Indonezija: potovanje “v raj in nazaj”

Pustolovščina ni le želja posameznika, ampak se skriva v vsakem človeku. Srečen je tisti, ki mu uspe to željo izživeti. Sebičen je tisti, ki to obdrži zase, kajti pripoved o doživetemu in izkušnje lahko pomagajo tistim, ki si želijo začeti in osrečijo tiste, ki si tega ne morejo privoščiti.
Frenk

Ljubljana – odhod

Z Brnika vzletimo uro in pol kasneje od predvidenega časa zaradi neugodnih vremenskih razmer v Frankfurtu.
Ko smo že nad Frankfurtom, nam pilot sporoči, da bomo krožili še približno eno uro zaradi močnega snežnega meteža. Vzletimo tri ure kasneje zaradi okvare letala.

Na letališču sem spoznal dva slovenska para. Katarina in Božo, oba iz Ljubljane, sta namenjena na Tajsko, Franci in Marija, starejši par iz Trbovelj, pa v Avstralijo na obisk k prijateljem. Šele sedaj pa sem izvedel, da pristanemo tudi v Bangkoku na Tajskem.

Prihod v Bangkok ob 5.30 (od sedaj naprej 11.30). Eno uro ostanemo na letališču, da pretegnemo noge in pokadimo cigareto.

Že letimo proti Denpasarju, sedaj že brez Boža in Katarine. Ostanemo še Franci, Marija in jaz in hvala bogu še zadnje slovenske besede. Pristanek v Denpasarju, sledi hitro slovo od Francija in Marije, ki se sicer vračata v Slovenijo istega dne kot jaz. Odhod proti Jakarti.

Pristali smo. Ura je 18.40 in za mano je prav naporna vožnja, ki me je zelo izmučila. Naslednje, kar je sledilo, je bila dolga vrsta za prijavo in pregled vstopne vize.

Po utrudljivem čakanju sem le prišel do izhoda iz letališča in sedel v prvi taksi. Taksistu sem naročil naj me odpelje v Ibis hotel za katerega sem že prej z interneta izvedel, da je kar v redu.

Prijavil sem se le za eno noč in v recepciji zamenjal sto ameriških dolarjev za katere sem dobil devetsto petdeset tisoč rupij. Komaj sem čakal, da se oprham in vsaj malo spočijem, kajti za mano je bila res zelo dolga in naporna pot. Po krajšem počitku in spoznanju, da sem prispel na cilj sem se zamislil in odločil, da poiščem kakšen internet kotiček in obvestim prijatelje o mojem prihodu v Jakarto. V recepciji mi v polomljeni angleščini razložijo pot do nekega internet kotička, ki naj bi bil od hotela oddaljen približno petnajst minut hoje. Hkrati pa mi razložijo, da ni varno hoditi peš v ta predel ob tako kasni uri in me še povprašajo, če obvladam karate. Začuden in rahlo zmeden skomignem z rameni in odidem.

Takoj najdem lokal in napišem sporočila, ter se vrnem v hotel. V hotelu me najprej vprašajo, če sem našel želeno in ko jim povem,da sem našel kar sem iskal ter pri tem nisem imel nobenih problemov, so bili vsi začudeni. Končno se le odpravim spat.

Jakarta – dogodivščinam naproti

Ob osmih me zbudi hotelir. Takoj zatem se odpravim v restavracijo na zajtrk in po sveže ideje za naprej. Med zajtrkom se odločim, da si poiščem sobo v najzakotnejši ulici v mestu ( Džalan Džaksa ),saj naj bi bilo tam spanje najcenejše.

Po zajtrku sem se vrnil v sobo in se še enkrat stuširal. Spakiral sem nahrbtnik in poklical taksi. Od hotela pa do Jakse sem s taksijem potreboval dobre pol ure in to samo zaradi obupnega prometa. Taksistu sem odštel 25.000 rupij (cca 600 tolarjev) in se odpravil po ulici. Povprašal sem v kar nekaj hostlih in se na koncu odločil za sobo, ki je bila najcenejša. Za spanje nisem nameraval porabiti večino razpoložljivega denarja. Soba je bila za naše razmere v groznem stanju. Vse je smrdelo po plesni, prahu je bilo kot v kakšni zapuščeni kleti. Vrata so se zaklepala samo od zunaj in še to z obešanko, kopalnica pa je bila skupna in tako umazana, da sem se skoraj zjokal. Razpakiral sem stvari in se odpravil na krajši potep po soseski, da jo bolje spoznam, pa tudi zaradi orientacije.

Ustavil sem se pred Memory bar-om, vstopil in naročil pivo. Med pitjem sem opazoval ljudi.

Vsi obrazi so nasmejani in delujejo tako kot, da bi se vsi med seboj poznali. Starejši ljudje hodijo gor in dol po ulici in ponujajo cenene spominke redkim turistom. Mladi fantje in dekleta pa, kot sem opazil, ponujajo ljubezen turistom, ki zaidejo v to četrt.

Nebo je oblačno in približno vsake dve uri prične deževati. To ni tak problem kot vlaga in vročina, zaradi katere si cel prepoten. Zaradi velikega onesnaženja zraka pa človek smrdi kot, da bi bil zaprt v sušilnici za meso.

K meni prisede fant, ki mi deluje kot gay, me pozdravi in povpraša od kje sem. Povem mu, da prihajam iz Slovenije ( Evrope ) ter, da je bila Slovenija ena izmed republik bivše Jugoslavije. Debelo je pogledal in bilo je očitno, da za Slovenijo seveda še ni slišal, za Jugoslavijo pa tudi ne. Nato preskoči temo in me povpraša, če imam rad fante. Takoj mu povem, da sem poročen in da ne prihajam v Indonezijo zaradi seks turizma. On se zasmeje in pove, da enkrat ta teden pričakuje svojega fanta iz Londona, nato se poslovi in odide.

Ne dolgo za tem se prikaže deklica, ki ravno tako prisede in se mi predstavi kot Julija. Bila je zelo prijazna. Pogovarjala sva se o vseh mogočih stvareh. Med ostalim mi razloži, da je dobila ime po mesecu juliju, ker se je pač rodila v tem mesecu. Seveda za Slovenijo tudi ona še ni slišala. Zvečerilo se je in povabila me je igrati biljard v bližnji lokal. Biljard mi ni tuj in kmalu sem se počutil zelo domače. Požel sem kar nekaj ovacij prisotnih opazovalcev. Naveličal sem se igrati in Julija me je povabila na ogled njenega stanovanja, ki se je nahajal v bližini. Odšla sva v, za ta predel, zelo dober hotel. Poznala je vse v recepciji in za šankom. Julija je bila prva oseba, ki se mi je posvetila za dlje časa, pri tem pa mi ni ničesar ponujala.

Prišla sva pred vrata sobe in Julija je potrkala. Odprla ji je njena prijateljica, ki je bila v sobi s fantom. Predstavili smo se drug drugemu, nato pa so začeli pripravljati plastično stekleničko, ki je postajala vedno bolj podobna vodni pipi. Na aluminijasto folijo so nasuli neke kristalčke in prižgali svečo. Nad svečo so držali folijo in iz nje, s pomočjo vodne pipe vdihavali dim, ki je nastajal. Opazoval sem jih in postajal vedno bolj zmeden. Kako naj se izmuznem na lep način? Kako naj ostanem pri tem čimbolj ravnodušen? Med tem so mi že ponudili dim in razložili, da se tej “zadevi” reče SABU-SABU. Odklonil sem, češ da sem prej že nekaj popil in se usedel na posteljo ter jih začel opazovati. Postajali so vedno bolj živahni in polni energije.

Soba jim je postajala pretesna in odvečna, tako, da smo se kmalu vrnili v bar z biljardom.

Julija je izginila in k meni se je prisedla deklica, ki se mi je predstavila po imenu Angel. Vmes sta se mi predstavila še Ade, lokalni transvestit in najstarejša prostitutka Grace, ki jo kličejo kar ” Madam Jaksa”. Igral sem biljard in pil pivo, deklica pa se me je držala kot klop.

Večer je bil dolg in ura je bila že krepko čez tri zjutraj. Pozdravil sem vse in se odpravil proti svoji sobi. Angel pa mi je kar sledila in vprašala, če ji posodim za taksi. Rekel sem ji, da imam s seboj zelo malo denarja in še tega potrebujem za jutranjo kavo in cigarete. Prosila me je, če lahko prespi pri meni. Privolil sem z obrazložitvijo, da moj namen ni spati z njo in da ji delam samo “tehnično” uslugo. Malce užaljeno me je pogledala in me prijela pod roko, kot da se poznava že nekaj let.

Prišla sva v sobo. Slekel sem se in zlezel v posteljo, Angel pa se je ulegla poleg mene kar oblečena.
Zjutraj sva se zbudila okrog devete ure in odšla na kavo v Memory bar.

Ko sem srkal svojo prvo jutranjo kavo in užival na toplem soncu, ki se je že kazalo med oblaki, je Angel kar brez besed odšla. Kasneje, ko sem srečal Julijo in ji povedal kaj se je zgodilo, mi je vsa nasmejana povedala, da tukajšnje deklice pač tako lovijo tujce. Odšla je in pripeljala nekega belca ter mi ga predstavila.

Bil je Italijan iz Bologne, po imenu Pier. Govoril je zelo dobro angleščino in tudi zelo hitro, kot je značilno za Italijane. Julija je spet izginila, s Pierom pa sva se usedla in začela pogovarjati o Indoneziji, politiki, tukajšnjih prebivalcih, hrani in še marsikaj. Omenil sem mu, da sem bil z Julijo v hotelski sobi kjer so kadili SABU-SABU. Razložil mi je, da so to kristali meta amfetaminov, ki učinkujejo podobno kot extasy. Opozoril me je, naj ne zahajam več v ta hotel, češ da je lastnik policist, ki prodaja drogo. Pier mi je še povedal, da živi v Jakarti že dve leti in da posreduje pri izvozu Rolex ur v Evropo in Ameriko. Vprašal me je, če bom jedel SATE in mi razložil, da so to pečeni koščki piščanca nataknjeni na paličice. Pojedla sva, poleg naju pa sta se usedli že dve novi deklici, ki sta imeli izjemen smisel za humor. Zabavali smo se in smejali. Čas je tukaj res nepomemben.

Tako je minilo nekaj dni in Pieru sem povedal, da nameravam oditi na Lombok in tam preživeti kakšnih petnajst dni. Pohvalil je mojo odločitev in dodal, da je ta otok res fantastičen. Povedal mi je tudi, da bomo pri njemu dan pred mojim odhodom priredili zabavo.

Minilo je še par dni in priskrbel sem si povratno letalsko karto do Lomboka. Pier je na zabavo povabil nekaj prijetnih deklic. Med njimi je bila tudi Julija. Nabavil je SABU-SABU in stlačili smo se v taksi, ter se odpeljali v bogato mestno četrt. Četrt je bila res nekaj posebnega in lahko bi jo primerjali z Ameriškim Beverly Hillsom. Hiša je imela pet spalnic, pet kopalnic, kuhinjo, sprejemno sobo, dnevno in verando. V hiši nas je pričakala hišna pomočnica, prijazna domačinka Sonja. Za hišo je bil vrt v katerem so se bohotila vsa možna sadna drevesa, od mangostena pa do nam bolj znane papaje. Na vrtu je bil tudi lep in predvsem zelo čist bazen. Najprej sem skočil v bazen in si končno privoščil pravo osvežitev. Pier in dekleta pa so si medtem spet pripravljali “opremo” za uživanje SABU-SABU-ja. Zabava je bila kar posrečena in naslednji dan sem spal kot ubit. Popoldan sem se poslovil od vseh in se odpravil na letališče.

Naslednjič: Lombok – rajski otok