Letna bilanca
Pogled skozi okno nam ne naznanja bližine konca še enega leta. Narava se letos z nami poigrava, z lahkoto bi ji verjeli, da smo v nekem drugem letnem času in bi nas morale prevzemati čisto druge misli. A obstajajo še ena okna, v katera tako radi bolščimo, ki nas, veliko bolj kot hišna, opozarjajo na neizbežen zaključek leta. Skozi tisto »steklo« se namreč k nam valijo vsebine z raznimi letnimi poročili.
Kdo se je v letošnjem letu sprehodil do matičarja in še boljše, kdo je najel odvetnika in nepreklicno odstopil od zaobljube dane partnerju pred xy leti. Kdo se je okronal z nazivom starš in kdo nas je žal zapustil. Kateri politik je slavil in kateri se mora zamisliti nad svojim delom in/ali vedenjem. Kdo praznike preživlja pred vzorno okrašeno smrečico in kdo v zaporu. Katere naravne katastrofe so nas prizadele, kdo je dosegel najboljše športne rezultate, na koga smo res lahko ponosni in česa se kot narod najbolj sramujemo.
Zraven teh analiz se nam ponujajo recepti, ki jih enostavno moramo preizkusiti, saj ni praznične mize brez obilice, bolj ali malo manj, tradicionalnih dobrot. V isti sapi beremo nasvete za razstrupljanje, hujšanje, vzpostavitev balansa v telesu za po praznikih, ko nas bo tiščalo v želodcu od preobilja vsega, kar smo tlačili vase. Ponujajo se nasveti za raven trebuh in vitke noge ter čvrsto zadnjico. In seveda recepti za po praznične jedi, brez katerih ne bomo našli ravnovesja in zgaga nas bo žgala še bolj kot poštenega Slovenca faušija po tem, ko je prebral vse članke, o vseh ljudeh, ki jim je v preteklem letu šlo dobro.
A kakorkoli že obrnemo, konec leta nas naravno sili k (osebni) letni bilanci vsega, kar se nam je zgodilo in kar se ni zgodilo. Če si v januarju postavimo cilje, h katerim bomo skozi leto stremeli, je v decembru čas, da najdemo listič in pričnemo risati kljukice.
Letos se mi je primerilo, da tedne v ciljni ravnini aktualnega leta družinsko preživljamo v družbi virusov in vsem kar paše zraven. Zato mi je bil, med enim in drugim vkopom inhalatorja ter pripravo neti posodice, podarjen čas, da se tudi sama ozrem nazaj in popišem letni iztržek. Tako sem v svoji težki glavi obkljukala nekaj alinej iz letošnjega januarja in k nekaterim pripisala letnico naslednjega leta. Nakar me je prešinilo, s čem bom sploh merila uspešnost leta v odhodu? V količini prisluženih evrov? Ali morda boljše, v številu prihranjenih? V količini izvedenih del na hiši? V receptih, ki sem jih preizkusila ali v knjigah, ki mi jih je letos, po kar nekaj letnem premoru, končno uspelo prebrati kar nekaj. Kje sem letos pustila svoj odtis? Kam so se vtisnile moje stopinje preteklega leta? Kakšna je letošnja dota, ki jo puščam lastnima hčerkama? Po čem si bom sploh zapomnila leto ki odhaja?
Po opazovanju dveh parov oči, iz katerih sijeva mož in jaz, me je preplavil val ljubezni, kot že toliko krat, a vendar malo drugače. Tisto, kar hočem pustiti za seboj, se ne meri v kilogramih, niti centimetrih, ne z decimalkami. Meri se:
- po številu navdihov iz zgodb močnih (žensk) oseb, ki vedno znova dokazujejo, da je vse mogoče, če le neustrašno premikaš ovire, ki ti stojijo na poti. Če se spoštuješ. Če se ceniš. Če sanjaš.
- po srčnih ljudeh, ki jih vsakodnevno srečujem (na domači ulici), prijaznih besedah, ki si jih izmenjamo in iskrenih nasmehih, ki si jih podarimo.
- po številu kav s prijateljicami in upanju, da jih bo drugo leto več.
- po situacijah, ki sem jih iz nevzdržnih uspela spremeniti v prijetne zgolj s pozitivnim zornim kotom in veliko empatije.
- v trenutkih, ko sem hotela kričati na svoje otroke, a sem izbrala raje globok vdih in trenutek za razmislek. K temu kriteriju pripisujem tudi letnico novega leta.
- v številu izgub, ki jih še premlevam, in se počasi učim nanje gledati s hvaležnostjo.
- z dobrimi deli, ki sem jih naredila, a o njih nisem poročala na socialnih omrežjih.
- s pravljico.
- z nadaljevanjem tradicije prižiga lučk.
- z drobnimi pozornostmi, ki ogrejejo srce bolj kot katero koli drugo darilo (hvala dragi sosedi).
- s pepelom, ki sem ga posipala nase, ko sem se prenaglila in to priznala.
- z molčanjem, ko nisem izrazila svojega »mnenja«, ker nisem bila vprašana.
- z zavedanjem, da se moja svoboda (govora) konča, v trenutku ko se dotakne svobode sočloveka.
- s prakticiranjem hvaležnosti.
- s prelomnim dogodkom.
- z željo, da nekaj storim.
- po urah brez telefona z mojimi najdražjimi.
- po zahvalah, ki sem jih iz srca izrekla.
- po praznovanjih za skupno mizo.
S čem pa vi merite uspešnost svojega leta?
Za zaključek: Nekoč je nek gospod rekel: »Eno leto je dolgo, deset jih pa hitro mine!« V tem duhu Vam želim vse dobro v novem letu, predvsem zdravja in osebnega zadovoljstva. Ter da se Vam leto ne bi vleklo in da se Vam ne bi nikoli zgodilo, da se boste nekega dne zbudili in spoznali, da so mimo šla desetletja, vaše stopinje v svetu pa so površne in neznatne.
Radi se imejte. In hvala, ker ne mečete petard.