Kolesarjenje po otoku Ven (Švedska)

Otok Ven (oz. starinsko Hven) je majhen švedski otok v obrežju Øresunda, sredi plovne poti med pokrajino Skåne na Švedskem in Själland na Danskem. Ladje tu po enakomernem toku potujejo noč in dan…čolni, valovi, tokovi in vetrovi pa neprestano poplesujejo okoli majhnega otoka.

V zgodnjih jutranjih urah smo se odpeljali eno uro in pol stran v Landskrono na trajekt, ki od tu vozi na otok Ven. Vozni red in cenik za trajekt najdete tukaj. Enosmerna vozovnica za odrasle stane 75 SEK.

Trajekt je bil nabito poln, na njem pa je bilo veliko ljudi, ki so šli na pogreb na otoku (brez pogrebnikov bi bil trajekt pol manj zaseden). Odpeljali smo se in gledali, kako celina izginja za nami – srečevali smo ribiške ladje, za orientacijo pa gledali vodovodni stolp v daljavi.

Kmalu smo pristali na otoku in res smo imeli srečo, da je bil tako lep in sončen dan! Celoten otok je naravni rezervat, 30-40 m visoki deli otoka pa ponujajo čudovit razgled in zanimive naravne izkušnje. Po otoku sicer vozi tudi avtobus, vendar ga boste najbolje doživeli s kolesom. Za to ni treba biti prav zagrizen športnik – poti so lepo speljane, pokrajina je prečudovita… če pa naletite na kakšen breg, pa tudi nič hudega!

Prilagam še zemljevid otoka Ven, kjer so s številkami označene različne znamenitosti na otoku. Za lažjo predstavo bom te točke/številke omenjala tudi med tekstom, tako da si boste še lažje predstavljali, kaj otok vse ponuja. Spodaj sem priložila dve sliki: na prvi je originalni zemljevid otoka (kolesarska pot označena z rdečo), na drugi pa sem z modro označila našo pot (ker smo šli malo po svoje).

Po pristanku v pristanišču Bäckviken (št. 23) smo morali peš na vrh hriba – tu smo si sposodili kolesa (št. 12). Zelo zanimiva pot na vrh, vmes smo srečali še prikupne alpake, kmalu pa zagledali morje rumenih koles.

Toliko koles na kupu jaz v življenju še nisem videla, tudi ljudi je bilo ogromno – začuda smo se obiskovalci po otoku kar lepo porazdelili in ni bilo čisto nobene gneče! Res je, da smo otok Ven obiskali septembra, kar je že nekoliko izven glavne sezone.

Prilagam še cenik izposoje koles. Najprej smo mislili vzeti še vsak svojo košarico za kolo (ki se jo doplača posebej)…pa smo se potem premislili in namesto košaric vzeli eno kolo s prikolico. Mami je potem tako cel dan za seboj vozila voziček z našo prtljago.

Pot smo začeli po cesti Landsvägen – super se je bilo voziti s kolesom, sploh ker ni bilo nič avtomobilov! V 13. stoletju, ko je otok Ven služil kot kraljevi lovski park danskega kralja Valdemar-ja. Skozi čas je kmetijstvo postajalo vse bolj pomembno, tako da je bilo lovsko področje spremenjeno v njive. Kraljeva pokrajina je postala velikanska kmetija, ki je kraljeve palače oskrbovala s hrano.

Naša prva postaja sta bila muzej Tycho Brahe in observatorij (vstopnina za odrasle 60 SEK). Kolesa smo lepo parkirali in zaklenili na bližnjem postajališču – nasploh vam ni treba na otoku skrbeti, kam boste parkirali kolo.

Tycho Brahe Museet (Muzej Tycho Brahe) – št. 22

Leta 1576 je kralj Friedrik II otok Ven podelil Tychu Brahe-u, ta pa je na njem zgradil grad Uraniborg, obdan s prečudovitim renesančnim vrtom. Gradu tu na žalost ni več, je pa rekonstruiran del vrta, na katerem stoji kip Tycho Brahea.

Muzej Tycho Brahe se nahaja v nekdanji cerkvi Vseh svetnikov, kjer različne razstave pripovedujejo o Brahejevem življenju in znanstvenih odkritjih skozi arheološke najdbe, videoposnetke in modele. Našli smo tudi stopnišče, ki vodi v (podzemne) prostore za služinčad – samo jaz sem bila dovolj pogumna in šla po stopnišču navzdol, vstopila pa nisem, ker sta bila vhod in majhna soba popolnoma prepletena s pajčevinami in pajki.

Observatorij Stjärenborg

Eden od vrhuncev muzeja so zagotovo ruševine Tycho Brahe podzemnega observatorija Stjärenborg. Observatorij je bil zgrajen leta 1584, kot prva stavba v Evropi, ki je služila izključno kot astronomska opazovalnica. Tycho Brahe je instrumente sprva postavil na svojem gradu Uraniborg, vendar so stali zunaj in bili preveč izpostavljeni elementom, da bi dajali natančne meritve.

V tem potopljenem observatoriju so bili instrumenti zaščiteni, astronomi pa so lahko svoje delo opravljali nemoteno (v primerjavi z gradom, kjer so bili Brahejeva družina in številni gosti). Vse, kar je ostalo od originalne stavbe, so kamniti temelji za instrumente, vidne so tudi stene majhne ogrevane sobe (tukaj so astronomi počivali med opazovanji).

Kupole, ki jih vidimo danes, so bile zgrajene leta 1950 na osnovi risb, ki so se ohranile iz tistega časa. Na tej zgodovinski lokaciji smo si ogledali 10-minutno zvočno in svetlobno predstavo, ki prikazuje Braheja, ki vodi noč opazovanj.

Astronom Tycho Brahe je svoje knjige tiskal sam, pri čemer so papir za le te izdelovali v papirnem mlinu (št. 37), ki ga je poganjala voda. Vodo so zbirali v velikanskem bazenu, katerega nasip je še vedno viden v pokrajini. Mlin so porušili leta 1602. Mi smo se od observatorija po cesti Kyrkvägen odpeljali naprej do srednjeveške cerkvice.

Srednjeveška cerkev sv. Ibba/sv. Jakoba (S:t Ibbs kyrka) – št. 20

Srednjeveška cerkev je posvečena sv. Jakobu (ali Ibbu v danščini), zavetniku romarjev. Nemogoče je zagotovo vedeti, kdaj je bila cerkev zgrajena – najstarejši del (visoka stavba s pogledom na morje) je bila zgrajena v poznem 12. stoletju oz. v začetku 13. stoletja. Veranda je bila zgrajena v drugi polovici 15. stoletja, freske pa segajo v začetek 16. stoletja. Včasih je bil nad prezbiterijem še stolp, ki pa je bil že leta 1699 v slabem stanju. Sicer so ga popravljali in utrjevali, vendar dokončno podrli leta 1726. Tudi stopničasta streha je bila narejena v istem času.

Cerkev sv. Jakoba je imela stolp tudi na vzhodni strani, vendar je bil le ta porušen leta 1726. V cerkvi se nahajajo klopi Tycho Braheja in oltarna slika, ki jo je naslikal njegov dvorni slikar Tobias Gemperlin. Cerkve si od znotraj nismo pogledali – prej omenjeni pogrebniki (s trajekta) so imeli v njej ravno pogreb. Prišli smo tudi ravno pravi čas, saj so malo zatem že hodili iz cerkve v procesiji.

Z razgledne točke ob cerkvici je prelep razgled na pristanišče Kyrk-Backen.

Nujno se ustavite tu, saj je pogled na okolico neverjeten, v ozadju se vidi tudi Danska.

Do pristanišča Kyrk-Backen smo se spustili po dokaj strmem bregu, tako da smo morali kar fino bremzati. Na žalost so bile vse restavracije zaprte (ker je bilo že izven sezone), odprt je bil samo en kiosk s hrano (št. 26).

Parkirali smo svoja kolesa (in prikolico)…naročili hot doge in vročo čokolado, ter s tem izpraznili zalogo v kiosku. Vsi smo dobili enako, le eden od nas je dobil prav posebno skrivnostno (pekočo) hrenovko. Ampak nič zato! Vroča čokolada je bila super, pa še potico in druge dobrote smo imeli s seboj. Imeli smo tudi čudovit pogled na cerkvico.

Tukaj smo imeli malo daljši počitek in se sprehodili po plaži – če bi bilo malo bolj toplo, bi se kopali! Kopalke smo imeli s seboj, ampak se nekako nismo opogumili. Nastale pa so tudi fotografije, kjer se vozimo s kolesi z nogami v zraku!

Dobro smo se okrepčali, tako da smo se potem lahko povzpeli na vrh hriba…smo pa stopili dol s koles, saj je bila pot zelo ozka in strma.

Na vrhu nas je pričakal zahodni svetilnik (Västra Fyren), kjer se nahaja ”Mossen”, edini gozd na otoku. Do zgodnjih 70-ih let se je tu nahajala plesna palača, ki je pritegnila ljudi s celega sveta.

Od tu naprej je mogoče doživeti še eno čudo in sicer se lahko po robu klifa Backafallen sprehodite/pripeljete do pristanišča Norreborg. Mi smo se tu (del poti) peljali s kolesom – peljali smo se čez cel otok, do morja na drugi strani.

Vozili smo se mimo kmetij, srečali fazane, nabirali jabolka…najprej po vrhu klifa, nato pa smo se počasi spuščali proti morju.

Na tem območju je nekoč stala opekarna (št. 38). Hven Tegelbruk AB so ustanovili leta 1844, sčasoma pa je postala največja opekarna v pokrajini Skåne. Leta 1948 se je doba izdelovanja opek na otoku Ven končala. Zaradi naraščajoče cene transporta iz otoka na celino je opekarna težko tekmovala s konkurenčno ceno. Ostanke opek lahko še danes vidite na otoških plažah.

Vmes smo se peljali mimo kampa Ven in videli, da v gostilnici Strandkrogen prodajajo sladoled (št. 2). Seveda smo se ustavili! Ponujali so tudi Hippie Burger, vendar si ga tokrat nismo privoščili.

Na koncu nas je pričakal še 25% klanec navzdol (Hakens fyr), z ostrim ovinkom in čermi (če ga ne bi zvozili, ne vem kaj bi bilo). Mami je bila pogumna in se s svojo prikolico peljala navzdol…jaz sem šla pa peš in morala skočiti v grmovje skupaj s kolesom, ker je njena prikolica tako opletala po cesti. Tik pred prihodom v pristanišče Bäckviken smo se peljali še mimo majhne kmetije, kjer so nas pozdravljale različne živali.

Na koncu smo morali spet v breg, da smo vrnili kolesa…potem pa nazaj v pristanišče. Čakali smo na trajekt, ki ga ni bilo od nikoder. Končno se je prikazala ribiška ladja in komaj smo se vsi zdrenjali nanjo.

Seveda je bila večina potnikov prej omenjenih pogrebnikov – predvidevam, da drugače ne bi bilo toliko gneče. Na ladji smo govorili z 71 let staro žensko, ki je povedala, da se že celo življenje vozi na otok in da ji še nikoli ni bilo treba iti z ribiško ladjo. Tako da…trajekt se je pokvaril, mi pa smo spet doživeli nekaj novega. Na srečo ni bilo valov!