj hočemo kupiti (ta paket 10 kart), na avtomatu sem se tudi že znašla…nakar pride neka ženska, če nam kaj pomaga. Mlada punca, še na majici je imela priponko z imenom, kot da je prav zaposlena za pomoč turistom. Potem je kar začela klikati po ekranu in nam hotela prodati Paris pass, kar bi nas za 3 osebe za 3 dni prišlo malo manj kot 80 €. Smo ji rekle hvala, ampak me bomo vzele ta paket kart za 14,5 €. Še vedno ni odnehala in nam govorila, kako te karte za metro veljajo samo za cono 1 – sem ji rekla, da me smo coni 1 in da to ni problem (pa še vem, da vozovnica velja za vse cone metroja in ne samo za cono 1). Ampak v tisti situaciji seveda podvomiš sam nase, če je ta ženska prav zato tu zaposlena, bo že vedela? Jaz sem pač mislila, da nam samo hoče več prodati, da bodo več zaslužili, ampak me smo vseeno kupile ta paket 10 kart. Nas je grdo pogledala, zavila z očmi in šla stran. Minuto kasneje smo videle, kako je pritekla PRAVA uslužbenka metroja in se drla ”heeeeeeeej!!!” in trije so tekli, kot da jim gori pod nogami (med drugim tudi ta punca, ki nam je ”pomagala”). Tako da so izgleda hoteli na nas izvesti eno finto, mogoče nas je hotela ta punca zamotiti in bi nam eden od drugih kaj ukradel (vse torbice in kovčke smo trdo držale pred sabo), ali pa bi nam hotela ”pomagati” dati denar v režo od avtomata in nam je hotela prodati tiste karte za 80 €, ker se ji 14,5 € ni izplačalo ukrasti. Bolje da ne vemo kaj bi se lahko zgodilo. Ima kdo kakšno podobno izkušnjo?

Na Elizejskih poljanah so nam še ”gluhonemi” otroci/mladostniki dajali za podpisat lažne peticije, ampak za to že od prej (drugih potovanj in izkušenj prijateljic) vem, da je prevara. Zahtevali bodo donacijo (prijateljici so kar oni vzeli denar iz denarnice, ker jo je imela v rokah in ven vlekla 5 €, ker je hotela biti prijazna). Medtem, ko ste zaposleni s podpisovanjem, vam lahko sežejo v torbico, žepe…nekaj bodo že našli. V glavnem veliko je tega, izkušnjo z ”zapestnicami prijateljstva” pa sem opisala v poglavju o Montmartre. Našla sem še tole zanimivo stran, kjer imate opisano na kakšne načine vas vse lahko oropajo in prinesejo naokoli. Zelo zanimivo in uporabno, za Pariz relevantna npr. št. 12.

Kaj si ogledati v Parizu?

En način za ogled mesta je Paris Pass, ampak glede na to, da smo imele v veliko znamenitosti prost vstop in ker smo veliko hodile peš, se nam ni izplačalo. Kupiti se ga da na naslednji povezavi, prav tako pa si lahko tu prenesete tudi zemljevid javnega prevoza, zemljevid mesta in zemljevid glavnih atrakcij (na dnu strani, samo vnesti morate svoj mail in ime). V nadaljevanju pa glavne znamenitosti in zanimivosti, ki smo jih obiskale me.

Palais De Chaillot in Place du Trocadéro

Izstopite na postaji: Trocadéro (M6, M9)

Ker smo v Pariz priletele dovolj zgodaj, smo si lahko prvo popoldne že ogledale nekaj stvari. Prva stvar, ki jo boste zagledali, ko izstopite z metroja, je palača De Chaillot. Stara palača Trocadéro je bila leta 1937 porušena za Svetovno razstavo (Exposition Universelle) in nadomeščena z novo (Palais De Chaillot), ki trenutno krasi vrh hriba. Nova palača ima dve krili, oblikovani tako, da tvorita širok lok (zgrajeni na temeljih nekdanje stavbe). Za razliko od stare palače, sta krili samostojni zgradbi – ni nobenega osrednjega elementa, ki bi ju povezal. Namesto tega pušča odprt pogled na trg Trocadéro in Eifflov stolp. Palača vsebuje 3 muzeje (Cité de l’architecture et du patrimoine, Musée national de la Marine in Musée de l’Homme), restavracijo, kavarno Café Carlu, in Théâtre National de Chaillot. Leta 1940 je bila tu posneta ikonska slika 2. svetovne vojne – Adolf Hitler na kratkem ogledu mesta, na sprednji terasi palače, v ozadju pa Eifflov stolp.

Hrana in Pijača

Sicer je tu naokoli veliko restavracij, ampak ob prvem obisku sva šli z mami v en kiosk na hot dog. Ravno takrat je v vrsti čakala tudi skupina Indijcev, ki so se nekaj pritoževali. Reklama je bila, da dobiš hot dog 2 v 1. Fora je bila, da si dobil 2 hrenovki v 1 štručki, oni pa so razumeli, da za ceno enega dobiš 2 hot doga. In se niso mogli zmeniti, jaz tudi najprej nisem vedela, za kaj se gre, šele ko sem ugriznila, sem videla, da sta noter dve hrenovki. To je bila najbolj ugodna malica za 4 €, drugače je hrana v Parizu neverjetno draga, sploh okoli največjih znamenitosti. Na Elizejskih poljanah je npr. pivo 10 €, kepice sladoleda po 4 €, pri Notre Dame je bila ena palačinka z marmelado tudi 4 €. Saj vem, da ni najbolj zdravo, ampak me smo se tu vedno prehranjevale s hitro hrano, saj je najcenejša (McDonalds in Quick), prav tako pa smo si razne stvari kupovale v trgovinah z živili (v Lidlu je bila že pečena pica 1,70 €). Pač se je treba znajti, če si lahko privoščite kaj več, pa blagor vam (tudi jaz sem si že kje malo več privoščila, več o tem pa v nadaljevanju).

Nakup spominkov

Tu boste lahko vedno opazili veliko črncev, ki prodajajo spominke. Na začetku (ob prvem obisku Pariza) še nisem vedela, za kaj se gre in se jim izmikala. Na koncu sem ugotovila, da imajo zelo ugodne cene – 5 obeskov za ključ Eifflov stolp dobite za 1 €!!! Tako poceni jih ne boste dobili nikjer drugje, tako da priporočam, da kupite pri njih. Tudi tokrat so nas takoj našli, nekaj smo jih kupile in še zbarantale ceno največjega stolpa iz 15 € na 5 € (kasneje smo videle, da popolnoma iste v trgovini prodajajo za 30 €!). Ves čas pa so tudi v pripravljenosti, če pride policija, saj taka prodaja ni legalna. Naš ”prodajalec” nam je tako dal obeske, vmes pa kar izginil (zaradi policije) in nam par minut kasneje v daljavi mahal, naj mu pridemo plačat. Vsekakor boste tu videli veliko zanimivega, npr. ena ženska je snemala (amaterski) videospot, ljudje pa so se kopali v fontani, ker je bilo tako vroče.

Tour Eiffel (Eifflov stolp)

Izstopite na postaji: Trocadéro (M6, M9), Champ de Mars-Tour Eiffel (RER C)

Največja znamenitost Pariza, ki je ne morete zgrešiti! Samo sprehodite se čez reko Seno, čez most Pont d’Iéna. Načrt za stolp je naredil Gustave Eiffel, zgrajen pa je bil med leti 1887 – 1889 za Svetovno razstavo (Exposition Universelle), s katero so praznovali 100. obletnico francoske revolucije. Zgrajen je iz 120.000 kovinskih delov, s skupno težo 10.000 ton. Sicer je bilo namenjeno, da bi stolp stal samo 20 let, vendar so ga rešili znanstveni poizkusi, ki jih je G. Eiffel spodbujal (na primer prvi radijski signali in telekomunikacije). Od leta 1980 spomenik redno obnavljajo in prilagajajo naraščajočemu zanimanju javnosti.

Third time’s the charm. Trikrat z Eifflovim stolpom, v zadnjo sem prvič naletela na sonce – na prvi fotografiji se je ravno vlil dež in sem morala obleči vetrovko, druga pa je posneta ravno po plohi (so še mokra tla).

Na 57 m se nahaja 1. etaža, s steklenimi tlemi in stekleno ograjo, ki ponuja neverjetno izkušnjo in pogled, ki jemlje dih. 2. etaža je na 155 m, 3. pa na 300 m. Na vrhu si lahko kupite tudi kozarec šampanjca. Odprt je vse dni v letu, od 9.30 do 23.00 (junij – september 9h – 24h). Do 2. etaže se lahko sicer za 7 € povzpnete peš, do vrha pa je treba z dvigalom (cena za odrasle 17 €, več informacij na povezavi). Sicer lahko karte kupite na blagajnah ob vznožju stebrov stolpa, ampak priporočam, da jih kupite že prej na spletu, da se izognete vrstam. Prvič smo imeli mi že kupljene karte preko spleta, v drugo pa ne – smo jih kupili na blagajni in nismo prav nič dolgo čakali (smo imeli srečo). Prav tako ne smete na vrh nesti določenih predmetov (npr. nožev).

V zadnjo smo hotele rezervirati vstopnice na spletu, pa je bilo že vse zasedeno, tako da če je pod stolpom dolga vrsta za vstopnice, pojdite do 2. etaže peš, pa potem tam kupite vstopnice za vrh. Ker smo prišle na četrtek popoldne, ni bilo prav veliko gneče, v celoti smo čakale cca. 30 minut. Varnost po celem mestu je zelo poostrena, povsod so vojaki, policaji, specialci, kamorkoli smo šle, pa smo morale skozi rentgen in/ali pokazati kaj imamo v torbicah. Včasih se je dalo pod Eifflovim stolpom prosto sprehajati, danes pa je vse ograjeno. Preden smo se sploh povzpele na stolp, smo morale čez 2 varnostna pregleda. Med drugim se je varnostnik pošalil kako imamo težke torbice ”oooooooo it’s too heavy!”…seveda, če smo imele pa s seboj toliko vode (bilo je 35°C). Pod stolpom boste našli tudi brezplačno javno stranišče (kjer so nas seveda spet pregledali).

Za potrebe televizije so leta 1954 na vrh namestili še antene, tako da je trenutno visok 320,75 m. Kot vsi stolpi je viden in nam omogoča videti – spektakularni panoramski pogled na Pariz in bleščeč svetilnik na nebu prestolnice. Kot simbol Francije v svetu ga obišče okoli 7 milijonov obiskovalcev letno (75% od tega je tujcev), s čimer je najbolj obiskan plačljiv spomenik na svetu. Me smo si ogledale vse etaže in se sprehajale po steklenih tleh (z dvigalom morate do 2. etaže, potem prestopiti na drugo dvigalo do 3. etaže; do 1. etaže smo šle me iz 2. kar peš, iz 1. etaže pa spet na dvigalo in do dna).

Z vrha stolpa boste v daljavi videli še stolpnico Tour Montparnasse, na katero se lahko tudi povzpnete za panoramski razgled. Ker je (bil v tem času) Pariz v izboru za mesto, kjer bodo leta 2024 potekale poletne olimpijske igre (poleg Los Angelesa), je stolpnico krasil velikanski pano, prav tako pa so po celem mestu potekale različne promocije (v znamenju le tega). Pravijo, da se na Eifflov stolp povzpnete, da vidite Pariz, na Montparnasse pa da vidite Eifflov stolp. Vstopnina na stolpnico je 17 € (več informacij na povezavi) – po mojem mnenju se ne izplača, saj se da na toliko drugih točkah dobiti prekrasen razgled, ki je zastonj.

Tudi če se na stolp ne mislite povzpeti (kar toplo priporočam, da storite vsaj 1x v življenju), si ga oglejte vsaj od spodaj. Zelo lep pogled na stolp je s trga Trocadéro, ko se znoči pa se vsako polno uro (do 1h zjutraj) za 5 minut na stolpu prižgejo utripajoče lučke, tako da to je res pravi svetlobni show. Tokrat se je začel že ob 22h, čeprav še ni bila čista noč. Sprehodite se lahko tudi na drugo stran stolpa in se uležete v travo (Champ de Mars). Tukaj se je tudi veliko dogajalo, veliko ljudi je imelo piknike, na vsakih 5 korakov so me spraševali, če jih lahko slikam. Poleg Eifflovih stolpov so sedaj ulični prodajalci prodajali še pijačo (šampanjec, vino, pivo) in iz prve roke smo videle kaj se zgodi, ko pride policija. Svojo robo so vrgli v smetnjake, skrili v grmovje, vodovodne jaške in tekli stran…ko je policija odšla pa plezali v smetnjake in vse skupaj vlekli ven. En par je pod stolpom naredil še cel photoshooting, imela sta 4 fotografe, vse so imeli osvetljeno…en fant pa je parkiral avto sredi ceste, se usedel na streho in delal selfije.

Vožnja po reki Seni

En način za ogled mesta, je tudi vožnja z ladjico po reki Seni. Lahko kupite karto za 1 ali 2 dni, deluje pa po principu hop-on-hop-off, tako da lahko s karto vstopite/izstopite na eni od 9-ih postaj, ali pa samo uživate v krožnem potovanju (karta za tako potovanje stane cca. 20 €). Ugodnejša varianta je cruise za 15 € (1h), ki vas popelje na krožno potovanje od postaje pri Eifflovem stolpu (kjer vstopite) do Notre Dama in nazaj. Vozijo približno na vsake pol ure (več na povezavi). Jaz sem se z ladjico po Seni peljala 2x – prvič je bilo zelo zanimivo doživetje in zanimiv način za odkrivanje mesta, v drugo pa je lil dež kot iz škafa in smo komaj kaj videli. Prav tako lahko na ladjici po posebni slušalki poslušate razlago kje se vozite (v več jezikih).

Statue de la Liberté (Kip svobode)

Izstopite na postaji: Bir Hakeim (M6), Javel-André Citroën (M10) oz. se sprehodite peš od Eifflovega stolpa (900 m)

Naslednje jutro smo šle najprej v Lidl po malico, potem pa se po ulici sprehodile do metroja – ta dan je tu ravno potekal sejem z najrazličnejšo robo, prav tako pa so v bližini našega hostla (spet) pekli piščance (tako kot v Portu). Z metrojem smo se naprej pripeljale do replike Kipa svobode, nato pa pot po mestu nadaljevale kar peš. Seveda se lahko vozite z metrojem, ampak je vmes toliko za videti, da se nima smisla voziti po podzemlju.

Ko sem ga prvič zagledala, mi ni bilo nič jasno, saj ja nismo v New Yorku! Île aux Cygnes je majhen umetni otok na reki Seni, zgrajen leta 1827 za zaščito pristanišča Grenelle. Od leta 2012 naprej je to rekreativni javni prostor s plezalno steno pod mostom Pont de Grenelle, v bližini pa stoji tudi replika Kipa svobode (po velikosti samo četrtina originalnega), velika 22 m gleda na zahod k originalu v New Yorku. Otvorili so ga 4. julija 1889, skoraj 3 leta po ameriškem, mestu pa ga je podarila pariška skupnost v Ameriki v počastitev 100. obletnice francoske revolucije. Spodaj se nahaja tudi spominska plošča z napisom IV Juillet 1776 = XIV Juillet 1789, kar priznava ameriški dan neodvisnosti in francoski dan državnosti (ki mu pogosto rečejo Bastille day). Ob našem obisku se je mimo otoka peljala turistična ladja polna turistov…smo jim mahale, ampak nam ni nihče pomahal nazaj, ker so vsi delali selfije. Na obrežju reke smo se tudi usedle in malo pomalicale …potem pa nas je pregnala voda, ki je začela špricati z dvignjenega pomola in smo morale zbežati.

To pa ni edini Kip svobode v Parizu. Za Svetovno razstavo (Exposition Universelle) leta 1900, je Bartholdi izdelal manjšo različico kipa in ga dal muzeju Musée du Luxembourg. Leta 1905 so ga postavili izven muzeja, v vrt Jardin du Luxembourg, kjer je stal do leta 2014. Trenutno stoji pred vhodom muzeja Musée d’Orsay, v vrt Jardin du Luxembourg pa so postavili novo bronasto repliko.

Po poti od Eifflovega stolpa do Elizejskih poljan greste čez most Pont de l’Alma, ki je prizorišče nesreče, v kateri je umrla princesa Diana. Malo smo imele problem priti čez ta most, saj je bilo zaradi prireditve in del na cesti vse zaprto in smo morale malo naokoli (spet so nam pregledali torbice). Na drugi strani reke lahko najdete tudi Flamme de la Liberté (plamen svobode), pozlačeno repliko (enake velikosti) ognja v rokah Kipa svobode v New Yorku, iz leta 1886. Mestu ga je leta 1989 podaril časopis International Herald Tribune, v imenu donatorjev, predstavlja pa tudi praznovanje njihove 100. obletnice (kot časopisa v angleškem jeziku v Parizu). Plamen je bil podarjen tudi kot zahvala za obnovitvena dela, ki sta jih 3 leta prej na Kipu svobode dosegli 2 francoski podjetji in kot simbol Francosko-Ameriškega prijateljstva. Plamen je postal neuradni spomenik na princeso Diano in njeno smrt v bližnjem predoru leta 1997 – je prava atrakcija za turiste, ki sem nosijo rože in druge spominke v njen spomin. Večina ljudi misli, da je bil spomenik zgrajen za njo, pa to ni res.

Avenue des Champs-Élysées (Elizejske poljane)

Izstopite na postaji: George V (M1)

Od tu smo se sprehodile do Slavoloka zmage, kjer je tudi začetek Elizejskih poljan. Pot v breg je bila kar dolga in zanimiva. Ob vseh mojih obiskih Pariza sem ves čas tudi malo opazovala kako parkirajo avtomobile ob cesti. Zelo na tesno, nič jih ne briga če so malo (oz. veliko) obutani. Videla sem jih tudi bočno parkirane med dvema drevesoma, tako da je imel spredaj in zadaj samo po 1 cm prostora…čisto zbasan v tisto luknjo, sicer bolj star avto, ampak tudi če vasne skrbi da se vam bo na avtu kaj poznalo…kako ga je stlačil tja med drevesa jaz ne vem. In kako bo prišel ven. Opazovale smo tudi enega mojstra, ki je tlačil svojega Cliota v zelo majhno parkirno mesto, vmes obutal vse avtomobile okoli sebe in si čisto spraskal feltno, ker se je tolikokrat zadel v pločnik…uspelo mu pa je.

Elizejske poljane so najbolj znana avenija v Parizu in ena najznamenitejših ulic na svetu. Dolga (2 km) in široka avenija poteka med trgoma Place Charles de Gaulle (na katerem stoji Slavolok zmage) in Place de la Concorde. Polna je dragih trgovin in restavracij, znana pa predvsem kot cilj kolesarske dirke Tour de France. Elizij je sicer v grški mitologiji del podzemlja, raj za mrtve junake, kjer je večna pomlad. Prav veliko časa za nakupovanje nismo imele, smo pa na hitro skočile v Sephoro…kjer so nas pred vstopom spet pregledali (tako kot kjerkoli, kamor smo vstopile). Že pri vhodu so k nam takoj pristopile prodajalke, ki so nam želele urediti obrvi (delali so neko promocijo)…in smo se polepšale, ampak kupile pa nismo nič.

Arc de Triomphe (Slavolok zmage)

Izstopite na postaji: George V (M1), Kléber (M6)

Slavolok zmage se nahaja na zgornjem koncu Elizejskih poljan, sredi trga Place Charles de Gaulle. Je eden najbolj znanih pariških znamenitosti, zgrajen na Napoleonovo pobudo (1806 – 1836). Posvečen je vojaškim zmagam Napoleonove vojske, s 600 imeni generalov, vklesanimi v njegove zidove. Ob vznožju stoji še grobnica neznanega vojaka, v spomin na vse, ki so padli za domovino. Slavolok najlažje slikate tako, da ob zeleni luči stojite sredi ceste, videle smo pa tudi žensko, ki je napol visela iz avtomobilskega okna, da ga je slikala. Sicer je vstopnina na slavolok 9 €, za mlajše od 25 let pa je zastonj (vseeno se postavite v vrsto, saj je potrebna posebna vstopnica). Ob našem prihodu sredi dneva, so ga zaradi neznanega razloga zaprli, tako da smo se sem še enkrat vrnile zvečer.

Okoli Slavoloka je veliko krožišče, največje v mestu, kjer se steka kar 12 avenij – nič ni črt na cesti, vozila se kar vozijo v cca. 10 krogih. Prvič ko sem bila v Parizu, smo se tu okoli peljali z avtobusom (ker smo bili z agencijo), voznik se je pomaknil čisto na notranji krog (tako da smo si lahko ogledovali Slavolok), potem pa kar naenkrat zavil čez vse pasove ven. Nič postopoma, pas po pas in počasi ven…kar naravnost ven. In vsi so tako delali, brigalo jih je. Mi smo še povzročili manjšo nesrečo, ker so se morale vse vrste ustaviti da smo mi zavili ven…2 sta se zaradi nas zabila, ampak mi smo šli kar naprej.

Šele ob tretjem obisku, sem se prvič povzpela na Slavolok in z vrha smo opazovale gost promet okoli nas. V rondoju se ni nič premaknilo, vsi so se vozili kar vsepovprek, vključno s kolesarji. Vožnje z avtom torej tu naokoli ne priporočam, če želite priti do Slavoloka pa ne tecite čez cesto, ampak uporabite za to namenjen podhod. Na vrh se morate povzpeti po dolgem spiralnem stopnišču, v izrednih primerih pa z dvigalom – pred nami je po stopnišču hodila ena punca z zlomljeno nogo in držala tak tempo, da je nihče ni mogel dohajati. Na vrhu so nas že zelo bolele noge, po poti navzdol pa desno koleno zaradi centrifugalne sile.

Drugi slavoloki v Parizu

Poleg Slavoloka zmage sta v Parizu še 2 slavoloka: Arc de Triomphe du Carrousel in Grande Arche de la Défense, vsi v isti liniji. Arc de Triomphe du Carrousel se nahaja na trgu Place du Carrousel (pri Louvru), in je bil zgrajen med leti 1806 – 1808, v spomin na Napoleonove vojaške zmage v preteklem letu. Slavolok zmage je bil zasnovan istega leta, je pa 2x večji in je bil končan šele leta 1836. Grande Arche de la Défense spominja na votlo kocko in označuje vhod v poslovno četrt La Défense, ki prav nič več ne spominja na romantični Pariz. Zgrajen je bil leta 1989, kot sodobna različica Slavoloka zmage. Izdelan je iz betona, stekla in marmorja, spodaj pa tečejo metro, železnica in cesta. V njem so pisarne vladnih služb, na vrhu pa je razstavni center. V bližini se nahaja tudi ogromen nakupovalni center Les Quatre Temps, kjer sem tudi nekajkrat bila, pred vstopom pa so nas spet pregledali varnostniki. Moderni slavolok sicer dopolnjuje zgodovinsko pariško 10 km ”os”, ki teče od tu do Louvra. Axe Historique oz. Voie Triomphale (pot zmagoslavja) je linija spomenikov, objektov in prometnic, ki se raztezajo od centra Pariza prozi zahodu.

Če se potem sprehodite po aveniji, se na koncu poljan na levi nahaja še Elizejska palača (Palais de l’Élysée, izstopite na postaji: Champs-Élysées-Clemenceau M1, M13), v kateri je že več kot 100 let sedež francoskih predsednikov, ogledate si jo pa lahko le od zunaj. Če tu namesto levo zavijete desno, boste prišli do Palais de la Découverte, spomenika Winstona Churchilla, če prečkate Alexandrov most (Pont Alexandre III) pa še do muzeja Dom invalidov (Les Invalides, izstopite na postaji: Invalides M8, M13, RER C). Kompleks zgradb Hôtel des Invalides je med leti 1671 – 1676 dal zgraditi Ludvik XIV, za ranjene in brezdomne veterane. Kompleks obsega muzej novejše zgodovine (Musée d’Histoire Contemporaine), francoski vojaški muzej (Musée de l’Armée), bolnišnico, dom za veterane in grobove francoskih vojnih herojev. V Domu invalidov je pokopan Napoleon Bonaparte, njegove posmrtne ostanke so sem prenesli leta 1861. Poleg njega so tu pokopani še nekateri člani njegove družine in pomembni vojskovodje.

Place de la Concorde

Izstopite na postaji: Concorde (M1, M8, M12)

Na koncu Elizejskih poljan stoji trg Place de la Concorde (Trg sprave). Največji trg v Parizu, ki je z ogromnim vrtiljakom, kipi, vodnjaki in egipčanskim obeliskom prava paša za oči. Prvotno je tu stal konjeniški kip Ludvika XV., ki so ga med francosko revolucijo podrli in zamenjali z giljotino. Na njej sta bila usmrčena Ludvik XVI. in Maria Antonietta, vsega skupaj pa so tu usmrtili 2.639 ljudi. Vse njihove kosti so danes spravljene v katakombah pod mestom. Kasneje so trg v znamenje sprave preimenovali v Place de la Concorde, v 19. stoletju pa so na sredino trga postavili še 3.200 let star obelisk iz Luksorja. Rumeno granitni obelisk je v Francijo pripeljal kralj Luis Filip I. leta 1833. Posvečen je Ramzesu II. iz 1300 pr. n. št., visok 22,5 metrov in težak 227 ton. Kasneje (1998) so na vrh dodali še manjkajočo zlato piramido, ki je bila ukradena v 6. stoletju. Promet je bil tudi tu precej gost, sploh nismo mogle normalno čez cesto, ampak smo jo prečkale kar po labirintu stoječih avtomobilov.

Jardin des Tuileries

Od tu naprej se potem lahko do Louvra sprehodite po ulici Rue de Rivoli ali pa skozi park Jardin des Tuileries, kjer se nahaja tudi muzej Musée de l’Orangerie – majhen muzej velikih imen, s čudovitimi deli impresionistov, na primer najbolj znane so Monetove kreacije. Včasih je v parku stala še kraljeva in cesarska palača Palais des Tuileries, običajno prebivališče večine francoskih kraljev (od Henrika IV. do Napoleona III.), ki je bila v času Pariške komune leta 1871 zažgana. Sicer zgrajena leta 1564, je zapirala zahodni konec dvorišča Louvra, ki je po njenem uničenju ostalo odprto. Na tej lokaciji je danes oblikovana dvignjena terasa med Place du Carrousel in vrtovi. Tokrat smo se sprehodile skozi park, splezale na obzidje (da smo se slikale z obeliskom v ozadju) in opazovale dogajanje v ribniku – ribe so jedle kruh, galebi so jedli ribe in se z racami tepli za teritorij. Prav tako so imeli po celem parku postavljene stole, ki jih lahko odnesete na želeno mesto v parku in malo počijete (pri nas bi to vse pokradli). Po celem parku je bilo tudi spet polno uličnih prodajalcev, zelo popularna je bila prodaja vode (0,5l za 1 €), saj smo bili v tej vročini seveda vsi žejni (me smo vedno pile kar vodo iz pipe, pa nam ni nič škodilo). Na drugi strani reke Sene boste sicer v bližini našli še Musée d’Orsay. Tu in pred vsemi muzeji se po navadi vijejo dolge vrste ljudi, čaka se lahko več ur, tako da se vam že zaradi tega izplača kupiti Museum pass – s katero lahko prehitite vrsto.

Musée du Louvre (Muzej Louvre)

Izstopite na postaji: Palais Royal Musée du Louvre (M1, M7)

Louvre je eden izmed največjih muzejev na svetu, najbolj obiskan muzej v mestu z okoli 350.000 umetniškimi predmeti. Zbirke segajo nazaj vse do 16. stoletja, za javnost pa je bil odprt šele leta 1793 (od francoske revolucije naprej, prej je bil tudi sedež francoskih kraljev). Zadnja velika sprememba kompleksa je bila izgradnja steklene piramide leta 1989. Vhodov v muzej je več, najbolj znan je skozi stekleno piramido. Tu je seveda nujno fotografiranje – spredaj pa imajo postavljene prav posebne kocke, na katere stopite, da posnamete odpiljene fotografije. Pod to piramido je tudi vedno grozno vroče…sonce pripeka v vse to steklo…

V Louvru sem bila do sedaj 3x, pa nikoli nisem v vrsti čakala več kot 20 minut, je pa res da nisem bila tu nikoli sredi najhujše sezone. Seveda se je zelo lepo sprehajati po tem neverjetnem muzeju, notri je ogromno zbirk (egipčanska, rimska, etruščanska itd.), ampak je prevelik da bi si ogledali vse. V njem so shranjena dela številnih znanih umetnikov, na primer Leonardo da Vinci, Boticelli, Michelangelo Buonarotti itd. Nas je načeloma zanimala le Mona Lisa, pot do nje je sicer označena, čeprav smerokazi vmes kar izginejo in sem se v prvo popolnoma izgubila…sedaj sem bila pa že tolikokrat, da pot dobro poznam. Slika visi na velikanski prazni steni, zavarovana s steklom, je pa zelo majhna. Jaz sem si predstavljala da bo večja, zanimivo kako je lahko tako majhna slika tako znana in veliko vredna. Tu je vedno velika gneča, tako da se je treba kar fino pririniti da boste prišli blizu – pa pazite na osebne predmete, saj v gneči hitro kaj izgine! Med drugim je v veliki galeriji na ogled tudi Zadnja večerja, zanimivo pa si je ogledati tudi kip Afrodite. Vstopnina za državljane EU do 25. leta je zastonj, nič vam ni treba čakati v vrsti, samo pokažite osebno pri vhodu. Drugače vstopnina v muzej stane 15 €.

Med sprehajanjem po muzeju sem na tleh zagledala še tale bronasti medaljon – 135 takih medaljonov označuje francosko linijo začetnega poldnevnika, ki je bila nekoč tekmica časovne linije v Greenwichu. V zgodnjem 19. stoletju je astronom François Arago uvedel svetovni začetni poldnevnik, ki je potekal naravnost skozi Pariz. Mnogi astronomi in raziskovalci so ”Arago” široko sprejeli kot začetnega oz. ničlega. Na žalost pa njegov poldnevnik ni bil edini v ”tekmovanju”, saj je bil leta 1884 na mednarodni konferenci kot začetni sprejet poldnevnik v Greenwichu. Arago in stoletja njegovega prepoznavanja so šla tako v pozabo, nekatere opomnike te linije, ki so zadnji ”nevidni” spomenik Aragovemu delu, pa lahko še danes vidite v Parizu. Tistim, ki ste prebrali roman (oz. gledali film) Da Vincijeva šifra (Dan Brown), vam bo to še posebej zanimivo, saj protagonist sledi liniji teh medaljonov v muzeju Louvre.

Začetni poldnevnik v Greenwichu sem tudi že obiskala, tako da če želite izvedeti kaj več, si lahko o tem preberete v prispevku Ideja za izlet: London.

V samem muzeju je uporaba toaletnih prostorov brezplačna, zna pa biti kar gneča. Me smo imele srečo, ker smo na začetku malo zgrešile in prišle do dokaj nepopularne zbirke, kjer ni bilo nikogar (tudi na WC-ju ne). Ko smo enkrat prišle bliže Mona Lisi, je bilo to čisto nekaj drugega, saj je bilo toliko ljudi, da smo se komaj premikali. V podzemlju, poleg muzeja, greste lahko še v podzemni nakupovalni center, kjer je narobe obrnjena piramida, od tu pa se pride do številnih trgovin in restavracij. Ob enem od prejšnjih obiskov sem šla (zaradi sedaj neznanega razloga) na WC v tem nakupovalnem centru za 2 €!!! Je bilo pa neverjetno lepo, saj je bila vsaka kabina kot mali muzej. Tako čakam v vrsti in pride ena ženska ven, hočem jaz noter…pa me uslužbenka ustavi. Sem mislila, kaj je sedaj narobe, pa je šla počistiti za prejšnjim obiskovalcem. Imeli so barvni WC papir in zelo lepo je dišalo, saj so imeli povsod naokoli tisto dišečo tekočino v katero se dajo lesene paličice.

Z mami sva šli takrat na kosilo v restavracijo bližini Louvra, saj sva želeli izkusiti pravo pariško kuhinjo. Jaz sem naročila lazanjo (tu z naročilom ni bilo problema), mami pa makarone…in sta se z natakarjem 15 minut pregovarjala kakšne bo. Problem je bil samo v tem, kakšne (oblike) testenin hoče. Peresnike, metuljčke…mu ni mogla dopovedati, da ji sploh ni važno in naj ji da kar hoče. Na koncu je vzela peresnike, za hrano in en pomarančni sok pa sva dali 40€.

V bližini se nahaja še Le Palais Royal s kraljevi mi vrtovi, kamor se lahko za stene palače iz 17. stoletja odmaknete stran od mestnega vrveža. Včasih kraljeva rezidenca, danes pa so tu doma vrhunski izdelovalci parfumov, starinarnice in butiki znanih oblikovalcev (Marc Jacobs, Stella McCartney itd.), uživate pa lahko tudi v kosilu na prostem. Zanimiv je tudi center Georges Pompidou – moderna stavba, ki izgleda kot da bi jo pozabili dokončati. Povsod naokoli je polno raznobarvnih cevi, stekla in železa. V notranjosti se nahaja ogromen muzej sodobne umetnosti. Zraven se nahaja še barviti vodnjak, kjer si le privoščite palačinke s kostanjevo kremo.

Cathédrale Notre Dame

Izstopite na postaji: Cité (M4)

Od tu naprej kmalu pridete do otoka Ile de la Cité, na katerem stoji gotska katedrala Notre Dame. Otok je srce Pariza, že pred več kot 2.000 leti so se sem naselila keltska plemena. Povsod ob Seni boste srečali ulične prodajalce z razglednicami, starimi knjigami, spominki ipd. Če želite katedralo videti iz bolj zanimivega kota, pojdite čez most Pont Saint-Louis na otok Ile Saint-Louis. V Maison Berthillon greste lahko na najboljši sladoled na svetu, ampak ne nasedajte vsaki kavarni z napisom Berthillon, prava je na Rue St Louis en l’ile 31.

Sama katedrala je odprta 10h – 18.30 (zaprejo 45 min prej). Vstop je brezplačen, noter spuščajo skupine po 20 vsakih 10 minut. Sicer smo si želele katedralo ogledati še od znotraj, ampak je bila vrsta tako dolga, da se nam ni dalo čakati (čez cel trg in še okoli ovinka). Sicer pravijo, da je bolje, če pridete zgodaj zjutraj ali pa bolj zvečer (me smo bile tu tik pred zaprtjem, pa je bila še vedno grozna vrsta). Če se hočete povzpeti še v stolpe, je vstopnina 8,50 € (poseben vhod na strani, gor je treba po 387 stopnicah). Ne pozabite iti po celi cerkvi in si ogledati vitražev, najbolj znan je Rosácea (Rozeta, cvet vrtnice) na južni strani. Okno je bilo kočano leta 1225 in postalo vzorec za mnoge druge rozete. Sicer se rozeta pogosto uporablja kot izraz za okroglo okno, vendar se pogosteje uporablja za okna v cerkvah zgrajenih v gotskem slogu.

Noterdamski zvonar je bila v mojem otroštvu najljubša pravljica/risanka, tako da sem že zaradi tega morala priti sem. Zgraditi jo je dal pariški škof Maurice, na kraju romanske cerkve, končana pa je bila leta 1345. Čelna stolpa sta visoka 65 m, severni del je odprt za javnost, v južnem pa se nahaja slavni zvon Emanuel, ki tehta 13 ton. Pročelje je okrašeno s številnimi kipi in žlebovi, katerih naloga je bila odganjati zlo. V katedrali so potekala mnoga kronanja, na primer Henrika IV. Navarskega za francoskega kralja in Napoleona Bonaparta. Leta 1920 je tu potekala kanonizacija Jeanne d’Arc. Sicer ena največjih renesančnih umetnin še vedno ni končana, gradnjo so ustavili leta 1345.

Na otoku stoji še Sveta kapela oz. Sainte Chapelle, ki so jo leta 1240 zgradili kot dvorno kapelo Ludvika XI. Zelo zanimivo za pogledati, saj je en sam visok prostor s steklenimi stenami. V bližini katedrale se nahaja še latinska četrt, kjer je polno trgovin s spominki, restavracij in kavarn. Sem se splača priti, saj imajo dosti poceni hrano. Če boste v tem delu mesta, se sprehodite še do Pantheona, kjer se po ozkem stopnišču lahko povzpnete na kupolo, od koder je prelep razgled. V središču kupole boste videli še Focaultovo nihalo, ki je pomemben dokaz vrtenja Zemlje. Pod Pantheonom se nahaja kripta, kjer so pokopani številni slavni Francozi – med drugim tudi Marie Curie, Voltaire in Rousseau.

Če ste že enkrat v tem delu mesta, si lahko povsem brezplačno ogledate še bivšo areno Arènes de Lutèce – sicer zelo redko obiskan rimski amfiteater, pri domačinih priljubljen za poletne piknike. V bližini je še vrt Le Jardin du Luxembourg (Luksemburški vrt), oaza miru in zelenja, na pozidanem levem bregu reke Sene. Le ta spada k Palais du Luxembourg (Luksemburški palači), sedežu senata. Tu se lahko na hitro oglasite in občudujete fontane, kipe, malo počijete v miru. Otroci vseh starosti lahko spuščajo jadrnice, si ogledajo predstavo v lutkovnem gledališču ali pa se peljejo z vrtiljakom. Naokoli so tudi številne rekreativne poti, kot nalašč za popoldanski sprehod med sadovnjaki in čebelnjaki.

Zaklenite svojo ljubezen? Raje naredite selfie!

Če želite na most ”zakleniti svojo ljubezen”, ali pa samo videti to čudo, se morate vsekakor sprehoditi do najbolj znanega mosta s ključavnicami Pont des Arts. Nanj so leta 2008 začeli turisti zaklepati ključavnice z vgraviranimi imeni, ključe pa vrgli v reko Seno kot romantično gesto. Občasno so morali ključavnice odstranjevati, saj je most postajal preobremenjen (leta 2015 je bilo ocenjeno, da je na mostu več kot milijon ključavnic). Leta 2014 se je del ograje na mostu sesul pod težo, začeli so s kampanjo ”Love without Locks” (ljubezen brez ključavnic) in turiste spodbujali naj namesto ključavnice na mostu naredijo selfie. Dejali so še, da so romantične geste povzročile dolgoročno degradacijo kulturne dediščine in predstavljajo nevarnost za obiskovalce. Jaz sem na srečo ključavnice na mostu še videla, trenutno pa ga obnavljajo. Določeni deli so nadomeščeni s posebnim steklom, medtem ko se odločajo kako most obnoviti tako, da nanj ne bi več morali zaklepati ključavnic. Zaradi tega so zaljubljenci začeli ključavnice zaklepati na nov most v bližini, Pont de l’Archeveche.

Nedaleč stran se nahaja še park Place des Vosges, prvotno Place Royale, ki je najstarejši načrtovan trg v Parizu. Sicer ni tako znamenit kot nekateri drugi pariški parki, ampak je eden najlepših. V bližini je še trg Place de la Bastille, kjer se lahko sprehodite ob kanalih, kjer je na obeh straneh polno uličnih galerij. Bastilija je bila zgrajena leta 1370, v originalu trdnjava kot del pariške obrambe, v kateri se je nahajal zapor predvsem za politične zapornike. Danes na tem mestu stoji trg Place de la Bastille z opero Opéra Bastille. Za opero se nahaja še Promenade Plantée (Coulée verte René-Dumont), 4,5 km dolga promenada na bivši železniški progi, kamor se lahko odpravite na prijeten sprehod.

Montmartre in bazilika Sacre Coeur

Izstopite na postaji: Abbesses (M12), Anvers (M2)

Že podzemne postaje so prava paša za oči, nas so še posebej pritegnile stopnice na površje na postaji Abbessess. Zaradi poslikav na steni in zato ker se pot na površje kar ni in ni končala. Zavito stopnišče se je vleklo v nedogled, mislim da smo se še enkrat povzpele na Slavolok zmage.

Montmartre je najvišja točka v mestu, 130 m visok hrib na katerem stoji bazilika Sacre Couer (Bela golobica). Vsekakor vredno obiska, zaradi njenega belega videza in prekrasnega pogleda s stopnic na mesto. Bazilika je zaščitni znak Pariza, s petimi kupolami in orientalskim navdihom. Gradnja je trajala med leti 1875 – 1914, vernikom pa začela služiti šele 5 let pozneje. V štirikotnem zvoniku se nahaja zvon Savoyarde, eden največjih zvonov na svetu (tehta 19 ton).  Bazilika je plačana s strani ljudi, v notranjosti pa je viden tudi mozaik Kristusa z iztegnjenimi rokami, ki je med največjimi na svetu. Ime Montmartre pomeni gora mučenikov, saj je to kraj mučeništva sv. Denisa, prvega pariškega škofa in njegovih spremljevalcev. Vstop v baziliko je brezplačen.

Jaz sem se na vrh hriba povzpela že z obeh smeri, spredaj po stopnicah, v zadnjo pa smo se sem povzpele po neverjetnem bregu od zadaj. Sicer se lahko na vrh hriba povzpnete tudi z vzpenjačo, ki so jo odprli leta 1900, za to pa uporabite kar navadno vozovnico za metro (za 1 vožnjo). Zelo unikatno vzdušje, ozke ulice, ki spominjajo na majhno francosko vasico. Nujno se sprehodite po slikarskem predelu in si oglejte Zid ljubezni (Le mur des je t’aime), kjer je ”ljubim te” napisano v 80 jezikih, tudi v Slovenščini.

Pozor! Tukaj vas moram opozoriti na eno posebno vrsto ”uličnih prodajalcev”, za katere v prvo nisem vedela in so me ujeli. Za razliko od črncev, ki prodajajo v centru mesta in vam dajo mir, so te tu bolj vsiljivi. Ob vznožju hriba jih je polno, ki vas napadejo s špago (vrvico, ne vem kako naj drugače pojasnim). Če niste pripravljeni, vam jo zavijejo okoli roke in začnejo delati zapestnico…za katero morate potem seveda plačati. V prvo sploh nisem vedela za kaj se gre, me je spraševal iz kje sem in potem nekaj po slovensko govoril – zgleda se nauči nekaj malega v vseh jezikih. Tako da ko pridete sem, samo hitro hodite in se ne pustite nikomur ustavljati. V prvo samo da smo prišli izza vogala, so si nas ogledovali (turiste), se celo postavljali tako da so nam zaprli pot…groza v glavnem. Če ne drugega, tecite! Tokrat sem bila pa pripravljena – s seboj sem vzela tisto zapestnico, ki so mi jo zadnjič naredili, jo dala gor in nisem imela problemov.

Moulin Rouge in rdeča četrt

Izstopite na postaji: Blanche (M2)

Znameniti kabare Moulin Rouge se nahaja tik pod Montmartom, s predstavami, ki so svojevrstno doživetje (tudi precej drago). Je najstarejši kabaret v Evropi, prvotno zgrajen leta 1889, potem pa je leta 1915 pogorel. V zgodnjih letih je bil znan po ekstravagantnih show-ih, ki jih je navdihnil cirkus. Znan je tudi kot kraj, kjer se je rodila sodobna oblika plesa Can-can, ki se je zatem razširil po celi Evropi. Kot zanimivost: po navdihu tega kabareta so posneli film Moulin Rouge! (2001) z Nicole Kidman v glavni vlogi. Videospot za pesem Lady Marmelade (ki je soundtrack filma), so posneli v repliki Moulin Rougea, v njem pa lahko vidite Christino Aguilero, Pink, Mýa in Lil’ Kim.

Spredaj stoji še en velik ”jašek” iz katerega piha topel zrak…lahko poustvarite pozo od Marilyn Monroe, jaz sem naredila tole po(ne)srečeno fotko z ruto.

Sicer je naokoli tudi dosti drugih kabaretov, z mami sva si ogledali predstavo v kabaretu Nouvelle Eve, kjer je najina (najcenejša) vstopnica stala 60 €, s tem da smo sedeli na najslabši poziciji v hiši. Spredaj je bilo polno Avstralcev, ki so zraven še celo jedli večerjo…v našo ceno pa smo imeli vštet še vsak en kozarec šampanjca. Aja sedeli smo čisto zadaj, na navadnih lesenih stolih, mimo nas pa so v kuhinjo hodili natakarji, ki so stregli drugim gostom. No sedaj sem to opisala, kot da je bilo res grozno, v resnici je bilo res neverjetno doživetje, nekaj nepozabljivega, kar nisem še nikoli videla. Vitke razgaljene plesalke v živobarvnih, pernatih kostumih, v ozadju pa pariška glasba…

Sicer je ta del mesta tudi sedež greha, Place Pigalle je središče nočnega življenja v mestu. Poleg kabarejev se tu nahajajo tudi striptiz klubi, sex shopi, sceno pa dopolnjujejo prostitutke (čeprav jaz nisem tu nikoli nobene videla). Vsekakor ni odveč, če ste v tem delu mesta še dodatno previdni. V drugo ko sem bila v Parizu, smo šli pod Montmartrom na večerjo, v restavracijo v lasti nekega Hrvata. Meni je bila hrana zelo všeč, za predjed smo dobili neko specialiteto s pršutom, sirom in solato, med drugim smo jedli še pečeno raco s pečenim krompirjem in zelenjavo.

Galeries Lafayette

Izstopite na postaji: Chaussée d’Antin La Fayette (M7, M9)

Najbolj znana blagovnica v Parizu, ki jo morate zagotovo obiskati, če ne drugega, da si ogledate znamenito stekleno kupolo. Tu se večinoma prodaja blago prestižnih blagovnih znamk, na primer pred prodajalno Louis Vuitton se kar vijejo kolone Azijcev, ki želijo kupiti torbice…se pa vmes najde tudi kaj ugodnega. Leta 1895 sta bratranca Théophile Bader in Alphonse Kahn odprla majhno modno trgovino na vogalu ulice rue La Fayette. Leto kasneje je njuno podjetje kupilo celotno stavbo n°1 rue La Fayette, leta 1905 pa še stavbe n°38, 40 in 42, Boulevard Haussmann in n°15. Na lokaciji Haussmann so dali zgraditi stavbo s kupolo iz jekla in stekla, ki je bila končana leta 1912.

V bližini blagovnice si oglejte še operno hišo Palais Garnier (arhitekt je bil Charles Garnier), zgrajeno med leti 1861 – 1875, ki velja za eno najbolj slavnih opernih hiš na svetu. Zanimiva izkušnja v tem delu mesta je bil tudi obisk parfumerije Fragonard. Tu smo izvedeli nekaj o skrivnosti dišav, zgodovini parfumov (od antike do danes) in kako so se oni odločili podati v ta posel. Videli smo kako poteka izdelava in si ogledali njihovo zbirko dragocenih predmetov. Vstop in vodenje po muzeju je brezplačno, skratka zelo zanimiva izkušnja, na koncu pa sledi še obisk trgovinice – kjer pa so vsi parfumi tako dragi, da sem si lahko privoščila samo milo (5 kosov za 10 €, pa še zelo lepo je dišalo). Več informacij na povezavi.

650 m po ulici Boulevard Haussmann naprej se nahaja še Hard Rock Cafe. Tudi tukaj so nas spet pregledali pred vhodom, potem pa smo si na hitro ogledale notranjost. Videle smo kitaro od Gene Simmonsa (KISS), kombinezon od Eltona Johna, prelepo belo obleko od Whitney Houston, jopici od Tine Turner in Will.i.am-a (The Black Eyed Peas), majice od Elvisa, Johna Lennona in Davida Guette, kapi od Stinga in Eminema…meni je vedno zelo zanimivo pogledati te predmete in prebrati zgodbe, od kod so prišli.

V vzhodnem delu mesta se nahaja največje pariško pokopališče Père Lachaise. Ime je dobilo po patru Françoisu d’Aix de Lachaiseu, saj je nastalo na njegovem vrtu. Odprl ga je Napoleon, prvi pogreb se je zgodil leta 1804. Na zemljišču je dal postaviti kipe in spomenike, zasežene med francosko revolucijo. Tu so pokopane tudi nekatere slavne osebnosti, na primer Balzac, Moliere, Chopin, Oscar Wild in Jim Morrison, pogled na mogočne grobnice pa je tudi sam po sebi zanimiv. Na obrobju mesta sta zanimiva še četrt in kanal St. Martin (Canal Saint-Martin), najbolj zaradi nedavnega turističnega napada, drugače priljubljena zaradi restavracij in kavarn ob vodnem kanalu.

Chateau de Versailles (Palača Versailles)

Izstopite na postaji: Versailles Rive gauche Chateau de Versailles ali Versailled-Chantiers (RER C)

Najhitrejša pot do dvorca je z vlakom RER C. Karte se kupi na metroju – na avtomatu, ki je tudi v angleščini ali na okencu pri uslužbencu. Stanejo 3,45€ v eno smer (7,10 € povratna), vožnja traja 1 h 15 minut. Kupiti morate karte za Versailles-Château Rive Gauche oz. lahko tudi za Versailled-Chantiers (karta je za metro in RER vlak, samo izberite pravo destinacijo, ker za Versailles so 3). Po prihodu na železniško postajo je dvorec oddaljen 15 minut hoje stran. Vse je dobro označeno kam je treba, sicer je bilo na obeh postajah tudi veliko uslužbencev, ki so nam pomagali pri nakupu kart in poskrbeli, da smo šli vsi na pravi vlak. Razumljivo, da smo bile zelo pazljive glede tega, sploh zaradi naše izkušnje na metroju prvi dan (ampak za te tu pri Versaillesu se je izkazalo, da so ta pravi).

Dvorec je bil že med svojim nastankom simbol absolutistične kraljeve moči. Ludvik IV je dobil idejo, preseliti kraljevi sedež iz Louvra, v močvirnato zemljišče izven mesta – palača je nastala iz lovskega dvorca Ludvika XIII in je danes najlepša palača v Evropi. V 1650-ih letih je bil dvorec z vrtovi končno zgrajen v zadovoljstvo Sončnega kralja, pri gradnji je sodelovalo 30.000 ljudi, poklicani so bili tudi vojaki. Dvorec v dolžino meri 680 m, najdaljši prostor v njem pa je Zrcalna dvorana (dolga 73 m, široka 10 m) okrašena z 17 velikimi zrcali, stenskimi poslikavami, svilenimi gobelini in mogočnimi kristalnimi lestenci. V Zrcalni dvorani je bila leta 1919 podpisana tudi Versajska mirovna pogodba in tako končana 1. svetovna vojna.

Če si boste dvorec ogledali od znotraj, boste videli tudi galerije, kraljeve spalnice, dvorno kapelo, opero, in salone – Salon volovskih oči (Salon Oeil de boeuf) poimenovan po 2 velikih okroglih oknih in Herkulesov salon. Palačo obdaja še 800 hektarov vrtov (8.000 pred revolucijo). Bil je rezidenca francoskega dvora, kraljev Ludvika XIV., Ludvika XV. in Ludvika XVI. (od leta 1682, do francoske revolucije leta 1789). V njej je živelo okoli 6.000 ljudi, poleg palače in parka pa lahko tu najdemo tudi druge objekte/elemente: Veliki in Mali Trianon, kraljičino vas, Veliki in Mali kanal (Grandes Eaux), oranžerijo in Švicarsko jezero.

Karte za dvorec se kupi pri vhodu v dvorec (tudi na avtomatih), lahko pa jih kupite že prej preko interneta. Za mlajše od 26 let karta ni potrebna. Sicer je v dvorcu in parku vedno velika gneča, vendar ta dan za vstop na vrtove ni bilo tako hudo, edino za dvorec je bila dopoldne neverjetna vrsta (čez celo dvorišče, 2x zavita). Ljudje se sprehajajo, ležijo na travi in imajo piknike, lahko se greste peljat tudi s čolnom, najamete kolo ali golf avtomobilček.

Torej, za državljane mlajše od 26 let je vstop v dvorec in na vrtove brezplačen (drugače je 20 €), v tem primeru morate na Entrance A z dokazilom (osebno). Prvič sem si ogledala dvorec in vrtove, kjer je septembra ravno vse cvetelo. Tokrat pa smo prišle ravno na soboto, ko so imeli Musical Fountains show, tako da smo morale za vrtove plačati vstopnino (9,50 € za odrasle, 8 € za študente). Drugače nam je bilo vseeno, če fontane ne bi delale, ampak se showu nismo mogle izogniti, tako smo morale plačati vstopnino. Kdaj poteka kateri od show-ov, pa si lahko pogledate na naslednji povezavi. Sicer so bile delujoče fontane zelo lepe za pogledati.

Cité des Sciences et de l’Industrie

Izstopite na postaji: Corentin Cariou (M7)

V Parc de la Villette se nahaja največji znanstveni muzej v Evropi – Cité des Sciences et de l’Industrie. Muzej v zgradbi iz stekla in jekla je bil odprt leta 1986, med drugim pa vsebuje planetarij in IMAX gledališče. V njem lahko delate različne poizkuse z zvokom, svetlobo, se naučite kaj več o nuklearni energiji in kako rešiti svet pred ekološkim uničenjem. Vstopnina za odrasle je 12 €, več informacij pa na povezavi.

Nakupovanje v Parizu

Zagotovo se morate odpeljati v moderni del Pariza v četrt La Défense, kjer boste našli nakupovalni center Les Quatre Temps (Cona 3). Galeries Lafayette sem že omenila, splača se iti še v četrt Le Marais, še bolj pa v Les Halles. Veliko trgovin najdete tudi na Elizejskih poljanah (Champs-Élysées).

Disneyland

Izstopite na postaji: Marne-la-Vallée/Chessy (RER A)

Iz Pariza se lahko odpeljete tudi na enodnevni izlet v Disneyland. Do tja se je najbolje odpeljati z vlakom (vožnja stane 14 €, traja 35 minut, nakup kart pa je isti kot pri potovanju v Versailles). Če se želite v parku izogniti neskončnim vrstam, se lahko prijavite na vožnjo – dobite uro in pač pridete, ko ste na vrsti (namesto da čakate v vrsti 2 uri). Vendar pazite, naenkrat imate lahko odprto le eno prednostno vožnjo, novo rezervacijo lahko naredite šele, ko prejšnjo izkoristite. Sicer je park po mojem mnenju najbolj primeren za otroke okoli 12. leta (lahko gredo na vse vožnje, za večje so cca. samo 3 atrakcije).

To je to! Čeprav sem bila tolikokrat v Parizu, sem vsakič videla kaj novega, vsekakor pa je to vsekakor mesto, ki ima veliko za ponuditi. Tudi če ne vstopite v nobeno od znamenitosti, je Pariz prava paša za oči: tržnice, bolšji sejmi, parki in vrtovi. Še večjo srečo pa imate, če ste mlajši od 26 let, saj boste imeli v veliko znamenitosti zastonj vstop!