Stanfordski zaporniški eksperiment (ko je človek sposoben zla)

Prejšnji vikend sem si po dolgem času spet ogledala nemški film Das Experiment, ki je bil posnet po resničnem zaporniškem eksperimentu, ki se je leta 1971 odvijal na Univerzi Stanford. Torej ta resnični eksperiment je izvedel psiholog Philip Zimbardo, ki je preko oglasa poiskal prostovoljce, ki bi za 15 dolarjev na dan sodelovali pri znanstveni raziskavi. Javilo se je veliko kandidatov, pri pripravi eksperimenta pa so sodelovali tudi Zimbardovi sodelavci, ki so se s kandidati temeljito pogovorili in jih psihološko testirali. Zimbardov eksperiment velja za enega najbolj razvpitih v zgodovini socialne psihologije. Od vseh prijavljenih so izbrali 24 kandidatov, nato so z metom kovanca izžrebali kdo bo igral vlogo paznika in kdo vlogo zapornika. Izžrebali so 9 zapornikov in 15 paznikov. Ideja eksperimenta je torej bila, da bi zaporniki in pazniki dva tedna gojili razmere, kakršne vladajo v resničnostnem zaporu. Da bi bilo vzdušje čim bolj podobno pravemu, se je Zimbardo dogovoril s šefom policije, da so “zapornike”, ki niso vedeli, katere vloge so jim bile dodeljene, aretirali na nedeljsko jutro na njihovih domovih. Odpeljali so jih na pravo policijsko postajo, jim odvzeli prstne odtise in jih z zavezanimi očmi odpeljali v kletne prostore univerze.

“Zaporniki” pripeljani v kletne prostore univerze

Pravila

Tisti, ki so bili pazniki. so dobili pravo uniformo s piščalko, palico, lisice in sončna očala, ki so onemogočala kakršenkoli stik z očmi in s tem izražanje čustev. Jetniki so nosili dolgo majico s številko in plastične natikače. Pazniki so imeli nalogo, da so vzdrževali red ter zagotavljali spoštovanje brez uporabe fizičnega nasilja, saj bi drugače izgubili denar in pravico do nadaljnjega sodelovanja. Zaporniki so se morali klicati po številkah, okoli gležnjev so imeli verige, kosilo so morali pojesti v celoti in upoštevati pravila, saj je bilo vsakršno ugovarjanje kaznovano.

“Paznik”

Vživeli so se v svoje vloge

“Amazing Grace, how sweet the sound,
That saved a wretch like me.
I once was lost but now am found,
Was blind, but now I see”

(Pesem, ki so jo morali peti zaporniki med delanjem sklec)

Čeprav so bili zaporniki in pazniki navadni mladeniči in so lahko eksperiment prostovoljno zapustili, so se po nekaj dneh tako vživeli v svoje vloge, da so pozabili, da gre le za raziskavo razmer v zaporu. Pazniki so želeli na vsak način ohraniti svojo avtoriteto in poskrbeti, da jih bodo zaporniki ubogali in spoštovali. Zaporniki, ki so bili vpleteni v upore, so morali za kazen poskakovati, delati sklece, kasneje pa tudi kričati in žaliti drug drugega. Nadaljnje so si pazniki izmislili sadistične seanse, s katerimi bi zapornike še bolj ponižali. Nasilje se je vse bolj stopnjevalo, in sicer do te mere, da je stranišče predstavljalo privilegij, zato so svoje potrebe morali velikokrat opraviti kar na vedrih, ki pa so jih malokrat izpraznili.

Izpust prvega zapornika, nato so mu sledili še nekateri

Že po 36 urah bivanja v zaporu je v hudo depresijo padel prvi zapornik, zato so ga morali izločiti iz eksperimenta in poslati domov. V naslednjih treh dneh so zaradi podobnih simptomov domov poslali še tri udeležence.

Konec eksperimenta

Zaradi šokantnih razmer in moralnih razlogov so eksperiment predčasno zaključili, saj so udeleženci poskusa prestopili vse meje. Predvsem pa ni šlo več za znanost, ampak za izživljanje ene skupine nad drugo. Zimbardo se je po šestih dneh eksperimenta zavedal resnosti situacije in eksperiment končal.

Stanfordski zaporniški eksperiment nadzorno prikazuje situacijo, kako ta še tako “normalnega” človeka privede do te točke, da meja med dobrim in zlim postane zabrisana. Pazniki so se tako vživeli v svoje vloge, da so se iz popolnoma običajnih ljudi v umetno ustvarjeni situaciji spremenili v diktatorje, ki so se izživljali nad zaporniki. Gre za nadzorni prikaz transformacije človeškega karakterja, imenovanega “Luciferjev efekt”, ki ponazarja prehod dobrega v zlo. Hkrati pa eksperiment prikaže tudi pomen moči in okolja. Kdor ima moč, svoje napake prenese na podrejene, podrejenost pa človeku oslabi občutek lastne vednosti. Okolje pa je tisto, zaradi katerega se človek spremeni, celo tako zelo, da je zmožen škodovati sočloveku, česar v normalnih okoliščinah ne bi storil.