Beseda o strpnosti

Po naravi sem očitno oseba, ki bi, v kolikor bi živela v pradavnini, večino časa preživela v jami, na varni strani. Ko tehtam možnosti, je zame beg tisti, ki bi ga izbrala pradavna jaz, če/ko bi bila soočena z nevarnostjo. Na boj ne bi niti pomislila. Moj prirojeni nagon po preživetju bi bežal, kolikor bi ga nesle kosmate noge. Beg je sicer naš naravni odziv na grožnjo, ki ima za cilj preživetje in moj prevladujoči vzorec soočanja z neprijetnim tudi v današnjem času. Če le morem, se konfliktnim situacijam na dolgo izognem. A vendar, ne morem več bežati!

V oči in v dno duše me vse bolj bode citat: »Edina stvar, ki je potrebna za zmago zla, je, da dobri ljudje nič ne naredijo!« (E. Burke)

Menim, da sem dober človek. Trudim se ne škodovati nikomur, trudim se, da sem prijazna, vljudna in spoštljiva do vseh, ne želim nikogar zavestno prizadeti, pomagam kjer lahko… in dajem vse od sebe, da bi svoje otroke vzgojila v sočutna živa bitja. Torej je napočil čas, da nekaj naredim. Začenši s tem prispevkom, skozi katerega se ravnokar prebijate. Čas je, da nekaj rečem. Da nekaj povem. Da se tudi jaz soočim s strmo naraščajočim problemom nestrpnosti med ljudmi (in do živali!), ki smo mu v zadnjem času priča. Ne zmorem se namreč več pretvarjati, da se me to ne tiče in da ne morem narediti nič. Če bo vsaj ena oseba prebrala te besede, sem naredila nekaj!

Naraščajoča nestrpnost

Zadnje mesece narašča število ljudi, ki na lastni koži izkušajo nestrpnost sodržavljanov in najbrž ga ni človeka, ki o tem ne bi bil seznanjen s strani medijev. Prava Indija Koromandija za nestrpnost je že sama diskusija cepljen/necepljen. In kar je za nekoga obljubljena dežela za stresanje svojega gneva, je za tiste, ki preverjajo pct pogoj, peklensko brezno brez konca. Korak proti svetlobi je, da nikakor ne zanikamo perečega problema naraščajoče nestrpnosti na vseh nivojih vsakdanjega življenja, še več, o tem vse glasneje tudi govorimo. A jo ob enem tudi, na nek način, opravičujemo s trenutnimi epidemiološkimi razmerami, ko trdimo, da le te nestrpnost potencirajo. Nestrpneži so bili nestrpni že veliko prej, le da imajo sedaj za svoje vedenje dober izgovor in novejše teme.

Želimo si strpnosti

Ravno se je dobro začelo novo leto in v ušesih nam še odzvanjajo lepa voščila, med katerimi je beseda strpnost na pomembnem mestu. Vsi si želimo strpnosti. Strpnost je, kakorkoli obrnemo, pogoj sobivanja! Strpen človek pa bolj čuječ do soljudi, empatičen, tak, ki ne sodi na prvo žogo in nikakor ne kriči na nekoga, ga žali in mu grozi. Vsemu temu smo priča v zadnjem času bolj kot kadarkoli prej. Kot da je postalo nekaj najbolj običajnega, da »se spucaš« nad živim bitjem, ki ti prekriža pot.

Nestrpnost na vsakem koraku

Tako sem tudi sama doživela, na enem izmed idiličnih decembrskih sprehodov po našem naselju, kako je mlajši voznik osebnega avtomobila, v ozki ulici, žalil starejšo voznico in njenega sopotnika, ko sta ga prosila, če se lahko malo umakne, da bosta varno pripeljala na cilj. Kot da sem v ameriškem gangsterskem akcijskem filmu, so začele padati grožnje na starejši par, ki je le skušal priti domov, brez da bi moral vnovčiti zavarovalno polico. Seveda sem bežala proč, kolikor so me noge nesle, češ, ne smem se vtikati v tuje zadeve. Tipično. Vidimo krivico in si zatisnemo oči. Nato se je takoj po novem letu pripetilo nekaj, kar me je pustilo odprtih ust. S sosedo sva peljali otroke na igrišče, kjer naju je neka mama, sila neprijazno, opozorila, da zaradi nas njena dva sončka ne moreta uporabljati površine po vseh svojih zmožnostih. Po črki igriščnega zakona morda res ne (a s posebnimi okoliščinami), za kar sem se ji iskreno opravičila in obljubila, da se bomo umaknili. Na vso moje začudenje, me je polil curek njenih ostrih besed in malo je manjkalo, da bi me oblile še lastne solze. V pričo otrok in predvsem zaradi njih, sva s sosedo ostali zbrani, da niso čutili nestrpnosti, ki naju je udarila po srcu. Nadela sem si masko z nasmehom, a priznam, komaj sem lovila sapo. Ves čas mi je po glavi rojila misel, da se je to dogajalo pred otroki, katerim največji vzorniki smo ravno starši. Kakšen vzgled za naše zanamce pa smo, če sejemo nestrpnost celo na otroškem igrišču.

Beseda za nestrpneže

In sedaj beseda za tiste, ki radi svoje frustracije stresate nad nič hudega sluteče in nič krive naključne osebe: morda bi lahko svoj egoizem usmerili pred svoj prag, počistili svoje ogledalo in si končno pogledali v oči ter se vprašali, kaj imate od tega, da svojo jezo stresete na sočloveka in zakaj to storite. Se potem res počutite toliko bolje v svoji koži? Si res dvignete samopodobo in greste domov z občutkom zmagoslavja? Se je vaše življenje s tem obrnilo na boljše?

Morda drugič, ko boste v svojem telesu začutili željo po kričanju in žaljenju drugih, pomislite, da vpijete na priletno osebo, ki se fizično ne počuti več tako prepričana vase in da bomo, če bo vse po sreči, nekega dne enako občutili vsi. Pomislite, da morda povzdigujete glas nad mamico otroka s posebnimi potrebami, ki potemtakem, ker zaradi svoje posebnosti ne more uporabljati določenih igralnih pripomočkov, ni opravičen do uporabe javnega igrišča. Morda stresate jezo na nekoga, ki ravnokar žaluje za ljubljeno osebo. Morda je ta, ki posluša vaše rohnenje nekdo, ki živi v nezavidljivih življenjskih razmerah, ali nekdo, ki je prejel težko zdravstveno diagnozo, nekdo ki je izgubil službo, ali »le« nekdo, ki je po duši bolj nežen in ga je vaš izbruh prizadel veliko bolj, kot si vi sploh lahko predstavljate.

Za vsakim obrazom, nad katerim se znesete, se skriva zgodba in za vsako človeško podobo so čustva. Mar res hočete biti oseba, ki je drugega človeka pognala čez rob, ali bi bili rajši nekdo, ki je nekomu, s prijazno besedo podal roko in ga potegnil iz zadnjih centimetrov roba brezna, v katerega je polzel. Se vam ne zdi, da bi bilo vaše življenje vseeno bogatejše, če bi razpravljali z ljudmi na prijazen ter spoštljiv način, se nasmehnili, morda celo pohecali in tako domov odšli z dobrim občutkom, da ste storili nekaj lepega ter da ste nekaj pozitivnega tudi sami prejeli.

Namesto zaključka

Zaključka na to temo ni. Ostaja odprta in ostaja problem. Postaja celo vse večji problem, v kolikor so naši otroci priče, orodje in žrtve nestrpnosti. Zato, dobri ljudje, zbudite se že vendar in pričajte o tem, da strpnost ni le nadrealen konstrukt ter jo prakticirajte na vsakem koraku. In kot pravi E. Burke: »… ne dovolite, da zmaga zlo.«