Materinstvo – dolžnost ali izbira?

Včeraj, ko sem kuhala kosilo, sem razmišljala, kam me je pripeljalo življenje. Končan študij, še vedno na lovu za službo, zdrava, nisem v razmerju, tako da lahko grem kamor hočem in počnem karkoli hočem, pa vendarle so me v glavi pikale nedobrodošle primerjave z mojimi sošolkami in sorodnicami. Večina je že poročenih, v resnih razmerjih ali pa iščejo drugega ali tretjega partnerja, če jim s prvim sreča ni bila mila. In seveda, imajo otroke. Tudi tiste, ki jim to niti slučajno ne bi pripisala.

Materinstvo kot poslanstvo

Še vedno se spominjam, kako sem bila presenečena, ko mi je – kako ironično – moja mama povedala, da je jerebica tekala pri sosedu in napovedala, da bodo prihodnje leto pri njih zibali. Za tiste, ki za to vražo ne vedo, gre na kratko takole: če jerebica teka ali poje v bližini hiše, kjer je takrat živelo možitve godno dekle, so v starih časih verjeli, da bo naslednje leto ob tem času že imela otroka. Kajpada ji nisem verjela – moje sestrične si niti predstavljati nisem mogla, da bi imela otroka – imela sem jo v spominu kot umirjeno, malce spogledljivo in za cel koš bolj samozavestno v ravnanju s fanti, kot sem bila jaz. Hm, tako pač je, ko imaš eno leto starejšega brata in si, ko si še otrok, z njim vse prepogosto skočiš v lase. Tako mi nekako ne uspeva, da bi bila ‘mila princeska’ in sem bolj v stilu razbojniške gospodične.

Pa da se vrnem nazaj k temi – moja mama je imela prav, naslednje leto je na svet gospodovalno privekala majhna punčka! Moram priznati, da si takrat sploh nisem upala obiskati sestrične, ker prvič je bilo ogromno ljudi, ki so obiskali dojenčico, in drugič, z dojenčki, takimi in drugačnimi, nočem imeti opravka. Prevečkrat sem bila ‘začasna varuška’ ko smo imeli mlajše sestrične in bratrance ali otroke nasploh pri hiši, hvala lepa. Toda ko sem končno zbrala pogum in jo obiskala, sem bila presenečena nad tem, kako se je spremenila – bolj je odrasla, imela je neke vrste milino in samozavest, ki sta jo hkrati naredili močnejšo in krhkejšo. Močnejšo, ker je zdaj bila odgovorna za sad svojega telesa, in krhkejšo, ker je pred njo ogromna naloga, ki bo trajala do konca njenega življenja. Ko sem jo vprašala, kako se ji zdi materinstvo je rekla, da uživa v njem – da je njeno poslanstvo – in res je, njena mala miška ji je preobrnila vse načrte, toda to je ni motilo. Preprosto uživa v delu z njo, čeprav jo je draga hčerkica že skoraj od samega začetka budila ob petih zjutraj, da je poskrbela zanjo in se potem lotila še običajnih domačih opravil. Sama ob tem času še mirno drnjoham, razen če je treba iti v mesto z avtobusom ali me zgrabi želja po pisanju.

Jaz in materinstvo

Torej, mogoče se vam zdim v primerjavi z mojo sestrično nekoliko neodgovorna, češ lej, ona ima že otroka, fanta, skrbi zanju, tale gre pa čisto po svoje, brez brige razen tega, da se preživi in zapravlja prosti čas v iskanju dobrih knjig ali pisanju zgodb. In mogoče bi imeli prav. Toda ko sem bila še majhna, sem se tudi jaz igrala ‘hišo’ in sanjarila, da bom nekoč imela svojega princa na belem konju s katerim si bom ustvarila dom, imela otroke, in tako dalje. Saj veste, ‘srečen konec’.

Sama imam v svoji mami sijajen vzgled, kako biti mama, z vsemi težkimi in lahkimi trenutki vred. Vendar ne glede na to, kako mislim, da sem bila priden otrok, tako da mama ni imela bogve kaj dela z mano – in povečini ga res ni, ker sem največ tičala pri knjigah – sem bila preostali del časa muhast in temperamenten enfant terrible – tudi zdaj se me še kdaj pa kdaj poloti moja slaba stran, čeprav upam, da ne več tako pogosto kot v moji mladosti. Takrat sem imela značaj kot ogenj – zlahka me je bilo razjeziti in na ta račun sem v osnovni šoli lovila marsikaterega svojega sošolca skozi učilnico – ne da bi mu dala poljubček ali srček, temveč milo rečeno zato, da bi ga prebunkala! Mogoče zato, ker so me dražili. Mogoče zato, ker mi je izginila radirka ali dve, enkrat ali dvakrat zaradi torbe, ki so jo vzeli moji prijateljici. Mogoče tudi v samo zabavo razreda – odobravanje sovrstnikov? Kaj pa vem. Ko so se druge punce ozirale za fanti, oboževale Backstreet Boys in Spice Girls, sem jaz tičala v knjigah – zgodovinskih in psevdozgodovinskih romanih, mitologiji, enciklopedijah in mladinski literaturi. Frizure in ličenje me nista nikoli posebej zanimala, ker je bila zame izguba časa da se ‘namalaš’ in potem spet spereš barvo, s katero si se ‘napleskal’ po obrazu, dol z njega. In nikoli nisem razumela, zakaj morajo punce cviliti, ko so zelo navdušene. Ravno tako ne, kaj je bilo tako privlačnega v tem, da se držiš izbranega fanta, ko si v razmerju z njim, kot klop psa. Kot da bi izgubil možgane, ki jih potem čudežno hrani tvoja (naj)boljša polovica, zato moraš biti stalno ob njem ali njej, da sploh funkcioniraš.

Naslednja stopnja – materinstvo – je bila torej zame kot neke vrste višja matematika – nekako potrebna, vendar zakaj, nisem razumela. V redu no, reprodukcija pa to, toda zakaj, pri milemu bogu, bi se kdorkoli odločil prostovoljno imeti človeške mladiče aka dojenčke, ki ti požrejo čas, denar, živce in nisi nikoli gotov, da ti bodo, ko bodo odrasli, kaj pomagali, ko boš to potreboval? Zakaj sploh biti mati, če je to tako nevarno? Ni pomagalo, da so pri verouku predvajali video o splavljanju otrok – otrok, ki jih matere zaradi takih ali drugačnih razlogov niso hotele – mogoče so bile premlade, niso bile zaščitene, mogoče so bili tisti otroci posledica posilstva – toda česar se živo spominjam, niso posnetki temveč občutki, ko sem morala gledati film, kako se splav naredi, kako se vzame eno majhno, še nedonošeno bitje iz trebuha nesojene matere, in se ga hladnokrvno umori, kot da nima pravice živeti. Ali pa, če je še v zelo zgodnjih stadijih, ko zarodek še nima izoblikovanih rok ali nog, kako se ga preprosto posesa ven, kot da je nezaželena, zdravju škodljiva smet. Tisti prizori so me dovolj šokirali, da sem še isti večer bruhala in bila na splošno bolana – nekako sem uspela stakniti vročino. Toda to mi je dalo tudi misliti, da smo ženske odgovorne ne samo zase in za svoja telesa, temveč tudi za drobna potencialna življenja, ki jih nosimo v njih. Če hočeš seks – fino, zabavaj se, vendar se tudi zaščiti, da ne bo nepotrebnega uničevanja življenj, tako lastnega kot (še) nerojenega. Materinstvo ni samo to, da nosiš in rodiš otroka, je tudi odgovornost, tako do sebe kot otroka, psihično, fizično in čustveno. Da oba skozi leta, ko sta skupaj, zgradita čvrst, zdrav odnos, temelječ na ljubezni ter medsebojni pomoči in spoštovanju. To zame pomeni materinstvo.

Vir:[3dcolorboard.com], b.d.

Materinstvo kot ena žoga preveč?

Dandanes imajo ženske več vlog kot kadarkoli prej, in na vseh področjih morajo biti uspešne. Vsaj takšna je propaganda. Idealna ženska naj bi bila deklica, žena, ljubica, poslovna ženska, dobra prijateljica in mati. Kje pa se tukaj najde prostor tudi zanjo samo? Ali smo ženske res (še) tako daleč, da se lahko definiramo samo prek zrcala družbe? Da moramo pod nujno imeti eno ali več opisanih vlog – čim več, tem bolje – da ne izpademo kot zgube v tekmi življenja? Že od rane mladosti se deklicam vceplja mentaliteta – hote ali nehote – kot tistega dela družine, ki je odgovoren za otroke in njihovo vzgojo, preprosto zato, ker imajo – po naključju – rodila, ki jim omogočajo spočetje, nosečnost, rojstvo ter skrb otroka, medtem ko moški poskrbijo, da je na voljo dovolj denarja ali osnovnih surovin za preživetje. Tradicija je tudi v modernem svetu v tem pogledu precej zastarela, čeprav se najdejo tudi primeri, ko se vloge zamenjajo – mamice doprinesejo v skupni proračun levji delež denarja, medtem pa so očki zadolženi za ukvarjanje z otroci in gospodinjskimi opravili.

Vendar so to bolj izjeme kot pravilo, čeprav velja, da naj bi bil moderni moški čim več vključeni pri negi in vzgoji lastnega (biološkega ali posvojenega,) naraščaja. Kljub vsemu je še vedno bolj pravilo kot ne, da se mami ukvarja z otroci – od nege, do prvih korakov, šole, žepnine in še kaj bi se našlo. Vendar je materinstvo služba, ki traja 24/7 skozi vsa leta od otrokovega spočetja do konca materinega življenja. Tudi ko je gnezdo prazno, ne moreš ‘izpreči’, ker dobiš novega sina ali hčerko v obliki zeta ali snahe. In postaneš druga mama ter se trudiš graditi dober odnos z odraslo osebo, v katero je zaljubljen tvoj otrok. In kaj hitro se zgodi, da v žongliranju z vsemi vlogami pridejo tvoje potrebe na zadnje mesto. Če si lahko, preden si postala mamica, šla še s prijateljicami na kavo, dve ali tri, zdaj hitiš, da pravočasno pobereš otroka iz vrtca. Ali iz službe greš na govorilne ure, in mogoče se ravno takrat, ko pridejo ugledni gostje, na hitro tlačiš v čisto obleko, obenem pa spregledaš popackane roke, ker je tvoj malček po tebi ‘ustvarjal’ z vodenimi barvicami. Otroci tudi zelo dobro opazujejo obnašanje staršev, tako da se lahko nadejate vprašanj in dogodkov z vseh vetrov – od preprostih do takšnih, ki vas bodo spravili v zadrego.

Čeprav ima materinstvo svoje čare (in prepreke,) pa vsi nismo pripravljeni nanj. Za moške je to normalno, ker so še vedno glavni podporniki družin, kakor hitro pa to reče ženska, letijo nanjo čudni pogledi in mogoče za njenim hrbtom tudi komentarji. V družbi, kjer sprejemamo, da obstajajo ženske kot je Nadya Suleman, znana mama osmerčkov – s pomočjo umetne oploditve je dvakrat rodila, prvič šesterčke, in pozneje osmerčke – in da Brad Pitt in Angelina Jolie posvajata otroke iz drugih dežel, ravno tako kot še mnogo drugih parov, kjer je ženska neplodna, se zdi skorajda heretično, da se plodna ženska odloči da bo raje ‘kul teta’ kot pa imela lastne otroke. Da se preprosto odloči, da je materinstvo tista žoga, ki bi bila pri njenem žongliranju z življenjem zanjo preveč ali ji ne ustreza.

Nekje sem prebrala, da so v starih časih v nekaterih družbah imele ženske pravico, da so se odločile, če bodo matere ali ne. Zakaj torej današnja moderna družba od nas žensk zahteva, da se prej ali slej odločimo za materinstvo? V tretjem svetu je tega še preveč, ker se še dandanes tam dogaja, da se dekleta poročajo zelo mlada in imajo veliko otrok, in to ne zato, ker bi jih to veselilo temveč zato, ker je taka tradicija. Zaradi družbe so dobesedno prisiljene v kalup materinstva. V razvitem svetu tega na videz seveda ni. Tukaj je tista ‘biološka ura’, pritisk staršev, okolice, prijateljev in mogoče partnerja – najprej odrasti, služba, poišči si razmerje, lahko se poročiš ali pa ne, imej otroka in tako dalje. Toda kaj, če vse to narediš, izključiš pa potrebo ali željo po otroku? Letijo vprašanja od bližnjih, prijateljev in okolice, ki se ukvarjajo z lastnim naraščajem, in rangirajo od razumevajočih, zavistnih, obsojajočih do pridigarskih. Kot da je zato, ker si dobro ekonomsko situiran in v lepem razmerju kot pika na i res potreben še otrok. Ali je to res? Ali bo zaradi malega gospodiča ali gospodične, ki naj priveka na svet čez devet mesecev, naše razmerje res še trdnejše?

Po eni strani moderna družba in cerkev pridigata, da ima ženska pravico sama odločiti, kaj bo naredila s svojim telesom. Po drugi strani pa s(m)o ženske potihoma obsojane, če se odločimo za splav, ker ne moremo ali ne želimo imeti otroka. To se bije s prepričanjem, da je vsako – še posebej nerojeno – življenje sveto, in ženske naj po možnosti ne bi delale splavov. Zato tudi tisti grozni filmi o splavljanju. Vendar nas družba sama sili k uporabi splavov – ko si mlad, si neumen, in se kaj hitro lahko zgodi, če ne uporabiš kontracepcije, da pristaneš na cesti a la mama, ne glede na to, kako si želiš, da se to ne bi zgodilo. Biologija je neusmiljena na ta način. In ker za mlada dekleta v civilizirani, napredni družbi seveda ni dopustno, da bi imele otroka, ker da bi jim uničil življenje, ker so neodgovorne in ne bi znale skrbeti zanj, mogoče tudi zaradi gmotnih razmer, v katerih tako dekle živi, se odloči za splav. Seveda sta potem tukaj krivda in depresija, ker je s splavom uničila ne samo eno, temveč dve življenji – življenje nerojenega otroka in svoje, četudi je to morala storiti, da bi lahko še naprej funkcionirala v družbi. Ne glede na to, da zanositev ni bila del njenega načrta, pa če je vstopila v spolni odnos prostovoljno ali ne.

Družba je hipokritična na ta način – po eni strani dekletom in ženam daje pravico, da s svojim telesom počnejo kar hočejo, po drugi strani pa prepoveduje splav kot moralno nesprejemljivo početje in to na tihem obsoja. Glasno pa obsoja tudi dekleta, ki so se kljub mladoletnosti odločile za materinstvo in skrbijo za svoje otroke po najboljših močeh samo zaradi redkih posameznic, ki niso tako zelo odgovorne. In končno, namesto da bi dekleta in ženske, ki se izjasnijo, da nočejo otrok, podprla pri njihovi odločitvi, ker se ne čutijo poklicane za materinstvo, jih namesto tega gleda postrani. Kot da so one krive za to, da ‘odžirajo’ delovna mesta dekletom in ženam z naraščajem samo zato, ker same nimajo otrok in lahko zato delajo več in dlje. Kot da je njihova življenjska dolžnost, da prispevajo svoj delež k porastu nacionalne natalitete. Kot da so na nek način defektivne, ker je zanje materinstvo ena žoga preveč in je zato po svoji svobodni odločitvi izključijo iz lastnega življenja – in zato je njihov življenje zanje bogatejše, lepše in svobodnejše, ker ga živijo tako, kot ga želijo.

Vir:[facebook.com],b.d.

Materinstvo kot odločitev

Bila sem pošteno presenečena, ko sem izvedela, da se je ena izmed mojih sošolk v gimnaziji poročila skoraj takoj, ko je končala šolo. Niti nisem vedela, da je bila v času šolanja sploh zaročena! In leto ali dve zatem je že imela zdravega in krepkega sina. Ko sem jo srečala v knjižnici z njenim sinčkom in možem, se mi je zdela srečna. Privoščim ji, vendar kljub temu nisem mogla uskladiti moje podobe nje kot moje sošolke in potem nove podobe nje kot novopečene mamice skupaj. Mislim, da me čaka še kar nekaj podobnih srečanj z nekdanjimi sošolci in sošolkami, in vedno bom nekako izgubljeno zrla za njimi, ker so se tako spremenili in se spraševala, če delam kaj narobe, da sama nimam tolikšne želje po otrocih. Mogoče se bo to kdaj spremenilo. Ne vem. Ni nujno, da se bo. In to je v redu. Svoje življenje živim tako, kot mi je všeč, in novopečene mamice in očki tudi. Materinstvo je – ali vsaj naj bi bilo – stvar osebne odločitve vsake posameznice. Vsaka pa naj se odloči tako, kot je zanjo najbolj prav. Samo tako je materinstvo lahko izbira, za katero lahko rečemo, da bi jo izbrali še enkrat in ne mukotrpna dolžnost.

Malo za šalo:

Vir:[google.com], b.d.